Glasbenik, ki danes s koncertom v ljubljanski Operi praznuje 70. rojstni dan, nas je pred časom sprejel v svojem domovanju v Žirovnici, kamor se je vrnil po letih življenja v Londonu. S svetovljanom, glasbenikom z vsem svojim bitjem, smo se sprehodili od začetkov kreativne poti v drvarnici pri 12-ih letih, vse do okrogle obletnice. Iskriv in strasten sogovornik nam je skozi zabavne iskrice iz otroštva in svojim pogledom na glasbeno sceno skozi generacije razkril marsikaj.

Pogovarjamo se pri vas doma, v Žirovnici. Nam zaupate kakšno anekdoto, spomin iz otroštva tu?

Kje naj začnem? (smeh) Tu zraven hiše je včasih stala drvarnica, sestavljena z letvic. Notri smo imeli drva in ko smo jih pozimi porabili, sem čez poletje oz. dokler ni bilo novih drv, imel drvarnico za gledališče. Skupaj z nečakoma Radom in Ireno, s katerima smo približno enakih let, smo pripravili lutkovno predstavo vsako nedeljo. Sam sem napisal igre, naredil lutke, izdelali smo vstopnice, za nastop pa smo računali 5 para. To je bil takrat drobiž, ki ga je imel v žepu vsak otrok. (Se obrne k Maši in vpraša, če je že hodila na jeseniško gimnazijo, ko sta na enem od njegovih nastopov z ravnateljico – njegovo sosedo, povedala anekdoto o vstopnini. Nato nama še enkrat pove iskrivo zgodbo, kako je ravnateljica Lidija, takrat dekletce, s prijateljico prišla na predstavo, a vstopnine ni želela plačati, ker si je mislila :”Za ta denar si lahko kupim žemljico.”) Torej…Lahko rečem, da sem nekje pri 12-ih letih začel v drvarnici, zdaj pri 70-ih pa bom končal v Operi. To je en tak zanimiv prehod. Iz nič v nekam.

Iz nič v nekam. Že na začetku smo naredili res en velik preskok. (smeh) Kaj pa z glasbo, kdaj ste se srečali z njo?

Glasbe sem se “navlekel”, kot se otrok navleče jezika.  Odraščal sem v majhnem stanovanju v Radovljici, obe moji sestri, Helena in Mira, sta igrali klavir. In normalno… Takoj, kot sem dosegel tipke, sem začel po njih razbijat. Helena mi seveda tega ni pustila in je zaklepala klavir oz. pianino. Ko sem “pogruntal”, da ga lahko obrneš okoli, “odšraufaš” celo ploščo zadaj, vzameš vse skupaj dol in imaš klavir, sem to naredil vedno, ko Helene ni bilo doma. (smeh) Potem sem špilal po klavirju in iskal načine za igranje. Sicer pa sem že kot dojenček poslušal glasbo. Pri nas je bilo od nekdaj ogromno igranja klavirja in petja, odkar pomnim. Vse je bilo nekako povezano s tem, kar sta se sestri učili igrati in s tem, kaj se je dalo kupiti – notne zapise za preigravanje šlagerjev in muzike iz filmov, recimo.

Vi pa ste nekaj časa igrali violino, kajne?

Hja. No ja… To je tista zadeva, ko starši hočejo, da bo otrok hodil v glasbeno šolo, češ – sestri igrata klavir, on bo pa igral violino. So me kar določili. Iz Žirovnice sem se moral po šoli trikrat do štirikrat na teden voziti s kolesom v glasbeno na Jesenice. Zvečer, tudi pozimi, v temi na Jesenice in ponoči nazaj. Problem je bil tudi to, da so takrat prvo leto v glasbeni učili samo teorijo. Solfeggio. Otroka, starega 12 ali 13 let seveda nikakor ne moreš navdušiti za igranje, če mu ne pustiš niti tega, da inštrument prime v roke, ker se mora najprej naučiti brat note. Tako sem se vračal domov s tisto violino vsak dan na hrbtu in jo tu obračal naokoli kot kitaro, jo skušal igrati kot kitaro. Meni tole ni bilo všeč. Imet jo (violino) pod brado pa cukat z eno rečjo. (To pove precej strastno in po gorenjsko. op.a.)

Po nekaj mesecih sem denar, ki mi ga je mama dala za mesečno plačilo šolnine, zapravil v gostilni. Na polovici poti, na Potokih, je bila takrat gostilna, kjer so imeli res dobre sendviče. Ves denar sem porabil za sendviče in kokto. (smeh) Nato je prišel opomin, da šolnina ni plačana, mama me je takrat izpisala iz glasbene. (smeh) Seveda ni hotela plačevati šole, v katero nisem hodil. Nato sem jo začel prosit, naj mi kupi kitaro, ampak je rekla ne. Zaslužiti sem si jo moral sam. Tako sem poleti delal, zaslužil. In to je bilo to.

To je bilo to – končno ste dobili kitaro. Kmalu je nastala pesem…

… kitara je bila Melodija Mengeš. Švoh kitara, je pa špilala. Na tisti kitari sem pri 14-ih ali 15-ih napisal  prvo pesem – Krila. Od takrat naprej pa… Se je vse začelo.

Če gremo kar naprej od tu – kateri so bili vaši prvi glasbeni vzorniki? Vemo – Cliff Richard je zagotovo zelo pomemben, kdo še?

Cliff, ja. Takrat je bil pri skupini The Shadows. Tisti, ki smo poslušali drugačno muziko, malo bolj napredno, moderno, smo poslušali Shadowse. To je bil band, ki je bil štiri leta pred Beatli. Beatli – po besedah Paula McCartneya, so bili navdušeni nad muziko zaradi njih, oz. njihovega kitarista Hanka Marlina. Ko so oni začenjali kariero v Angliji, niso imeli prostora, ker je bil Cliff tako popularen. Kariero so morali iti delat v Nemčijo.

V tem delu Evrope so bili takrat Beatli v bistvu prvi veliki rokenrol band…

In tega je “kriv” Cliff Richard s Shadowsi, ja.

Poleg njih so bili vaši prvi vzorniki…

Cliff je bil eden, imel pa sem še eno drugo možnost. Imeli smo prijatelje iz Amerike, ki so sicer živeli v Salzburgu, ampak so večkrat na leto prišli k nam na obisk in sem se lahko stalno pogovarjal z njimi v angleščini, nosili pa so mi tudi plošče iz Amerike.

To je res ogromna prednost.

Ogromna. Teh plošč pri nas nikakor nisi imel možnosti dobiti. Ena teh prvih plošč je bila plošča Boba Dylana. To je bil začetek spoznavanja, kaj se da z glasbo delat –  da glasba ni samo nekaj, ko narediš pesmico in kar nekaj prepevaš, ampak da se nekdo loti vsega skupaj precej bolj pesniško. Da nekdo nekaj pove o sebi skozi pesem, da nekoga spoznaš skozi njegovo delo. To je bistvo.  In da ima mnenje o tem, kar se dogaja okoli njega, zapisuje realne stvari, ne nekih zgodbic, ki si jih namisli v glavi. Dylan je pisal iz svojih doživetij, to je tisto, kar je bilo meni všeč. Moja generacija je to sprejela kot nekaj novega. Do takrat se to ni delalo, ljudje so prepevali razne šlagerje (zapoje “Orion saksofon”). Govorim čisto na splošno, a to je bilo isto tako pri nas, kot v Angliji in Ameriki. Dokler se niso pojavili ti, ki so začeli besedila pisati kot poezijo…

… predajati neko sporočilnost in so ljudje to začenjali razumet. Nastajati so začela nekakšna gibanja…

Ne, niti ne gibanja, izražanje mnenj so ljudje začeli sprejemati. Bob Dylan je pel o izgredih na fakultetah, razlikah med črnci in belci. On je v svojih pesmih podajal svoje mnenje o tem in mladina se je takrat na začetku zelo strinjala z njegovim mnenjem in pogledom na situacije. Mislili smo si – no končno eden, ki nekaj pove.

Da ni samo “ljubim te, pogrešam te…”

“… pridi še…” (smeh)  Ja.

Rima in pol. (smeh) Ko smo ravno pri Dylanu, ki je veliko ime – pri researchu sem dobila občutek, da predvsem mladi niti ne vejo…

… Kdo je Dylan.

Ne. Zgodb o vas. Zgodb, podatkov, s kom vse ste sodelovali, prijateljevali. To so sama velika glasbena imena. Name recimo, je velik vtis naredil podatek, da ste nastopili na koncertu pred Johnnyem Cashem in da je vaš prvi izdan avdio posnetek prav s tega koncerta.

Moja prva plošča, ja.

Tega marsikdo ne ve. Mogoče pripisujem temu prevelik pomen, a kaj recimo vam sedaj pomenijo ta sodelovanja in poznanstva?

Res je to zdaj pomembno samo zame. Če bi hoteli izvedeti, bi izvedeli. Saj je vse na internetu. In v dokumentarcu. Pa na Wikipedii.

Se vam zdi, da ste imeli pri tem, da ste že na začetku glasbene poti imeli dostop do velikih zvezd, srečo?

Hm. Srečo. Zanimivo je biti del nečesa, kar nastaja. Ko sem prišel v London, je začel rokenrol šele nastajati. Jaz sem bil sigurno prva generacija Slovencev, ki je bila direktno v centru tega  dogajanja in nastajanja. Takrat še ni bilo zvezdništva med glasbeniki, tako kot danes. Ni baziralo na denarju vse, ampak na tem, da si naredil nekaj dobrega in da so ljudje to sprejeli. To je sicer kasneje povzročilo obračanje denarja in zvezdništvo. A zvezdniki so postali le tisti, ki so bili dobri in uspešni.

Seveda, zvezdništvo je načeloma le posledica uspešnosti.

Tako je. Potem pa je vsem zadišal denar, ker so videli, da je možnost marsikaj še narediti, če imaš podlago. Če si lahko privoščiš. A ko si del nečesa, v nekem dogajanju, se sploh ne zavedaš, da si del nečesa večjega. Šele čez čas in z določene distance dojameš in si rečeš – no, jaz sem bil tam. Imel sem možnost spoznavanja vseh teh ljudi, ki so nastopali v tej sceni, bil sem del tega. Recimo danes je isto v Sloveniji, tu poznam vse glasbenike, ker jih stalno srečujem nekje. Takrat je bilo v Angliji isto, nekdo me je predstavil enemu, nekdo drugemu, v 14-ih dneh sem poznal že vse pomembne ljudi. No, danes to ni več možno. Ker ni te sproščenosti. Nekdo, ki že ima nek status in staž za sabo, se ne ukvarja z nekom, ki bo prišel na sceno za njim.  V Angliji pa je to zelo pogojeno z generacijami. Ko pride ena generacija na površje, pomeni da moraš ti z njimi skozi šolanje. Z njimi moraš odraščat, da jim lahko nekaj predaš. Poznati moraš njihovo problematiko, vedeti s čim se ukvarjajo, kaj jih zanima, skrbi. Če to znaš povedat v besedilu, si njihov. To pomeni, da ti predstavljaš to generacijo in vsaka generacija ima svoje heroje, svoje zvezdnike. Sam se niti slučajno nočem vsiljevati vaši generaciji, oz. neki generaciji, ki ni moja. Ne gre za to, da bi vam jaz želel dopovedovat, kaj in kako naj vi počnete…

… in kako naj se lotimo določene problematike?

Ja. Ker niti ne vem, kaj je vaša problematika. A recimo to, da so Dylanovi teksti napisani v 60-ih letih in so tudi danes še kako aktualni, ker on ni pisal plehkih stvari, ampak se je poglobil v to, kar je napisal, je za nekega pop pevca, ki je začel samo brenkat na kitaro in malo pisat, Nobelova nagrada ogromen dosežek. On je heroj in zvezdnik večih generacij.

Res je. Kaj pa vi svetujete nekomu na začetku glasbene poti, ko se obrne na vas?

Stalno dobivam prošnje za sodelovanje. Večinoma če bi napisal pesem oz. glasbo na tekst, ki ga napiše nekdo drug. To sicer lahko naredim, ampak se moram poistovetit z napisanim oz. s temo, sicer nikomur ne morem kaj dosti pomagati.

Kaj od muzike pa poslušate danes?

Poglej, koliko cedejev imam. Pa to jih je samo en delček. (Pokaže na polno polico s cedeji).

Sledite domači glasbeni sceni?

Poslušam vse, kar slišim. Ampak pri nas je en problem na radiih. Nikoli ne povejo, koga poslušaš. Že dostikrat sem slišal kak slovenski bend, komad mi je bil všeč, ne vem pa, kdo je izvajalec, ker ne poznam vseh poimensko. To sem že velikokrat povedal na radiu – morali bi identificirat vse, sploh nove izvajalce, ki jih ne poznamo. To je grozno. V Angliji vsaj desetkrat, preden zavrtijo skladbo, povejo ime izvajalca. S tem ti (izvajalec op.a.) dobiš prepoznavnost, saj si bojo ljudje zapomnili ime, če jim je tvoja glasba všeč. Če jim ni, si ga itak ne bojo. Zato je dobro, da se identificira izdelek s tistim, ki ga je naredil. Tu pa je situacija, da pokažejo izdelek, avtorja pa kar ni. To se mi zdi zelo pomanjkljivo. Zelo.

No, tu se kaže tudi to, kako smo mlajše generacije navajene na tehnologijo in kako smo spretni na družbenih omrežjih oz. na spletu. Večina radiev ima na spletu namreč objavljenje playliste predvajanja po urah in z imeni izvajalcev. Dobimo informacije, če nas seveda zanima. Za starejše in neprisotne na spletu pa je sigurno tak sistem pomanjkljiv.

Seveda, razumem tudi to. A glede na to, da imam že toliko dela in let za sabo, sigurno ne bom brskal, kdo je kaj in kdo je kje in nekaj naredil. Če bi začenjal kariero, pa bi to stoprocentno delal in iskal tudi te podatke. Sedaj mi ni toliko pomembno, ker vem, kaj želim delat in poznam ljudi, ki mi lahko pomagajo pri dobivanju podatkov, če karkoli potrebujem. To pride z leti, to se naloži. Nikogar ni treba skrbet, če mora sam brskati naokoli, praskati in trkati na vrata, tudi jaz sem to počel na začetku, tako kot vsi.

Od domačih glasbenikov za koncert v Operi za 70 let sodelujete z Janezom Dovčem, Boštjanom Gombačem…

Ja. A bolj bistveno je, da sodelujem z Markom Hribernikom in z godalci z Akademije za glasbo. To je čisto nova generacija. Sicer ogromno sodelujem s slovenskimi glasbeniki. Zdaj nekaj let recimo z zasedbo San Diego, ki je posnela moje pesmi, koncertirali smo skupaj.  Pred kratkim sem sodeloval z Lusterdamom, ne vem če poznaš. Smo imeli koncert v Ljubljani.

Poznam. V ČinČinu ste nastopali.

Kje pa je bilo objavljeno?

Na spletu.

Aha. Super. Meni ni problem stopiti skupaj z mladino oz. z novo generacijo, ki prihaja na sceno. Če jih zanima in pridejo k meni z idejo, kaj bi naredili, naredimo. Lusterdam so me prosili, če naredimo eno njihovo pesem, San Diego pa so na novo posneli dve moji pesmi. Meni je bistveno, da ostanem v stiku s tistimi, ki ustvarjajo sedaj, ker je to en drugačen jezik in se učim, ko delam z njimi. Sploh se mi zdi, da je glasba in izvajanje glasbe neke vrste konverzacija. In tak razgovor med glasbeniki mi je izredno zanimiv, saj se ne pogovarjaš z besedami, ampak z inštrumenti. Zanimivo je tudi to, da v zadnjih desetih letih opažam ogromen napredek v Sloveniji, kar se tiče resnosti pristopa k delu. In odprtosti. Ni več toliko zateženosti in sramežljivosti. Vaša generacija je bistveno bolj odprta, kot smo bili mi, a to je zato, ker imate na voljo toliko informacij. V mojih letih tega ni bilo, vi pa ste popolnoma enakovredni z Američani in Angleži, če hočete biti.

V zadnjih nekaj letih so se začeli mladi bendi res uveljavljati, ja.

Za 20. obletnico Slovenije sem želel spoznati to generacijo, ki je zrasla v Sloveniji. S projektom Podarjeno srcu sem hodil po šolah, da so otroci slikali na mojo glasbo. In ko sem prišel v Malo Nedeljo s tem, me je bilo prav strah odziva, saj sem mislil, da me stoprocentno ne poznajo in še predvajal jim bom muziko, ki je bila napisana 15 let, preden so se rodili. Če se sam spomnim, kako sem jemal muziko, napisano pred mojim rojstvom – ah, to moja mama posluša, ne jaz. Lahko bi naletel na isti odziv pri tej mladini. Ampak prav vsi so resno vzeli nalogo, se odzvali na mojo glasbo in nastali so res lepi izdelki. Že takrat sem videl to spremembo, ki nastaja pri novih generacijah. Zanimivo je, da so iz teh razredov iz cele Slovenije, ki sem jih takrat obiskal, sedaj trije ali štirje učenci na Akademiji za glasbo in v godalnem orkestru, s katerim sodelujem.

Kaj pa publika danes? Meni se zdi, da se je spremenila, postala zahtevnejša.

Sigurno. Postala je zahtevnejša in tudi polarizirana po svoje. Pri nas recimo nimaš tako velike publike, da bi vse zvrsti glasbe dobile enako število ljudi na koncerte. Razporedi se. Toliko kot imaš zaledja, kot te poznajo, toliko ljudi pride na dogodek.

Je pa zanimivo tudi, da  je današnja publika tudi precej bolj voljna dati spodobno vsoto denarja za vstopnino za dober koncert. Tudi tu se na sceni dogajajo pozitivne spremembe, a še vedno se opaža majhnost scene in slovenska miselnost – raje 3 evre za pivo, kot za vstopnino za dober koncert (recimo v ljubljanskih lokalih, ki ponujajo izjemno kvaliteten nabor špilov priznanih izvajalcev in napolnijo klub z dvigom cen pijače, kontra pa najbrž ne bi bilo isto).

Tako je. (smeh)

Vrnimo se na obletnice in k dogodkom ob tem. Začeli ste za 50 let…

… Ja, začel sem s temi praznovanji pri petdesetih. Za Abrahama že skoraj moraš nekaj naredit. Delam pa to samo na vsakih 10 let, zato da zaokrožim neko obdobje. Pomembno mi je, da potegnem črto pod vse, kar se je zgodilo, naredimo nek koncert in rečem – to je zdaj to. Potem pa sem spet “frej” in razmišljam o novih stvareh.

Za 50 let ste imeli koncert s cvetom slovenskih kantavtorjev v žirovniški osnovni šoli, za 60 let koncert v Festivalni dvorani Ljubljana, na DVD-ju je izšel tudi dokumentarni film, za 70 sedaj koncert v Operi. Za 80 pa kaj… Knjiga?

Wembley arena! (smeh) Knjiga… ja, nekaj takega… (se muza) Nekaj bo že.

Kaj pa nov material? Najbrž je tega veliko.

Delam stalno, a moje plošče so zelo konceptualne. Ni dovolj, da napišem tri, štiri pesmi, ampak si moram postaviti cel koncept. Lahko se zgodi, da začnem nekaj delati in to opustim, pesmi pa ostajajo. Meni veliko pesmi od prejšnjih projektov ostaja, ker sem vedno napisal več, kot sem porabil za ploščo. Vedno sem izbral tisto, kar je imelo neko povezavo. Nekaj stvari sem pustil, nekaj je posneto, a nikoli izdano. Tega je veliko.

Zdaj ste v pokoju…

Se ti zdi? (smeh) Jaz še ne mislim, nisem se še odločil da sem. Pravijo mi, dobivam tudi pokojnino, ampak ni bistvene spremembe.

Se ni nič spremenilo, razen preselitve v Slovenijo? Kake nove hobije vseeno imate tu?

Ne. Razen tega, da imam sedaj vnuka, s katerim se veliko ukvarjam.

In vam je najbrž tudi velik navdih?

Normalno da je. Malo se moram spet spomnit, kako je bilo, ko je odraščala moja hčerka. Lepo je. Prihaja pa že drugi vnuk…

Aleksandru Mežku za 70 let želi vse najboljše celotna ekipa BIS-a. 

Foto: Maša Bogataj