MetalDays 2018 – prvi dan

Ponovno dobrodošli v Tolminu, na že šesti izdaji enega najbolj priljubljenih težkokategornih dogodkov v Evropi. Festival, ki vsako leto preseže še preteklega samega sebe, tudi letos obeta veliko in še več. Zadovoljiv lineup (z mogočnimi Judas Priest za vrhunec) za vso subpopulacijo metalcev, tokrat nadgrajuje še večja skrb za naravo. Tako kot je pri metalcih izjemno težko dosegljivo prvo, je pri teh istih še težje dosegljivo drugo – ampak, zavoljo požrtvovalnih in splošno čudovitih organizatorjev, ki razumejo vrednost lepote sveta v katerem smo samo gostje, ste letos lepo pozdravljeni na najčistejšem večjem festivalu Evrope. Dobrodošli na Metaldays 2018!

Za najzgodnejše obiskovalce, ki so zavetje svojim šotorom poiskali že v sredini prejšnjega tedna, se je na New Forces Stage v soboto in nedeljo zvrstilo trinajst uvodnih bendov, medtem ko sta Boško Bursać in Lemmyev oder norijo odprla v ponedeljek zgodaj popoldne.

Omophagia – okrvavljeni švicarski možje v srajcah so zadali prvi udarec v obraz na brezkompromisni death noti. Ravno dovolj močan za osnovno streznitev in prvo otipanje terena.

Nato pa spet umiranje z domačimi obmorci. V čast vsem prisotnim travarjem in ostalim, ki cenijo dober surov stoner – Omega Sun, ki predstavljajo lani izdan prvenec Opium for the Masses.

Za njimi še nekaj bavarskega thrasha z mladimi Dust Bolt, ter nekaj ne tako zelo potrebne črne depresije s čezoceanskimi Pillorian in še feministkam neprijaznega goregrinda z Jig Ai.

Pillorian (foto: Klemen Udovč)
Pillorian (foto: Klemen Udovč)
Pillorian (foto: Klemen Udovč)
Pillorian (foto: Marko Alpner)
Jig Ai (foto: Klemen Udovč)
Jig AI (foto: Klemen Udovč)
Jig Ai (foto: Klemen Udovč)
Jig AI (foto: Klemen Udovč)

Ob 16.30 je končno sledil premik pred glavni oder, letos razdevičen z avstrijskimi Moros. Žanr alcoholic death/thrash, s katerim se druščina opisuje, je zagotovo najbolj iskrena opredelitev letošnjega lineupa. Ker imajo izdan samo prvenec iz leta 2014, je bilo pol ure programa ravno dovolj.

Moros (foto: Klemen Udovč)
Moros (foto: Klemen Udovč)
Moros (foto: Klemen Udovč)
Moros (foto: Klemen Udovč)
Moros (foto: Klemen Udovč)
Moros (foto: Klemen Udovč)
Moros (foto: Marko Alpner)
Moros (foto: Marko Alpner)

Moros (foto: Marko Alpner)
Moros (foto: Marko Alpner)

V najhujši vročini so za počitek oči poskrbeli mehkobni female-fronted VUUR. Progresivci z dekliškim vokalom svojo pot bolj kot ne šele začenjajo, tako da ljubkost in optimizem mogoče še izzvenita.

Vuur (foto: Klemen Udovč)
Vuur (foto: Klemen Udovč)
Vuur (foto: Klemen Udovč)
Vuur (foto: Klemen Udovč)
Vuur (foto: Klemen Udovč)
Vuur (foto: Klemen Udovč)
Vuur (foto: Klemen Udovč)
Vuur (foto: Klemen Udovč)
Vuur (foto: Marko Alpner)
Vuur (foto: Marko Alpner)
Vuur (foto: Marko Alpner)
Vuur (foto: Marko Alpner)
Vuur (foto: Marko Alpner)
Vuur (foto: Marko Alpner)
Vuur (foto: Marko Alpner)
Vuur (foto: Marko Alpner)

Linijo lepih žensk pa je nesporno nadaljevala Tatiana. Nesramno lepo in nesramno zlobno prvo ukrajinsko grlo je iz šotorov v prve vrste izvabilo tudi najbolj mozoljaste devičnike – seveda zgolj zaradi izvenzemsko nizkega growla, kombiniranega s kontrastno ženskim cleanom, kar jo postavlja v prvo vrsto ženskih bojevnic deatha. Jinjer, ki so od leta 2013 postregli že s tremi albumi, bi zadnjega, King of Everything iz 2016, morali poimenovati Queen of Everything. Vsaj po odzivu naše publike sodeč.

Jinjer (foto: Klemen Udovč)
Jinjer (foto: Klemen Udovč)
Jinjer (foto: Klemen Udovč)
Jinjer (foto: Klemen Udovč)
Jinjer (foto: Marko Alpner)
Jinjer (foto: Marko Alpner)
Jinjer (foto: Marko Alpner)
Jinjer (foto: Marko Alpner)
Jinjer (foto: Marko Alpner)
Foto: Marko Alpner
Hecate Enthroned (foto: Klemen Udovč)
Hecate Enthroned (foto: Klemen Udovč)
Hecate Enthroned (foto: Klemen Udovč)
Hecate Enthroned (foto: Klemen Udovč)
Hecate Enthroned (foto: Marko Alpner)
Hecate Enthroned (foto: Marko Alpner)
Hecate Enthroned (foto: Marko Alpner)

Za njimi so na vrsto prišli Leprous. Skandinavci, ki na prvi pogled in posluh spominjajo na nekakšne One Republic na steroidih, so v svojih kravatah izjemno izčiščeno in skoraj prenežno za naše konce predstavili svoj obsežen petnajstletni repertoar, ki ga zaokrožuje sveže izdan singel Golden Prayers. Nič pretresljivega, bolj kot ne odmor pred prihajajočo piratsko nevihto.

Leprous (foto: Klemen Udovč)
Leprous (foto: Klemen Udovč)
Leprous (foto: Klemen Udovč)
Leprous (foto: Klemen Udovč)
Leprous (foto: Klemen Udovč)
Leprous (foto: Marko Alpner)
Hate (foto: Klemen Udovč)
Hate (foto: Klemen Udovč)
Hate (foto: Klemen Udovč)
Hate (foto: Klemen Udovč)
Hate (foto: Marko Alpner)
Hate (foto: Marko Alpner)
Hate (foto: Marko Alpner)
Hate (foto: Marko Alpner)
Hate (foto: Marko Alpner)
Ingested (foto: Klemen Udovč)
Ingested (foto: Klemen Udovč)
Ingested (foto: Klemen Udovč)
Ingested (foto: Klemen Udovč)
Ingested (foto: Klemen Udovč)
Ingested (foto: Klemen Udovč)

Seveda so bili nesporni headlinerji prvega dne Alestorm. Lahko se besno spuščamo v izvedbene in kreativne primerjave prisotnih,na koncu ne zmaga prav nihče. Aye! Več ruma kot spijemo, boljši so. Zasidrani nekje v enostavnem pomorskem folku in kombinirani s power tempom so pravi zaklad, kar se tiče vzpostavljanja pozitivnega vzdušja.

Alestorm (foto: Klemen Udovč)
Alestorm (foto: Klemen Udovč)
Alestorm (foto: Klemen Udovč)
Alestorm (foto: Klemen Udovč)
Alestorm (foto: Klemen Udovč)
Alestorm (foto: Marko Alpner)
Alestorm (foto: Marko Alpner)
Alestorm (foto: Marko Alpner)
Alestorm (foto: Marko Alpner)
Alestorm (foto: Marko Alpner)
Skeletonwitch (foto: Klemen Udovč)
Skeletonwitch (foto: Klemen Udovč)
Skeletonwitch (foto: Klemen Udovč)
Skeletonwitch (foto: Klemen Udovč)
Skeletonwitch (foto: Klemen Udovč)
Skeletonwitch (foto: Klemen Udovč)
Skeletonwitch (foto: Klemen Udovč)
Skeletonwitch (foto: Klemen Udovč)
Skeletonwitch (foto: Klemen Udovč)

Sedaj pa še k resnim zvezdam. Klasiki folk metala Eluveitie nas zadnja leta kar radi obiščejo čez Alpe. Mojstri (in mojstrice) instrumentala so lani izdali že sedmi dolgometražni album po vrsti, ki ni nič manj epsko čaroben kot predhodni. Vsekakor še eden izmed mnogih poduhovljenih poganskih obredov, ki smo jih v njihovi družbi v Tolminu deležni vsakih nekaj let.

Eluveitie (foto: Klemen Udovč)
Eluveitie (foto: Klemen Udovč)
Eluveitie (foto: Klemen Udovč)
Eluveitie (foto: Klemen Udovč)
Eluveitie (foto: Klemen Udovč)
Eluveitie (foto: Klemen Udovč)
Eluveitie (foto: Klemen Udovč)
Eluveitie (foto: Klemen Udovč)
Eluveitie (foto: Klemen Udovč)

Od takih religij k drugačnim – dan so na glavnem odru zaključili netilci peklenskega ognja Behemoth. Z nastopom, ki je celostno doživetveno presegel vsa pričakovanja so nesporno izvedli enega izmed boljših preformansov letošnjega festivala – in to si drznemo reči že prvi dan. Luciferske starešine, ki so zadnja leta ustvarjanje novega materiala postavili bolj na stranski tir, izdajo močno zaželjenega naslednika The Satanist iz 2014 napovedujejo kasneje v letošnjem letu.

Behemoth (foto: Klemen Udovč)
Behemoth (foto: Klemen Udovč)
Behemoth (foto: Klemen Udovč)
Behemoth (foto: Klemen Udovč)
Behemoth (foto: Klemen Udovč)
Behemoth (foto: Klemen Udovč)

Behemoth (foto: Klemen Udovč)

Za zaključek več kot uspešnega prvega dne nam je bil pripravljen še en resen doživljaj. Britanski pionirji in soustvarjalci novega vala heavy metala, Diamond Head, ki jih je sicer zob časa že nekoliko načel in tudi obsežno kadrovsko preobrnil, so še vedno več kot vredni ušesa in vratu. V noč bi se težko podali bolj idilično, kot ob samovpogledu – Am I Evil? Seveda. Dovolj evil za izvoz.

Diamond Head (foto: Klemen Udovč)
Diamond Head (foto: Klemen Udovč)
Diamond Head (foto: Klemen Udovč)
Diamond Head (foto: Klemen Udovč)