Seven Days In May je rock zasedba, ki je z izredno kvalitetnim istoimenskim prvencem letošnje leto konkretno udarila na slovenski glasbeni sceni. Vojko Šintler (vokal, kitara), Damjan Lebeničnik (bobni), Rok Cizelj (bas kitara) in Jani Klavora (kitara) so četverec, ki se je skupne zgodbe lotil premišljeno. Vzeli so si čas in nam v svojem prostoru za vaje povedali nekaj o sebi in svojem razmišljanju.
Lep pozdrav, če lahko rečemo, dokaj mladi zasedbi Seven Days In May. Ves čas ste zaviti v neko mistiko. Do lanskega leta se kaj veliko ni vedelo o vas. Lansko leto pa ste konkretno udarili na slovensko sceno s skladbo ‘Window’. Zaupajte nam prosim, kako ste sploh začeli celo zgodbo.
Vojko: Vse se je začelo že kar nekaj let nazaj, ko sem imel s prejšnjim bendom zadnji koncert. Z Damjanom sva se sicer poznala že od začetka septembra 2009, ampak sva po zadnjem skupnem nastopu izgubila stik v smislu glasbenega izraza. Čez nekje tri leta pa sem prišel do Damjana s komadi, ki sem jih napisal in so bili že v fazi snemanj. V komadih so bili zgolj programirani bobni, zato sem Damjana vprašal, če bi sodelovala. Nikoli namreč nisem imel v mislih solo projekta, temveč sem imel od štarta idejo o bendu. Damjan je na začetku še nekoliko okleval. Igral je še v njegovem prejšnjem bendu, ampak jaz sem kar nekako čutil, da se bo zgodilo. Mesec dni po tistem, ko sem ga vprašal po sodelovanju, je v njegovem studiu že snemal bobne za moje napisane skladbe. Potem sva začela z ustvarjanjem. Snemala sva, miksala posnetke, nakar se je zgodilo poletje 2014. Zelo mrzlo in deževno poletje, kakor se spomnim. Odvijalo se je ravno svetovno prvenstvo v nogometu v Braziliji. Potrebovala sva basista. Želela sva končno štartati z bendom, pa ni bilo nič od basistov. Pogosto se dogaja, da naši basisti vsepovsod igrajo, midva pa sva želela konstantnega člana zasedbe. Spomnila sva se na Roka. Imel je kup opreme, veliko bas kitar in takoj sva rekla, da nama bo prav prišel. Imel je vse, le benda ne. Povabila sva ga na pivo in takoj smo se zmenili. Tretji član je bil tu. Kot trio smo decembra 2014 že odigrali en koncert ob rojstnem dnevu prijateljev. V 
Damjanovem studiu smo že vadili kot trio. Ugotovili smo, da sam ne bom mogel solirati na kitari in zraven še peti. Na forum Kitaristi smo oddali oglas, da iščemo kitarista, ki bo igral v stilu White Stripes in Queens Of The Stone Age. Omenjen je bil še en band, katerega pa se zdaj žal ne spomnimo več. Ni šlo za to, da bi preigravali glasbo omenjenih bendov. Šlo je bolj zato, da se nekdo prepozna v omenjenih bendih. Prvi in hkrati edini, ki se je javil na oglas, je bil ravno Jani. Že takoj po prvih riffih, ki smo jih preigrali skupaj, smo takoj vedeli, da je to to. In nastali smo kompletni Seven Days In May.
Koliko časa je nato trajalo, da ste začeli delati na prvencu?
Album je bil v bistvu že končan. Še preden se je bandu pridružila druga polovica, je bilo že vse posneto, manjkal je samo še posneti boben. Vsi materiali so bili, samo še miks je bil potreben. Takrat sva z Damjanom spoznala Tomija (Tomi Meglič – Siddharta). Z njim sva se potem veliko družila, delali smo na materialu, v proces je vskočil še Matej Pečaver, ki je zadevo dokončal.
Kako ste sploh prišli do imena Seven Days In May? Ima ime kaj povezave z kultnim filmom iz leta 1964?
Vojko: Kaj prav veliko ne. Živel sem v študentskem domu v sobi št. 7. Mislil sem, da me ta sedmica spremlja neko celo življenje in sem najprej iskal povezavo v filmih o Jamesu Bondu. Našel nisem nič kaj pametnega. Navdušen pa sem bil nad igralcem Burtom Lancastrom. Skozi njegovo filmografijo sem naletel na naslov filma Seven Days In May in se takoj navdušil nad imenom. Sedem je tako ali tako neka pravljična številka. Tudi v slovenskem prevodu se ime skupine lepo sliši.
Kakor vas spremljamo, ste zelo produktivni. Ni niti eno leto od prve izdane skladbe, pa ste vmes posneli že šest videospotov. Od kod ves ta zagon? Obstajajo bendi, ki v celotni karieri nimajo toliko resnih videospotov.
Na žalost se videospoti vedno manj snemajo. Nimaš jih kje predvajati in je malo brez pomena vse skupaj početi. Mi smo še vedno nek bend s klasičnim pristopom, nekoliko konservativni. Nimamo sicer financ za snemanje visokoproračunskih videospotov, ampak kar delamo, pa hočemo narediti kvalitetno. Želimo si predvsem, da so zadeve vizualno lepe. Želimo se promovirati preko dobrega videospota in v zgodbo tega vpletemo našo glasbo. Videospot je odličen material, ki si ga vsak lahko ogleda. Mnenja smo, da se dela napako, ker so jih nekatere skupine prenehale snemati. Res je sicer, da na žalost nimamo medija, kjer bi se material predvajal. Pri nas ostane samo YouTube, ki pa je tako brezoseben, da je že naravnost grozljivo. Upamo, da bomo zgodbo z videospoti nadaljevali po ustaljeni smernici. Če se toliko časa trudimo z albumom, je pošteno, da se potrudimo tudi s tem – da so zadeve pravilno narejene in ne izdamo zgolj videa z besedilom. Smo pa opazili, da se je na splošno tudi v svetovni produkciji kvaliteta videospotov izredno pokvarila. Časi so danes drugačni. Včasih smo z vidika ljubiteljev glasbe čakali na svoj band. Gledali smo glasbene oddaje in dejansko spremljali, katero mesto na lestvicah bo zasedla priljubljena skupina. Spremljali smo celo lestvico in čakali, če se bo komad zavrtel ali ne. V Sloveniji pa smo na žalost ostali brez ene same glasbene oddaje. Zadnja je bila Aritmija, zdaj pa je ostal samo še radio. Obstaja Popevka tedna na Valu 202, kjer se vsaj predstavijo novi predlogi in se vsaj malo plasira nova glasba. Domača in tuja.
Poslušali smo vaš prvenec in ga lahko izredno pohvalimo. Kvalitetno narejen in tudi dokaj edinstven za naš trg. Ste sploh vlekli kake smernice s katerim od bendov in od njih črpali inspiracije? S tem ne mislimo kopiranja, ampak zgolj iskanje inspiracije.
Vojko: Ogromno jih je bilo. Praktično večina kvalitetnih zadev od sredine devetdesetih in do recimo temu novega obdobja. Veliko pozornosti sem dajal britanskim bandom. Vsi predstavniki brit popa so mi inspiracija. Vse skupaj sem križal z ameriško West coast sceno in nastala je nekaka zmes. Lista bendov in izvajalcev pa je zelo dolga. Težko bi konkretno koga izpostavil. Bolj je bil pomemben sam žanr. Ko smo delali album, smo naredili ogromno enih variant, preden smo se odločili za pravo. Res se nam ni mudilo. Nič ni bilo narejeno na prvo žogo, kot se prepogosto žal dogaja. Ideja je važna. Hočemo biti ponosni na svoj produkt, tudi ko bomo stari 60 ali 70 let recimo.
Med drugimi ste pri albumu sodelovali tudi s Tomijem Megličem. Imate še kako drugo povezavo s Siddharto?
Vojko: S Tomijem se poznamo že dlje časa. Po spletu naključij smo se spoznali v Damjanovem studiu, kjer je poslušal naš material in mu je bil izredno všeč. Vez se je nato obdržala.
Damjan: V fazi ko sva jaz (Damjan) in Vojko iskala človeka, ki bi nama zmiksal album, pa se je ponudil Tomi. Vprašal naju je če mu zaupava to nalogo. Tomi je tudi na tem področju zelo dober. Komadi so sicer do neke mere bili že zmiksani, ampak nismo bili zadovoljni z miksi. Rekla sva mu naj poskusi. Prepričal nas je že z demo posnetki nekega njegovega projekta in ta material je zvenel neverjetno dobro. Prav veliko izkušenj z miksom Tomi prej ni imel. Želel se je skupaj z nami učiti tudi tega. Sicer je trajalo. Siddharta je v tem času posnela dva albuma, skupaj z miksom, mi pa smo bili šele na polovici svojega prvenca. Pogosto nam pravijo, da nam je lahko, ker smo pač v prostoru za vaje sosedje s Siddharto in potem z njimi odidemo na turnejo. Mi smo mnenja, da smo lahko še ne vem kakšni prijatelji, ampak če nimaš dobre glasbe, te ne bodo vzeli s seboj na turnejo. Tu, v glasbenem mestu Detroit, je ogromno različnih in kvalitetnih bandov. In vsi bi lahko recimo bili s Siddharto na turneji. Oni so se pa očitno skozi čas tako zaljubili v našo glasbo, da zadeva sploh ni bila vprašljiva. Tomi je izredno iskren človek. Ni egoist in prepozna kvaliteto.
Celotni album je posnet v angleškem jeziku. Bo šlo v tem stilu tudi naprej, ali je to zgolj trenutni navdih?
To nikakor ni bil trenutni navdih. Vse je bilo načrtno narejeno. Bolje zvenimo v angleščini. Večina dobrih stvari, ki smo jih slišali je bila v angleškem jeziku in tako tudi lažje prepoznamo, kaj je dobro in kaj ne. Nekako nismo dovolj samozavestni, da bi šli ven s slovenskimi besedili. Seven Days In May preprosto ne slišimo v slovenskem jeziku. Smešno se nam tudi zdi, da kdo recimo naredi na albumu tri skladbe v angleščini s katerimi pričakuje, da bo uspel v tujini. To enostavno ne deluje. Potem pa so tu še razni izleti, ko kdo poskusi s srbohrvaščino. Tisto je pa še huje. Mi bomo zaenkrat ostali kar pri angleščini. Primer recimo… V slovenskih besedilih »ljubim te« zveni najbolje v narodno-zabavnih bendih. V angleščini pa po našem mnenju zveni povsem drugače. Če smo že omenili Siddharto – oni so recimo slovenska besedila tako odlično zapakirali, da se celotna zgodba sliši vrhunsko in je izredno premišljeno zastavljena.
S Siddharto boste na celotni turneji. Bo!, ki so se pojavili na prvem koncertu v Tivoliju, se bodo zamenjali z MRFY in dobili smo en perfekten paket bendov, ki so vsi vredni ogleda. Kakšni so občutki po tem, ko ste igrali v Hali Tivoli? Verjetno je bil to do sedaj vaš največji koncert.
To so trenutki, ki jih nikoli v življenju ne pozabiš. Neverjeten občutek, ko prideš na oder in vidiš to širino. Pozdraviš publiko in se tvoj glas razlije po celotni dvorani. Ponosno si lahko rečeš: “Nima vsak možnosti stati tu”. To je bil za nas velik privilegij in izredno smo hvaležni Siddharti za povabilo. Veselimo se celotnega nadaljevanja turneje. Ogromno bomo pridobili s tem. Možnost pridobivanja izkušenj z velikih odrov je res neverjetna. Imeli pa smo recimo manj treme igrati v Hali Tivoli, kot pa v kakem majhnem prostoru v bolj intimni sceni. V veliki dvorani se ta intima izgubi in vse skupaj gledaš bolj kot na celoto. V majhnih prostorih pa imaš večji stik z vsakim posebej. Najtežje je igrati pred domačimi ljudmi, kjer te vsi poznajo. Domači te najbolj iskreno ocenjujejo. Če ti igraš v nekem oddaljenem kraju in kdo v publiki kriči nate, ti je precej vseeno. Če pa nastopiš pred domačo druščino, je pa zgodba bolj zapletena.
Kako pa je z novim materialom? Že kaj delate na tem?
Vsekakor delamo na novem materialu. Kdaj pa bo, je pa samo vprašanje časa. Dve novi skladbi na turneji že igramo. Kateri pa sta ti dve skladbi, pa mora vsak sam ugotoviti na koncertu.
Če gledamo slovensko sceno – imate željo sodelovati s katerim od slovenskih bendov ali izvajalcem?
Vojko: Glede na to, da sem delal že nekaj materiala za Slovensko popevko imam nekaj malega izkušenj. Z veseljem bi naredil skladbo recimo z Nino Strnad. Ona je po mojem mnenju trenutno daleč najboljša jazz vokalistka mlajše generacije pri nas. Neverjetno odpoje sklade v svojem repertoarju. Za njo bi recimo takoj naredil skladbo za Slovensko popevko. Na splošno pa še nismo razmišljali veliko o tem.
Pri zadnjem videospotu ‘Trip’ ste sodelovali s popularno vlogerko Denis Dame. Kako ste z njo prišli do sodelovanja?
Zelo enostavno. Vsi vemo kaj Denis Dame počne in kako ekstravagantna je. Edina je v bistvu zmožna odigrati pristno in iskreno prizore, ki smo jih mi pričakovali. V bistvu sploh ni bilo odigrano. Enostavno smo bili to kar smo. Vsaka igralka, ki nastopa v takem videospotu bi se morala pretirano pretvarjati in kljub temu ne bi šla tako daleč, kot je šla ona. Zato je bila prva izbira ona. In nismo prav nič zgrešili z njo. Takoj je bila za sodelovanje in zelo profesionalno smo vse skupaj zapeljali. Bolj kot smo razmišljali, kdo bi lahko odigral dotično vlogo, je bila ona praktično najboljša izbira. Do nekaterih stvari, ki jih ona opisuje v svojih vlogih smo zelo distancirani. Ampak talent, ki ga ima oz. to kar je sama, pa je nam defenitivno prišlo v videospotu še kako prav. Z njo smo tako dobili to, kar smo iskali. In ne želimo, da se zadeva kakorkoli povezuje z njenimi vlogi.
Hvala vam za vas čas fantje. Vsekakor vašo zgodbo spremljamo dalje in vam želimo čim več uspeha na vaši glasbeni poti.
Zasedbo Seven Days In May si lahko ogledate na turneji skupaj s Siddharto in MRFY:
- 31. 10. 2018, Športna Dvorana Polaj, Trbovlje
- 2. 11. 2018, Športna dvorana Kočevje
- 3. 11. 2018, Športna dvorana Krško
- 16. 11. 2018, Nova Gorica, Športni center Hit
- 17. 11. 2018, Univerzitetni športni center Leona Štuklja Maribor
- 23. 11. 2018, Športna Dvorana Marof Novo Mesto
- 24. 11. 2018, Športna Dvorana Slovenj Gradec
- 1. 12. 2018, Športna dvorana Zlato Polje Kranj
- 8. 12. 2018, Celje Dvorana Golovec
Seven Days In May pred koncerti presenečajo z akustičnimi nastopi pred koncertom na naključnih lokacijah v mestih, kjer se zvečer odvija koncert. Priporočamo!
