Križanke, prizorišče dogodka v okviru 66. Ljubljana Festivala, so se minuli petek, na zadnji dan avgusta, ko je vremenska napoved nakazovala možni drugi scenarij – selitev koncerta v Cankarjev dom, napolnile do zadnjega kotička. Vlado Kreslin in njegovi oboževalci so (si) zopet dokazali, da so vezi med njimi trdne, prisotnost na koncertu v Križankah pa nuja in tradicija, ki ju ne zamaje malenkost, kot je napovedano nevihtno nebo.

Skrbno premišljen repertoar in vmesne zgodbe, Kreslinove spontane domislice, ki jih mimogrede deli s poslušalstvom in izzove navdušenje, uigrana spremljevalna zasedba Mali bogovi, iskrivi gospodje iz Beltinške bande, ki prinesejo na oder še dodaten ščepec panonske razigrane melanholije; vse to so stalnice koncertov prekmurskega umetnika, ki je v Križankah cumpral že 27. leto zapored. Tokratni gostje, Big Band Orkestra Slovenske vojske z dirigentom Rudolfom Gasom (Rudijem Strnadom) na čelu, so skupaj s Kreslinom ustvarili revialno vzdušje, prav primerno prizorišču, kot je Plečnikov hram.

A gremo po vrsti. Izkupiček večera: 30 pesmi v dveh urah in pol muziciranja z občasno spremljavo strel na nebu. “No rain, no rain!” Vladovi vzkliki in veze Beltinške bande še pri naročanju vremena, so se izkazali za dober recept in kmalu smo razumeli, da nima pogum skoraj nič pri odločitvi, da vztrajamo v Križankah. 🙂

“Vlado, Vlado, Vladooooooo!!!”

Na sedežu za mano je vzhičeno vzklikal 6-letni deček in še podžgal iskrico pričakovanja, ki se je začutila med publiko tik pred začetkom koncerta. Vlado Kreslin in z violinistom Samom Budno okrepljeni Mali bogovi so na oder stopili nekaj minut po pol deveti. Preko Mure, preko Drave za uvod. “Zadnji avgust, poletje je šlo.” Po Cesti, Tvojem jutru, je na vrsto prišla pesem Če bi midva se kdaj srečala, pri kateri je publika prvič potiho in sramežljivo pritegnila s petjem. Zakartana ura z zgodbo, ki jo izveste, ko pridete na koncert, ali preberete pesem v istoimenski pesniški zbirki, izdani pred kratkim, je pričakovano navdušila.

“Vse se da!” Tudi pri 90-ih letih muzicirati na odru Križank.

Uro smo zakartali, da se vse da, so nam zapeli in mi z njimi. Čas je bil za zimzelene klasike in prihod Milana Kreslina – Pubija. Tista črna kitara, zopet z zgodbo in po odigrani pesmi napoved nastopa 90-letnika. “Tistega s prvo plačo.” Kreslinov oče samo stopi na oder in to je popolnoma dovolj, da publika ponori. “Dober večer.” Aplavz. Tam daleč stran je pesem, s katero je ob spremljavi celotne zasedbe zasijal Pubi. Sedeč na stolu je pel tako suvereno in z močnim vokalom, zraven pa ubiral strune na kitari, da smo se samo spogledovali, kako je to možno. Sledil je duet očeta in sina – Tisti bejli grm. Ganljivo, čudovito. Na oder je potem privihrala še ostala Banda, Milan pa je povedal zgodbo, od kod je “prinesel” naslednjo skladbo, Bele ruže. Iztok Cergol z violinskim uvodom in kasneje otožno, presunljivo prepletanje zvokov dveh violin, ko nekaj svoje čarobnosti doda še violinist Beltinške bande, Samo Budna, so sprožili spontane aplavze. V prvem delu koncerta je bil to eden od vrhuncev. Milan Kreslin se je s to pesmijo poslovil z odra, seveda ob gromkem aplavzu pri priklonu in vzklikanjem publike. Vsaj tri pesmi so njegov pogoj, da sploh pride nastopat, ker kot pravi: “Za dva komada pa ne bom v Ljubljano prihajal!” Pozdravljamo to odločnost in vam želimo še mnogo nastopov, dragi Pubi.

Beltinška banda ali “Kaj mislite, kdo je zrihtal ka ni deža?”

Odlično vzdušje in kemija med nastopajočimi ter publiko sta bila v tem trenutku koncerta otipljiva, Kreslin, Mali bogovi in Beltinška banda pa kot pravi mojstri tega niso presekali in “zamorili”, ampak nemudoma nadaljevali s priljubljeno Namesto koga roža cveti. Bend in Banda so se razigrali. Prav divje je postalo v inštrumentalnem delu pesmi, publika je norela, Vlado je vzklikal: “Mal bolj živo, mal bolj na poskok!” Počasi smo potrebovali umiritev.

Tam v meglicah je zazvenela naslednja. Za kratko umiritev. Čarobnost in prekmurska vesela otožnost se razbohotita v izvedbi v živo. Z Beltinško bando na odru seveda še posebej. Če te Banda še ne zacumpra s to pesmijo, se zagotovo orosi oko in malo stisne pri srcu, ko pridejo na vrsto Spominčice. Samo Budna z violino že uvodoma poskrbi za mravljince. Še Vlado se kar nasloni nanj in zasanjano povesi glavo med solom violine, ki presunljivo zareže v dušo. Po koncu pesmi sta si navdušena podala roki. Publika je bila seveda ganjena in začarana. Kot je v načrtu. 🙂

Viktor Marič iz Bande je zvezda uvodnih taktov pri Lili Marlen. Muzikant s harmoniko, drugi najstarejši gospod v celotni “Vladojovi bandi”, ravno tako poskrbi za navdušenje publike. Pri Lili Marlen velja omeniti tudi” pihalsko-trobilsko sekcijo”, ki je šele tu prišla do svojega “solo” trenutka. Poleg saksofonista Beltinške bande – Boštjana Rousa, je kot gost (že tudi tradicionalno) nastopil priznani trobentač Domen Gracej.

Big Band Slovenske vojske ali ” A je še kaj pijače zadaj? Ne, vojska je spila.”

Po pesmih z Bando sta sledila Še je čas in Z Goričkega v Piran. Odhod benda in Kreslina z odra in prihod članov Big Banda Slovenske vojske sta napovedala še drugi del koncerta.

Z orkestrom so poskrbeli za odličen nabor pesmi in zanimive aranžmaje, pa tudi za majhno presenečenje – dirigent Rudolf Gas se je Vladu pridružil na vokalu pri nekaj pesmih. Zmanjkalo pa je tudi pijače v zaodrju, kot je povedal Kreslin ob ponovnem prihodu na oder.

Dan neskončnih sanj, Ena pesem. Izvedbi teh dveh skladb sta nas popeljali nazaj, v zlate čase popevke. Slišali smo tudi bluesovsko Tak kak riba brez vode, redko izvedeno v živo. Po teh “veselih napevih” in Kreslinovi iskrici: ” Preveč veselo za enega Prekmurca, ne? Gremo nazaj v močvirje,” so odigrali Reko. Izjemno. Reka nas je nesla od mirnega začetka, okrepila tok, se razdivjala in nas ponesla nazaj v umirjenost.

S tabo je izi, s solom saksofonista Jake Janežiča, Tisoč let s petjem publike in Kreslinovo zahvalo za pogum ter udeležbo na koncertu, so nakazovali konec koncerta. A sledili so še vrhunci in bis. Z orkestrom smo žurali in peli še Lahko bi zletela, ostrmeli ob My way (nekaj verzov je zapel Rudolf Gas) in se veselili še s celotno zasedbo, ko so prišli odigrat Poj mi pesem. Po tej himni življenja, ko so po odru leteli klobuki, je Vlado Kreslin zakričal: “Zmagali smo! Vse se da!”

Za dodatek so nam zaigrali še pesmi, ki jih ima publika še vedno za svoje. O, Vrba in seveda Od višine se zvrti, z ubranim petjem in ob ovacijah obiskovalcev koncerta. Vsi so venci vejli z Budno na violini in Andijem Sobočanom na cimbalah so še zadnjič zarezali v dušo, poslovili pa s(m)o se udarno. Z divjanjem na odru in plesom publike, ki je že zdavnaj vstala na noge in ob Vladu ter njegovih zvestih glasbenih spremljevalcih pela, če je v Šiški še kaj odprtega.

Za oboževalce Vlada Kreslina je bil tokratni koncert v Križankah lepo darilo ob koncu poletja. Za Vlada Kreslina pa je bil ta koncert lepo darilo in dokaz, da se res vse da in da ima krasno publiko, samo verjeti je treba. Tudi v to, da sta v resnici za ta mali čudež, ko ni bilo niti kaplje dežja med koncertom, le nekaj strel iz daljave, poskrbela Janči in Joužek, kot so mi po koncertu zaupali gospodje iz Beltinške bande. Jaz verjamem.


Foto: Klemen Udovč