V petek, 30. 3., se bodo na oder Kina Šiška vrnili legendarni Partibrejkers. Slovita punk rock zasedba, ki je pisala zgodovino yugo rock glasbe ni pogost gost slovenskih odrov. Zato je koncert trenutno med najbolj pričakovanimi na naših tleh.
Pred samim koncertom pa je na intervju v telefonskem razgovoru pristal karizmatični vsem znani vokalist zasedbe Partibrejkers, Zoran Kostić – Cane.
Cane je marsikaj. Partibrejker, Škrtica (njegov stranski glasbeni projekt), tekstopisec, en najbolj originalnih frontmanov, celo potomec Gavrila Principa… Predvsem pa človek z zanimivim in globokim razmišljanjem od koder izhajajo tudi njegovi teksti.
“Hoću Da Znam”, “Mesečeva Kći”, “1000 godina”, “Stoj, Džoni”, “Kreni Prema Meni”, “Hipnotisana Gomila”, “Zemljotres” so pesmi, ki bodo za vedno ostale v glavah in diskografijah punk rock nostalgikov območja bivše skupne države.
Kako pa Cane živi danes? Kaj posluša? Kako se sooča s trenutnim svetom?…
Zoran, dobro jutro. Kako se zgodaj zjutraj počuti rock´n´roll ikona?
Dobro sem. Prezgodaj je še, da bi se počutil slabo. Kako se počutim? Nekako pozabljeno (smeh). Ne smatram se kot rock´n´roll ikono.
Že 36 let je od ustanovitve Partibrejkersev in 33 let od izdaje prve plošče. Ali trenutno pripravljate kakšen nov material?
Nič ne vem o kakšnem materialu za novo ploščo. Mogoče je kdo drug bolj seznanjen o tem.
Po toliko letih, ste Partibrejkersi ostali zvesti svojemu značilnemu oz. originalnemu stilu. Od kje energija, da za razliko od mnogih bendov, niste podlegli mainstream toku?
Partibrejkerse krasi energija v svojem toku in svoji značilni postavi. Lepo je, ko počneš nekaj, kar obožuješ. Hkrati pa opazuješ ljudi, ki uživajo v tem, kar si ustvaril. Praktično svoj sveti duh predajaš človeštvu in te sliši, kdor te želi slišati. Lepo je tako potovati v življenju. Sicer te od tega bolijo vse kosti, ampak še vedno je užitek potovati. Vedno ti ostane to, kar si ustvaril. V tej potrošniški civilizaciji, kjer se nič ne ustvarja, se zavija vse le v meglo.
Leta 2016 ste naredili svoj projekt z imenom Škrtice. Podobno se je lansko leto projekta Hevi Hipi Bejbi lotil tudi Anton. Naenkrat je nastala bojazen, da so Partibrejkersi ogroženi. Zakaj sta se z Antonom odločila za te stranske projekte?
Partibrejkersi niso ogroženi zaradi časa, ki je vložen v stranske projekte. To je zgolj potreba, da se obnovi neka kreativna energija, ki je v vsakemu od nas. S tem se mi duševno uravnovesimo. Vse skupaj je namenjeno obujanju občutka ustvarjanja. Kar se tiče Škrtic … pripravljamo drugi album. V marcu smo zavzeti z obvezami do Partibrejkersov, aprila pa bomo s Škrticami preverili, če se zadeva lahko obdrži, tako kot smo si zamislili in ustvarili. Vse, kar se formatira, hkrati umre in forma kot je Partibrejkers nima pravice do razpada. Projekta Škrtic sem se lotil zgolj zato, da ne bi umrl v sebi kot človek in kreativec.
Tekom 80ih in 90ih ste z Antonom igrali v nekaj različnih projektih. Poleg Partibrejkersov, kateri vam je ostal najbolj v srcu?
To so bili bolj kot ne dogodki. Recimo Radnička Kontrola. Ravno z njimi smo zadnji koncert odigrali v Ljubljani. Bili smo mladi, vrženi v ogenj, nismo niti vedeli, kaj se nam dogaja. Bilo je res nekaj lepih trenutkov, ampak o njih ne razmišljam, ker mi veliko pomeni, da se znajdem v trenutnem času. Kdor ostane v preteklosti, prihodnosti ne potrebuje.
Ste v 36 letih dela Partibrejkers ustvarjali s katerim od slovenskih glasbenikov?
Ne, nismo. Nekaj časa, ko so bili Res Nullius izredno popularni, smo preko skupnih prijateljev spremljali glasbo drug drugega. Lepo je bilo poslušati tudi Revolver Ljubezni. V principu pa imamo samosvojo glasbo. Rythm´n´blues nas je držal v stanju aktivnosti in vitalnosti. Sam nisem eden tistih, ki bi takoj zjutraj vstal in začel spremljati, kaj se dogaja v svetu glasbe. Če je nekaj dobro, bo samo prišlo do mene.
Partibrejkersov v Sloveniji ni nikoli dovolj. Kakšno je vaše mnenje o slovenski publiki in njenem glasbenem okusu?
Žal mi je, ker se tako malo pojavljamo v Sloveniji. Zelo redko nas pokličejo v Slovenijo. Koncert, ki bo marca v Kinu Šiška, je pravo malo presenečenje. Vsaka publika, ki te drži pokonci, je dobra. Čuden občutek je na primer, če se uro in pol izpoveduješ publiki, od jih pa ni odziva. Takrat se počutiš kot bi igral na Luni. Muzika je za ljudi in tako mora biti.
Od kje črpate inspiracijo za nova dela? Kako poteka postopek stvaritve nove skladbe?
Nimam pojma. Kar od nekje pride. Vse, kar se zgodi zavestno, je suhoparen rezultat. Če pa inspiracija pride naključno, potem se nekaj zgodi. Starejši kot si, težje je pisati tekste, ker so stvari nespremenjene. Vedno manj je kontrasta. Ves smisel je v opazovanju sveta in opazovanju samega sebe. Ker živiš sam s seboj, sam najlažje vidiš, kaj imaš pri sebi rad in česa ne maraš. Na koncu je inspiracija v resničnosti, v relaciji s samim seboj. Teksti nato nastanejo kot zdravilo za dušo. Najprej zdravilo zame, nato za tiste, ki jih želijo slišati.
Kaj je po vašem mnenju vredno pozornosti na slovenskem glasbenem prostoru?
Omenil sem že, da živim precej odrezano od tekočega dogajanja. Tako ne spremljam najbolje, kaj se pravzaprav dogaja na sceni.
Živite torej v nekakšnem »svojem« svetu?
Moj svet pripada svetu vseh ljudi. Vprašanje je le, če imamo mi svoj svet ali živimo v tujih rokah. Če me razumete, kaj želim povedati. Naš svet je nekako med štirimi zidovi z družino. Poslušaš malo glasbo in razmišljaš o obveznostih. Stvareh, ki bi jih moral ta dan narediti, spremljaš otroke, kako rastejo in podobno. Ostalo pa … ostali svet je ponorel. Ne vem, kam gre in kam bo prišel.
Ste že razmišljali o izdaji biografije? Ali pa morda o biografiji Partibrejkersov?
Ne. Vsemu, kar je napisano, ne verjamem. Vse svoje skrivnosti bom odnesel dva metra pod zemljo. Dal sem veliko intervjujev. Tam naj si ljudje preberejo vse o meni. Ljudje imajo svojo predstavo o vsem. Govorijo o nečem, kar nisem rekel. Kar pa sem rekel, pa ne slišijo. Vedno obstaja neka uporabna vrednost. Mladim vedno govorim: »Veruj v tisto, kar delaš!« To je tisto pravo. Ne pa v nekaj samo zato, da si moderen. Moderno je za demotivirane ljudi. Treba se je pogovarjati o ljubezni, emocijah, stanju v družbi in skrbi do sočloveka. To so teme, ki so večne. Teme, ki se skozi čas ne spreminjajo.
Kakšno glasbo poslušate v letu 2018? Se je ta zvrst spremenila v primerjavi s preteklimi leti?
Ne, pravzaprav se ni nič spremenila. Trenutno so na mojem sporedu T. Bone Walker, Fred McDowell in podobni. Polno bluesa in soula. Praktično pa tisto, kar me pripelje do dobrega razpoloženja. Nimamo dobrih novic, ki bi nas razveseljevale. Zato je potrebno najti nekaj, kar nas dvigne. Pa naj bo to tudi glasba. Lepe stvari še vedno obstajajo, a v slabih časih jih človek težje opazi.
Še na kratko o koncertu v Kinu Šiška?
Želel bi pozdraviti slovensko publiko in vidimo se 30. marca 2018 v Ljubljani. Polno ljubezni vsem in za vse!
