Mi in Oni v Zagrebu!
Mnogi med nami smo žal premladi, da bi bili deležni koncertnih senzacij, ki jih je svojimi koncerti v osemdesetih in devetdesetih uprizarjala legendarna skupina Pink Floyd. Večne debate v slogu:”Če nisi videl Pink Floyd, nisi videl nič!” so nas vedno nekako držale v radovednosti. Zgodovinski presežki, kot so bili albumi The Wall, Dark Side Of The Moon, Animals in ostali, so bili praktično izobraževalno gradivo psihadelične rock glasbe. Na veliko žalost glasbenega sveta pa jedrne zasedbe Pink Floyd ne moremo več čustveno konzumirati na njihovih značilnih koncertnih spektaklih že od davnega leta 1985, ko je nepopravljiv spor med Rogerjem Watersom in Davidom Gilmourjem pripeljal do razdružitve teh dveh glasbenih genijev. Leta 2005 so Pink Floyd v Hyde parku sicer nastopili še enkrat in zadnjič, na edinstvenem koncertu v sklopu Live Aid, ki ga je organiziral Bob Geldof. Leta 2006 smo se morali žal posloviti od ključnega člana zasedbe Syda Barretta, leta 2008 pa še od ustanovnega člana Richarda Wrighta.
Vseeno pa plamen čustev in iskra Pink Floyd fenomena nista popolnoma ugasnila, saj Roger Waters ter David Gilmour že leta nastopata vsak pod svojim imenom na vedno uspešnih turnejah. Aktualna je trenutno turneja Rogerja Watersa, Us & Them, v sklopu katere je pred množico slovenskih in hrvaških oboževalcev kultne zasedbe Pink Floyd glasbeni perfekcionist 6.5.2018 nastopil v zagrebški areni.
Takega spektakla se ne zamudi. In tudi mi ga nismo. V polni dvorani Arene Zagreb se je značilno, brez predskupine, koncert začel s sprejemljivo kratko zamudo. Na ogromnem platnu se je pokazala uvodna, visoko resolucijska projekcija ženske, ki nepremično strmi v obzorje, nato pa so Roger Waters in 10- članska spremljevalna zasedba udarno začeli s skladbo Breathe (album Pink Floyd – Dark Side Of The Moon). Na veliko navdušenje polne arene se je koncert nadaljeval v zvokih Pink Floyd skladb podkrepljenimi s konceptualnimi zgodbami projekcij. Prvi Pink Floyd sklop so nadaljevale One Of These Days (album Meddle), Time (album The Dark Side Of The Moon), Breath (repriza), The Great Gig In The Sky (album The Dark Side Of The Moon) in Welcome To The Machine (album Wish You Were Here).
Sledil je sklop treh skladb (Déjavu, The Last Refugee, Picture That) iz Watersove solo ustvarjalne kariere, nato pa še prepoznavne in legendarne The Happiest Days Of Our Lives, Another Brick In The Wall II in Another Brick In The Wall III (vse z albuma The Wall). Na odru se je pojavila vrsta lokalnih šolarjev, ki je Watersu pomagala prebuditi spomin na znani prizor iz videa, v katerem učenci protestirajo proti psihološko manipulativnim profesorjem. Waters je po skladbah pojasnil, da v vsakem mestu zberejo lokalne šolarje za začimbo na odru, kar je jasno ponovno naletelo na ogromno odobravanje publike.
Po “treh legendarnih” je sledil kratek premor, katerega smo obiskovalci redko deležni, pa niti ni tako napačen pristop za rahlo ohladitev čustev in napoved nove prestave tematike koncerta. In če že govorimo o novi prestavi konceta… Parole pod skupnim uporniškim geslom RESIST so se na ogromnem platnu predvajale skozi celoten premor med koncertom in miselnost posameznika usmerjale k odvračanju motečih faktorjev v življenju.
Drugi del koncerta se je začel z odlično inštalacijo nad parterjem, kjer se je na platnih razvila podoba elektrarne Battersea Power Station, ki jo poznamo z naslovnice albuma Animals. Ta del je napovedal družbeno-politično kritiko Watersa, ki se je značilno skozi drugi del koncerta lotil kritiziranja kapitalizma, požrtnosti in grabežljivosti svetovnih voditeljev, med katerimi je bil po pričakovanju največjega dela kritike deležen aktualni predsednik Združenih držav Amerike – Donald Trump. Za celotno vizualno podobo albuma 
Animals je poskrbel še leteči pujs nad publiko, na katerem je bila grafično delno zabrisana podoba Trumpa in napis Piggy Bank Of War. Za češnjo na vrhu smetane odkrite kritike predsedovanju Donalda Trumpa se je na glavnem platnu izpisal napis:”Trump je svinja”, s čimer je Waters požel ogromen aplavz. Vse skupaj je Waters začinil še z izpisi obskurnih realnih izjav bizarnega voditelja najvplivnejše države na svetu. Sklop štirih skladb Dogs (album Animals), Pigs (album Animals), Money (album The Dark Side Of The Moon), Us And Them (naslovna skladba turneje – album The Dark Side Of The Moon) je presekala skladba z Watersovega aktualnega albuma “Is This The Life We Really Want?” – Smell The Roses.
Za zaključek “uradnega” dela smo bili ob laserski projekciji prizme v slogu albuma The Dark Side Of The Moon deležni še skladb Brain Damage (album The Dark Side Of The Moon) in Eclipse (album The Dark Side Of The Moon).
V BIS delu je glavna zvezda koncerta predstavila svojo spremljevalno zasedbo in dokončno zapečatil naša čustva s skladbo Mother (album The Wall) in koncert v največjem možnem slogu zaključil s skladbo Comfortably Numb (album The Wall), ter se z ekipo ob stoječih ovacijah publike poslovil z odra.
Koncert v sklopu turneje Us+Them 74-letnega glasbenika težko opredelimo kot zgolj koncert. Je doživetje. Je igranje s čustvi in je spodbujanje pravilno usmerjene jeze, ter spodbujanje upora, hkrati pa dela na človekovem razmišljanju o samopodobi ter lastnem dopuščanju manipuliranja koorporacij z našim življenjem. Koncert je tudi potrditev, da koncerta perfekcija obstaja. Pride trenutek na koncertu, ko dobiš občutek, da se je nekdo celo življenje pripravljal na to, saj je popolna uigranost zasedbe na odru s konceptualno zgodbo v projekcijah v piko natančna. Svoje doda še odlično ozvočenje, ob katerem se naježi koža. Razločni inštrumenti in vokali s perfektnega ozvočenja izgovore:”Ne da se!”, zapirajo v trugo lastne sramote.
Na nek prijazen način smo od Rogerja Watersa dobili servirano zgodbo najbolj prepoznavnih skladb Pink Floyd ter peščice skladb njegove bogate solo kariere. Ne moremo se znebiti občutka in hkrati še vedno pobožne in zagotovo neuresničljive želje Pink Floyd… Še enkrat! Ahhh Roger in David.. Ali je bilo potrebno? Pa čeprav smo zaradi tega posledično dobili dva samosvoja umetnika, ki nam zapolnjujeta glasbena življenja vsak v svojo in hkrati vsak v Pink Floyd smer.
Roger, HVALA TI ZATO! Kdor ni doživel, ne bo razumel.
Foto: Marko Alpner
