Odgovor je – v resnici ne ravno veliko. Res, v množici profesionalnih in tudi polprofesionalnih projektov lahko primarno opredeljene progerje pri nas naštejemo na prste ene roke. Kar je na nek način zanimivo, saj ima tako blažja kot težja verzija zvrsti kar zastopano poslušalstvo. Čeprav prog ostaja kratkotrajna postaja ali subtilen element marsikaterega tehničarja, redko preraste v resno zvezo. Včasih pa vendarle – tak primer je primorski dvojec Luminescence, ki je svetlobo ugledal pred kratkim, in že takoj postregel z nesramno mističnim singlom ‘/Rude’. Spoznajte Sanija in Dominika.

Sani: Moje ime je Sani in prihajam iz dežele terana in pršuta. Nekateri me poznajo kot lepo bjondo, eni me poznajo kot ne-treznega fotografa z Gore Rocka, eni me poznajo kot večletnega kitarista…. letos teče mislim da nekje 12 leto, odkar sem prijel prvič za trzalico. Moj edini predhodni bend so bili Underground, s katerimi se je po letu dni zgodba zaključila. Potem sem se nekoliko odtujil od klasičnega heavy metala in izvedel, da na svetu obstaja dobra glasba tudi po letu 1980.

Dominik: Moje ime je Dominik prihajam iz Cvetroža, to je tam kjer ni nikoli sonca. Sem tipičen bobnar, ki nima rad socialnih omrežji, zato vse skupaj prepušča svoji bjondi. Palčke prvič prijel v roke pri 7 letih in jih od takrat še nisem izpustil. Imam ogromno kilometrine, vendar še nobene prave bendovske zgodovine – ker sem vse dosedaj iskal nekaj pravega zase.

Zakaj obrat v prog? Je to tista manjkajoča plat izražanja, ki v drugih trših smereh ne pride do izraza?

Sani: Zanimivo vprašanje. Že pred leti mi je prav Dominik prvič pokazal skupino po imenu Dream Theater. Začel sem s plato ‘Train of Thought’, ki me je popolnoma prevzela. Takrat sem se prvič srečal s progresivno rock in metal glasbo. Kasneje sem počasi odkrival še ostale njihove albume, in posledično tudi druge sorodne bende. Glasba me je povsem prevzela. Klasični heavy mi je v tej konkurenci postal skorajda malenkot brezvezen in monoton. Začel sem preigravati drugačne takte in ritme kot ponavadi. Spoznal sem, da obstajajo različne uglasitve kitare. Skratka, odprlo mi je kar precej novih vrat v svetu glasbe. Nato sva pred nekje štirimi leti začela z Dominikom ustvarjati nekaj svojega in spontano je to bilo dokaj progresivno, nenavadno instrumentalno…

Ko sem enkrat spoznal glasbenike/skupine kot so Plini, Intervals, David Mićić, Toska itd. na glasbo sploh ne gledam več isto. Vedno iščem nekaj več… Še vedno poslušam tudi klasike ampak trenutno mi je prog res ‘home’.

Dominik: Že od nekdaj sem bil zagrizen prog snob, bi lahko temu rekli, in vedno mi je ta glasba dala več kot katera druga zvrst. Kot večina novejših progerjev sem svojo štorjo začel z Dream Theater, bolj natančno z albumom ‘Six Degree of Inner Turbulence’, ki je zame še vedno najboljši prog album vseh časov. S časom  sem odkril še mnogo odličnih bandov, kot so Haken, Leprous in Porcupine Tree. Vmes sem imel tudi obdoje starejšega proga, kot so Genesis, Yes, in King Crimson. Trenutno pa poslušam mlade fante kot so Plini, Intervals, Tesseract, Animals as Leaders in David Maxim Micic, za katere mislim, da so progu dodali kar nekaj svežine. Seveda starejši kot sem, bolj se tudi mehčam, in trenutno se pri meni veliko vrtijo tudi Red Hot Chili Peppers ter Muse.

Občutja in navdih so se podaljšala v lastno ustvarjanje

Sani: Kitaro sem začel igrati še kot majhen mulc, ko sem opazoval igrati strica Tomaža. Ko sem prvič v živo videl in slišal odigran riff od Master of Puppets, sem si rekel – jaz tudi. Stric ostaja med mojimi vzorniki še danes, in je tudi moj najbolj zvesti kritik. Potem je tu še legendarni Dimebag, ki me je spremljal velik del moje kitarske poti, čeprav nisem neposredno prevzel njegovega stila. Na moj način igranja zadnja leta še najbolj vpliva John Petrucci, takoj za njim pa Rabea Massaad – The Riff Master.

Dominik: Če moj brat ne bi začel igrati kitare, jaz ne bi nikoli igral bobnov, to mu priznam. Ampak zares sem se zaljubil šele, ko sem prvič slišal Mika Portnoya. Mike je zelo vplival na razvoj mojega stila, kasneje pa sem začel odkrivati še bolj jazzovske bobnarje, kot so Tony Royster JR, Thomas Pridgen in Aaron Spears. Njihov groove je res fenomenalen. Trenutno pa lahko rečem, da sta Luke Holland in Matt Garstka tista, ki mi dajata inspiracijo, da še vedno vsak dan ropotam in razbijam škatle sosedom.

Izšel je prvi Luminescence singel, ki nosi naslov ‘/Rude’. Ne bo pa ostalo pri tem enem komadu, prihaja poln EP. 

Sani: Komadi so nastajali v obdobju dveh let in v tem času sva se precej usmerjala, zato bo tudi ta prvi EP bolj raznolik. Vsak komad ima nekako svoje korenine. Veseliva se feedbacka na EP in za začetek res upam, da bo dosegel čim več ušes. Če pa ne, pa tudi prav. Delava v prvi vrsti za svojo dušo, in če bo vsaj kdo pol toliko užival ob komadih kot midva, je namen dosežen.

Dominik: ‘/Rude’ je precej surov komad, seka kot je treba. Čeprav spet ne vem, če je to ‘true prog’, ker nima nobene solaže (smeh). Naprej bova šla s tokom. S Sanijem se dobro dopolnjujeva (Sani: »ha, gaaay«), in bova zagotovo ustvarjala še naprej. Zaenkrat greva po drobnih korakih, čeprav seveda upava, da se bo zadeva prijela.

Posebna zahvala gre Mateju Srebrniču, ki nama je priskočil na pomoč pri miksanju in masteringu singla, in bo sodeloval pri celotnem EPju. 

Kakšno pa je vajino mnenje o trenutni lokalni in slovenski prog sceni? Je kaj resnice v tem, da se zvrst manj ustvarja zaradi njene zahtevnejše tehnične narave? Kako se ustvarjanja lotevata vidva?

Sani: Bolj kot razmišljam, bolj me skrbi. Trenutno mi ne pade na pamet niti ena skupina, ki bi bila bolj prog. Neumorno čakam vrnitev Divine Illusion ampak mislim da bodo prej Tool izdali osmi album (kdor ve kaj s tem mislim). Moje mnenje je, da s tem ko se ustvarjalec omeji na določeno zvrst oz. še huje – podzvrst, omeji tudi svojo domišljijo. Najino ustvarjanje je precej drugačno že zaradi tega, ker sva sama, in ker veliko ustvarjava pred računalnikom ali na papir. To delava tudi brez inštrumenta v rokah, kajti tako nisi omejen na svoje znanje, ampak lahko pišeš in ustvarjaš tudi izven svojega lastnega okvirja – ki ga kasneje zapolniš tudi izvedbeno, in s tem kot glasbenik zrasteš na dveh področjih.

Dominik: Ja, nekaj se dogaja, ampak zame osebno je ta scena večinoma še vedno preveč metalska in premalo progerska, ampak vsak gre po svoje, in vsem želim veliko uspeha. Če lahko izpostavim band, potem so Moonlight Sky zame najboljši v Sloveniji, njihov kitarist je kralj in komad devet osem je pornič za ušesa. Najina želja je osredotočiti se na čisti instrumental, vokal mi osebno pravzaprav ne sede v to doživetje. Zase lahko rečem, da mora biti za ustvarjanje predvsem pravi trenutek. Največkrat se to zgodi, ko poslušam glasbo ali sedim za računalnikom ter gledam kakšen YouTube posnetek – včasih miza naenkrat postane bobni in čez 3 urce je komad napisan in poslan Saniju. No, saj ni ravno tako, hehe.

Ja, progresive vsekakor manjka, sploh v Sloveniji, ampak vseeno lahko priznamo, da je je trenutno v svetu veliko več kot pred leti. Čudi me, zakaj tako malo ljudi sprejme izziv te zelo dinamične zvrsti. Iz nje se lahko izjemno veliko naučiš, saj pobira material iz različnih žanrov in tako omogoča kvalitetno izvedbeno in osebnostno rast posameznika.

People, Stay Progy.