“Res smo lahko zadovoljni, da smo posadili seme, imenovano »Lublana je bulana«, ki zdaj cveti.”
Peter, ali bolj znano – Pero Lovšin je že veteran slovenske glasbene scene. Svojo glasbeno pot si je pred več kot 40 leti začel utrjevati pri skupini Pankrti, nadaljeval je s Sokoli, sedaj pa že leta ustvarja odlične solo albume. Trenutno promovira aktualni album z naslovom ‘Območje Medveda’, po vseh teh letih ustvarjanja slovenske glasbene zgodovine pa je prišel čas še za njegov dokumentarni film z naslovom ‘Ti lahko’, katerega premiero si bomo lahko ogledali v petek, 28.9.2018, v Kinu Šiška.
Pero je z veseljem pristal na naše povabilo za pogovor z njim o novem filmu. Povedal nam je veliko o sebi, nastajanju filma, razmišljanju o biografiji, ter nenazadnje o njegovi ljubezni do športa.
Po več kot 40-ih letih delovanja s Pankrti, Sokoli in solo karieri – končno dokumentarni film o prvi punk zvezdi nekdanje vzhodne Evrope. Kako je prišlo do ideje? Kdo je koga kontaktiral za pričetek snemanja?
Glavni razlog vsega je bil zadnji album z naslovom »Območje medveda«, ki se meni zdi zelo pomemben in sem bil mnenja, da mu je potrebno posvetiti nekaj več pozornosti. Ko sem bil gost na koncertu Rudija Bučarja v Cankarjevem domu, sem prejel ponudbo za samostojni koncert. Sprva nisem resno jemal zadeve, saj nisem navajen sedeče publike. Ker imam kljub vsemu kar nekaj pesmi, ki so nekoliko počasnejšega ritma, smo se odločili, da se lotimo Cankarjevega doma. Tekom dogodkov v zvezi s tem koncertom je nato padla ideja, da naredimo nek video zapis. Potem je prišlo praktično po naključju do srečanja z režiserjem Janijem Severjem. Srečala sva na privatnem koncertu, kjer sem pel na zabavi velikega oboževalca. Jani je bil povsem navdušen nad mini koncertom, saj je videl, da so vsi gostje peli skupaj z menoj. Tu je dobil idejo, da bi bilo takšne zgodbe vredno zapisati. Ni želel zapisati zgolj »klasične koncertne scene« ampak celotno zgodbo mojih koncertov, ki so se odvijali v zadnjih letih. Ideja je bila všeč tudi meni, saj se v poplavi digitaliziranih modernih medijev med ljudmi vedno bolj pojavlja želja po »osebnem spoznavanju« glasbenika.
Tako sem začel sam s kitaro igrati po manjših klubskih ali privatnih koncertih, kjer sem dejansko imel pristen stik s publiko. Sicer mi je bilo sprva malce nenavadno, saj sem bil vajen koncertov, kjer smo bili pred nastopom in po nastopu izolirani v zaodrju. Ampak sem se hitro vživel. Na koncertih smo se radi malce poveselili in nastajale so simpatične scene. Vse to se je Janiju zdelo tako impresivno, da se je lotil projekta, čeprav še ni imel partnerjev. Določili smo si nek časovni okvir, nekje pol leta, ko so kamere potovale z nami po koncertih. Janiju je bil to izjemen izziv, da predstavi mene v razponu od najbolj intimnih koncertov v garaži do velikih dvoran, kot so Cankarjev dom in Stožice.
To pomeni, da se je celotna zadeva odvila zelo hitro.
Drži ja. Vse skupaj je trajalo nekje leto in pol. Jaz dejansko na zadevo gledam kot na nekakšen etnološki projekt z namenom da neko obdobje ostane zapisano tudi na videu. Tak koncept se mi je zdel bolj smiseln, kot na primer le posnetek z enega koncerta. Nekaj podobnega sem videl v video zapisu skupine Rolling Stones, z naslovom »Ole ole ole!«, kjer so posnetki z njihove južnoameriške turneje. Rollingi so, za spremembo od našega projekta, umetno delali na scenah. V sklopu turneje so recimo šli igrat še na lokalne place, mi pa smo do tega prišli povsem naravno. V glasbenem svetu je trenutno to ponovno trend – da pride do nekakšnega pristnega sobivanja med glasbeniki in poslušalci. Ko sem videl omenjeni video Rolling Stonsev, sem si rekel, da smo pravi moment štartali s takim projektom.
Kako pa si se počutil med snemanjem? Ti je bilo neprijetno, da te spremlja kamera, kot v resničnostnem showu?
Ko sem se enkrat lotil tega projekta, na kamere praktično nisem več mislil. To je pač del celote in je bilo vse skupaj kvečjemu še dodatni stimulans, da še sam poizkušaš najti kak trenutek, ki je zabaven ali celo provokativen. Konec koncev smo v showbiznisu zato, da delamo stvari dodatno zanimive.
Bomo v dokumentarnem filmu »Ti lahko« deležni tudi kakšnih legendarnih arhivskih posnetkov? Na primer s Pankrti.
Kar nekaj materiala, ki ga večina ljudi še ni videla, bo premierno pokazanega. Arhivski posnetki so vključeni. Ekipa se je resnično potrudila in izbrskala neke posnetke, zakopane že globoko v arhivih. Zelo zgodnji posnetki Pankrtov bodo prvič objavljeni, kar nekaj video zapisov s koncertov skozi leta bo prikazanih, tudi s Cankarjevega doma. Na YouTube je že možno videti posnetek skladbe »Na Dobri Poti« s tega koncerta. Bo pa to edina pesem, ki bo v filmu v celoti predstavljena, pa še to le zato, ker je Jani velik oboževalec te skladbe.
Presenečeni smo, da se je zadeva zgodila šele po 40-ih letih delovanja. Zadnje desetletje so predvsem med tujimi glasbenimi zvezdami zelo aktualne knjižne biografije. Si kdaj razmišljal o knjižnem zapisu svojega življenja?
Tako bom rekel… Mi smo preveč doživeli in bi bilo težko zapisati dogodke tako, da ne bi vznemirili stotine ljudi. Če bi hotel biti recimo v knjigi vsaj malo iskren, bi moral tričetrt stvari iz knjige izbrisati, da bi bilo dovolj okusno za naš trg.
Tujina pa recimo s tem nima težav. Ko bereš biografije Keitha Richardsa in Micka Jaggerja ni zaznati kakšnih večjih blokad pri opisovanju svoje kariere.
Njihov trg je povsem drugačen. Tudi oni sami živijo v nekem izoliranem svetu. Pri njih se tudi pogovarjajo o povsem drugih nakladah in izvodih knjig. Pri nas pa si predstavljaj, koliko sosedov bi bilo potem jeznih name, ko bi prebrali mojo knjigo. Nekako nenavadno bi mi recimo bilo, da bi moji otroci in vnuki brali o mojih dogodivščinah. Po drugi strani pa niti nočem zaupati vsem vseh pikantnosti, ki so se mi zgodile v življenju. Naj nekaj ostane tudi za mojo glavo. Jaz veliko sporočam skozi svoje skladbe, ki so včasih še celo bolj provokativne, kot so bili dogodki po katerih so skladbe nastale. Naj teksti skladb zaenkrat govorijo zase. Že sam film bo na momente malce provokativen v določenih zadevah, ampak le toliko, da je vse skupaj simpatično. Pokaže na primer, kako smo se mi družili oz. kako se še vedno družimo. Zaenkrat menim, da je film povsem dovolj in knjige ne potrebujem. V tekstih skladb rad izhajam iz samega sebe. Če bi se lotil knjige, bi potreboval kako leto brskanja po samemu sebi in se mi mogoče zadeva ne bi zdela tako blazno zanimiva. Če bi se lotil knjige, bi me bolj zanimalo, da skrenem izven sebe. Pisal bi o kakem zanimivem potovanju. Rad imam zgodovino in bi pisal kaj o tem, ne bi zgolj brskal sam po sebi.
V skladbi »Ti lahko«, ki ste jo posneli z Big Foot Mamo se besedilo začne: “Če bi kdaj, če bi mogel kdaj, zavrteti čas nazaj”. Obstaja kaj, kar bi spremenili?
Verjetno bi se s kom večkrat dobil in se družil, ali pa s kakšnim dekletom ponovil kako zadevo. Izognil bi se kaki tekmi, ki smo jo izgubili in šel raje na zmenek. (smeh) Drugače pa je to ljubezenska skladba in govori bolj o tem, da ima Ona že samo s tem, da pride, tako magično moč, da spremeni čas in kraj. V simbolnem smislu pomeni, da te lahko že en objem odpelje nekam drugam. V bistvu je to en poklon ljubezni in dekletu, ki te s tem, da ti uresniči željo, odpelje drugam.
Kaj lahko pričakujemo na premieri filma v Kinu? Mogoče kakšno presenečenje?
Kot mi je znano, presenečenje ni zastavljeno. Na festivalu v Portorožu smo imeli nastop po filmu. Super druženje je bilo in tudi nastop je bil zelo spontan. Igral sem s fanti, ki še niso nikoli igrali skupaj z menoj, recimo. To je bilo samo takrat in ne želim ponavljati stvari.
Kako pa je z novim glasbenim materialom? Se mogoče pripravlja že kaj novega?
Trenutno smo z zadnjega albuma predstavili tri skladbe, imamo pa jih še devet. Po tej teoriji imam za celotni album še nekje štiri leta in pol časa. (smeh) Naredil sem eno skladbo z mojo back vokalistko. Naslov je »Lahka punca«, en kubanski prijatelj pa je naredil salsa izvedbo ene od skladb, tako da imamo trenutno »salsa happy hour«. (smeh) Ves čas poleg promocije trenutnega albuma še po malo delujem. Žal so tudi albumi izgubili svoj pravi pomen, saj si ga dan danes redkokdo še kupi. Redko recimo katera skupina proda več kot 100 LPjev, kljub porastu trenda prodaje vinilnih izdaj albumov. Finančnega zadovoljstva pri nas v izdaji albumov nikakor ni. Sama produkcija albuma stane izredno veliko, pirati pa bi želeli, da izvajalci zalagajo splet s svojim materialom zastonj. O ceni naše produkcije na primer ne bom govoril, ampak v tujini se zadeve začnejo pri 100.000 € in naprej, kar je ogromen finančni zalogaj. Zanimivo je res poslušati zagovornike svobodnega spleta o tem, kako zagovarjajo svojo grabežljivost.
Sveta trojica Lovšin, Kreslin, Predin. Se to lahko še kdaj ponovi?
Moram reči, da se vsako leto ponavljajo različne ponudbe. Letos smo imeli en krasen koncert v Mariboru, lansko leto v Velenju. Mi smo načeloma odprti za akcijo. Imamo pa vsak zase veliko dela.
Znano je, da je Pero Lovšin velik ljubitelj športa. Še tako strastno spremljaš smučanje, nogomet in še posebej ljubljansko Olimpijo?
Absolutno spremljam. Se pa zaradi vseobsegajoče histerije lastnikov klubov dogajajo drastične spremembe v klubih. Nekako se mi zdi, da se izgublja klubska identiteta. Nogomet žal izgublja nekaj svojega čara. Nogomet ne izgublja kot šport, izgublja pa kot igra. Absolutno menim, da se s to histerijo pretirava. Trenutno ljudje še padajo na to, ampak mislim, da bi se morali lastniki klubov zamisliti nad svojim početjem. Obstajajo seveda še vedno klubi, ki ohranjajo svojo identiteto s tem, da skušajo obdržati nek tip igralcev, ki skrbijo za to, da se ljudje lahko identificirajo s klubi. Žal pa se to prepogosto prehitro spreminja. Zlasti naša Olimpija se je tu precej zapela. Ljudje se ravno navdušijo nad eno ekipo, pa jim takoj ponudijo novo zgodbo z novimi obrazi. Po navadi gre pa še za slabšo zgodbo. To najlažje vidiš, ko gledaš kake kvalifikacijske tekme in s srcem nisi praktično pri nobeni od obeh ekip, ampak preprosto navijaš za tiste, ki ti igrajo boljši nogomet. Zgodi se tudi, da je tak klub manjši in potem zgrožen opažaš, da sodniki sodijo v prid bogatejšim in bolj znanim klubom. Zadnjič sem gledal neko tekmo nižje lige in je bilo res zanimivo gledati, ker so igrali tako srčno. Ko pa gledam kako večjo tekmo in opazujem, da nek klub deluje povsem preračunljivo na rezultat, te pa nekako mine vse skupaj. V končni fazi lahko še vedno zamenjaš kanal na televiziji. (smeh)Precej podobno je tudi v profesionalni ameriški ligi NBA. Če v ekipi ni nobenega našega igralca me absolutno ne zanima gledanje tekme. Raje pogledam tekmo Krka – Olimpija, kot pa finale lanskega prvenstva NBA. Finale sem gledal do polovice, pa sem nehal, saj mi je bilo jasno, kdo bo zmagal na koncu. Popolnoma nezanimivo.
Premiera dokumentarca bo v Kino Šiška, ki je trenutno res center kvalitetne in raznolike produkcije dogodkov. Da ste se odločili za premiero tam, najbrž ni naključje, saj si povezan s tem prostorom. Kino Šiška pa je recimo tesno povezan tudi z Izštekanimi, ki decembra tam praznujejo 25 let. Na nek način si povezan tudi s tem, saj ste bili s Sokoli čisto prvi gostje oddaje Izštekani…
Oddaja Izštekani ima letos res že kar 25. obletnico. To se mi zdi ena najbolj pozitivnih radijskih zgodb pri nas. Absolutno bi bil že čas, da se zadeva spravi pred kamere, saj je katastrofa, da nimamo več ene oddaje o glasbi na nacionalni televiziji. Jaz sem bil drugi podpisnik za Kino Šiška, Gregor Tomc je bil glavni iniciator, da Kino Šiška »laufa«. Ravno zaradi takih zgodb je po mojem mnenju Ljubljana, kar se tiče zanimivosti mesta, bolj zanimiva kot London. Štirideset let nazaj se nam je Ljubljana zdela vas, London pa se je zdel Babilon. Pred nekaj meseci sem bil zopet v Londonu in se mi zdi samo še velika vas, Ljubljana pa je trenutno po mojem mnenju najbolj zanimivo mesto trenutno v Evropi. Res smo lahko zadovoljni, da smo posadili seme, imenovano »Lublana je bulana«, ki zdaj cveti.
BESEDILO: Klemen Udovč&Katja Škufca
