Trajalo je… Vemo. Ampak produkt, ki ga recenzuriramo ne gre konzumirati v enem posluhu. Sliši se nenavadno. Kaj pa mu manjka?

Pa pojdimo po vrsti… Nuspojave so stranski pojavi. To namreč v prevodu pomeni naslov albuma. Gre za šesti skupni produkt na momente ekstremno kontraverznega pevca Gorana Bareta s spremljevalno zasedbo Majke. Prvi album omenjene zasedbe je bil izdan leta 1990, kar je v 28 letni eri vsekakor spremenilo precej zadev. Tako formacijsko v zasedbi Majk (Bare se ne menja) kot v glasbeni strukturi. Na novi produkt smo čakali reci in piši trinajst let. Pa je bilo vse skupaj vredno? Marsikateri glasbeniki nas pustijo na čakanju nehumano dolgo časa in potem lansirajo album, katerega bi, roko na srce, lahko suvereno opustili, saj jim enostavno dela sramoto. Ampak tokrat ta trend ne drži pod nobenim pogojem.

Album s sedmimi skladbami. V zadnjem času moderne digitalizacije bi to lažje šteli kot razširjeni EP. Ampak, ko vidiš, da najkrajša skladba traja 4:33 minute zadeva postane sumljiva. Normalno pričakujemo, da se zadeva razvleče v nedogled. Dejansko izredno dolge skladbe. Ampak na nek nenavaden način ne moti, in je celo dobrodošlo.

Celotna tematika albuma skozi besedila se očitno vrti bolj kot ne okrog zrušenih ljubezenskih razmerij. Temu pritrjujejo tako ritmi kot besedilo. In če ste mislili, da je Bare lahko s svojim ikonskim skršenim a hkrati zanimivim glasom napaka, ste se konkretno zmotili. Celotni album je odličen paket. In če smo lahko iskreni, je ravno Baretov vokal začimba, katera da piko na I.  Konceptu lahko damo nalepko psihadelike, ampak na dovršen način. Glede na dokaj pretežno depresivna besedila in glasbeno strukturo zadevo z lahko lahko primerjamo z nekaj zadnjimi albumu Nicka Cavea  in njegove zasedbe The Bad Seeds.

Kdor pričakuje vokalne presežke, na tem albumu nima kaj iskati, saj ga je potrebno jemati kot celoto. Vse se sovpada z celotnim produktom. Goran Bare je tako ali tako neponovljiva enota, ki se je verjetno ne da kopirati. V tem albumu se absorbacija glasbe stopnjuje z zasedbo Majk. Preverjeni glasbeniki: Kruno Domanćinović (kitare), Davor Rodik (pedal steel, kitara), Berislav Blažević (klaviature), Mario Rašić (bas kitara) in Alen Tibljaš (bobni). Že sama ideja vključevanja pedal steel inštrumenta z Davorjem Rodikom, ki je navduševal že pri zasedbi Plava trava zaborava je dokaj nenavaden ampak deluje in hkrati izvrstno dopolnjuje celoto.

Pri oceni albuma enostavno ne moremo mimo »tehničnega« dela ekipe. Dvojec Matej Pečaver – Matej Gobec je v studiu RSL produkt serviral enostavno popolno. Zvočno razločno in hkrati z delujočim, pripadajočim rock občutkom. O celotnem tehničnem procesu dela na albumu smo povprašali Mateja Pečaverja, kateri nam je z veseljem postregel z odgovori v ločenem intervjuju. Za tekste je poskrbel maestro Goran Bare, z izjemo pri zadnji skladbi na albumu »I dok pleše sama s kišom« za katerega je poskrbela priznana hrvaška pevka tekstopiska Lidija Bajuk. Producentski del je prevzel basist Mario Rašić, ki si je z Baretom podelil tudi aranžmaje. Celotni vizualni del odlično sovpadajoč s celotnim kontekstom albuma dopolnijo tudi fotografije Zorana Marinkovića in grafično oblikovni del Daniela Ille.

Albuma smo bili v celotni deležni tudi na predstavitvenem koncertu v Cvetličarni. In to celo v zaporedju skladb na samem albumu. Čeprav so bili prvi vtisi na koncertu medicinskega fenomena Bareta zelo dvomljivi, se lahko celotni predstavitvi albuma samo priklonimo. V celoti izpeljano kot bi moralo biti.

Sklepna misel celote? Upamo, da nam nam na take produkte ni potrebno čakati dejansko celotno menjavo ere. Ali mora pač zadeva dozoreti do celote.

Nekaj pa je zagotovo… Album se bo zagotovo znašel na lestvici najboljših produktov letošnjega leta.

Skladbe na albumu:
  1. Ljubav Krvavi (8:47)
  2. To Nije Igra (5:47)
  3. Osvijesti Me (6:47)
  4. Skarabej Go-Go (7:11)
  5. Dobri Anđeo Te Noči Je Pao (6:22)
  6. I Dok pleše Sama S Kišom (6:31)
  7. Zašto (4:33)

Založba: Croatia Records

OCENA: 9/10