Izid pesniške zbirke Zakartana ura, glasbeno-dokumentarni film Poj mi pesem, ki je otvoril letošnji Liff, divji koncertni tempo, nešteto intervjujev. Vse to je bogata bera letošnjega leta, ko se zdi, da je pri 65. letih Vlado Kreslin z ekipo zopet na višku ustvarjalnosti in prekaša samega sebe. A ob vsej tej kreativnosti, smo v Cankarjevem domu na zadnjem od treh razprodanih koncertov občutili in doživeli že skoraj mitološko tradicionalnost.
Pripadnost publike, ki (u)tripa na železni repertoar pesmi starejšega datuma, je neverjetna. Neverjetna je tudi energija benda, ki že tisočkrat, “kot še nikdar” odigra iste pesmi, ob tem vidno uživa, si podaja žogico “primaša”* in si daje duška. Uigranosti in razigranosti celotni “Vladojovi bandi” letos res ne moremo oporekati, velik plus pa lahko damo tudi posameznim članom ekipe, ki dodajajo jazzy cukrčke in osvežujejo skladbe, hkrati pa znajo ohraniti vso tipično kreslinovsko zvočno podobo, ki kljub ubranemu koraku s časom še vedno diši po nostalgiji. Ta, vsaj po odzivih sodeč, še vedno in za vedno ponuja zavetje in varnost. Tradicijo. Tako bendu, kot publiki.
Milan Kreslin – Pubi in Tista črna kitara
“Vsak si želi”, živahna in spevna budnica, je uvodoma poskrbela za prvi val navdušenja in sramežljivega ploskanja. A če se je zazdelo, da bo tokrat že prvi del živahen, so nas Kreslin in Mali bogovi, zopet v “okrepljeni” zasedbi – z violinistom Samom Budno, prav hitro zapeljali na melanholično, a veličastno potovanje. Po Cesti, Preko Mure, preko Drave, do Ptiča. Potem so postregli z malo malico. Gostujoči pevci, ki so na oder prvič prišli pri pesmi Tista zakartana ura, so si namreč nadeli ime Male malice. Nalogo spremljevalnih vokalov pri nekaj pesmih je zasedba opravila korektno, skrivnost izbire gostov in povezanost s trenutnim repertoarjem in zgodbami pa še razrešujemo. Eden od vrhuncev večera se je seveda zgodil že s prihodom Milana Kreslina – Pubija. Kot smo zapisali že v reportažah iz Križank in mariborskega SNG-ja – povsem dovolj je, da se Vladov oče le prikaže na odru. Navdušenje publike se razbohoti po celotnem prostoru v trenutku, ko pa gospod navihano sname klobuk v pozdrav, pomaha, kot kakšna holivudska zvezda, so vzkliki vedno bolj nebrzdani in glasni.
Svoj del programa je Milan Kreslin kot vedno izpeljal vrhunsko. Ob Vladovi pomoči smo od njega izvedeli še nekaj zanimivih novih “zgodb v zgodbah”. Recimo še nekaj novega o tisti črni kitari. Ja, prav tisti legendarni črni kitari, ki jo je kupil za prvo plačo in v kateri je letos med popravilom mojster našel cigareto že skoraj zgodovinske vrednosti. Muzikantom so v časih, ko je Milan Kreslin s svojo takratno jazz zasedbo igral naokoli, plačevali s cigaretami in ne z denarjem. 90-letnik je poleg zgodb in mahanja svoj nastop obogatil z izvedbo pesmi “Tam daleč stran” in “Tisti bejli grm”. Zagotovo je najstarejši član ostanka zasedbe Beltinška banda s svojo karizmo in prijetnim “nastopaštvom” eden od razlogov, da se vsako leto veselimo koncertov v Cankarjevem domu in se hkrati sprašujemo, če bo še nastopal, ali se bo upokojil. Po videnem se tudi on, tako kot vsi pravoverni glasbeniki, ki jim je vprašanje o upokojitvi zgolj retorično, drži recepta za zdravje in dolgo življenje ravno z glasbo in plesom, ter dobro voljo. Le kaj nam bo pripravil za naslednje leto kreslinovanja?
Tradicija ali instant modernost?
Sledili sta skladbi Tvoje jutro in Če bi midva se kdaj srečala. Nekaj starejšega in nekaj novejšega nas je pripeljajo še do najnovejšega. Do zadnjega singla Vse se da, ki ga je nedavno pospremil tudi izid videospota. Prvi del koncerta se je zaključil z mislijo, da se vse da. To je bilo očitno tudi vodilo kar nekaj ljudem iz publike, da se da in sme tudi snemati, fotografirati in uporabljati telefone med koncertom v Cankarjevem domu, kjer se tradicionalno tega ne počne. Zanimiv je razkorak med dojemanjem tradicije in kulture, prilagajanju repertoarja za bojda zahtevno publiko, ter prakticiranjem netradicionalnih, novodobnih instant praks taiste publike. Prakticiranju instant snemanja in objavljanja na družbenih omrežjih, direktno iz hrama kulture, kjer načeloma še vedno veljajo pravila igre, kako se kulturno in do izvajalca spoštljivo vedeš kot obiskovalec koncerta ali predstave. Kot je znano, se ravno Vladu Kreslinu upira to moderno podajanje informacij. In kot je znano, je Vlado Kreslin predan svoji publiki in publika Vlada Kreslina predana njemu. Kam se je torej letos umaknilo spoštovanje (delčka vse te pisane množice) tako tradicionalno navdušenih obiskovalcev tradicionalno zastavljenega kulturnega dogodka?
Mary
Po pavzi se je možem v črnem na odru pridružila poskočna, prisrčno razigrana irska pevka Mary Coughlan. Kot jo je opisal Vlado – najbolj vesela oseba, kar jih pozna, ki poje najbolj žalostne pesmi. Ženska energija, ki jo je prinesla na oder med može v črnem, je bila dobrodošla osvežitev. Meet me, Love will tear us apart, Don’t think twice in I’d rather go blind so pesmi, ki jih je odpela sama, z Vladom in bendom in s svojim presunljivim, čutnim, bluesovskim vokalom pognala dlačice na rokah pokonci. Mary je, tako kot letos v Kino Šiška videni in slišani irski zvezdniški trubadur Damien Rice, skorajda tipičen primer “dvojnosti”. Po težkih življenjskih in/ali ljubezenskih izkušnjah je vsak od omenjenih umetnikov pridobil širino iskrenega interpretiranja najbolj žalostnih zgodb, najbolj žalostnih pesmi. Po drugi strani pa sta, tako en kot drugi, v resnici super zabavna in živahna Irca, ki osvetlita prostor s svojo prisotnostjo, s humorjem in šegavostjo. Mary Coughlan je od vseh ponavljajočih se gostov, ki se na koncertih v Cankarjevem domu menjajo na nekaj let, ena od bolj zanimivih. A spet ne vsem, med izvajanjem ene od pesmi se je iz parterja do balkona slišalo kulturno glasno kramljanje.
Udaren zaključek
Po programu smo še nekaj časa ostali v otožnih vodah. Namesto koga roža cveti, Bela nedelja oz. tokrat Gloomy Sunday, pri kateri se je Vladu z vokalom pridružila tudi Mary, Tam v meglicah nad mursko vodo, so nas začarale. Veselje, ples in radost so se začeli pri Lili Marlen, malce so nas spet umirili z Višino, publika pa je poplesavala, ploskala in pela med skladbami Poj mi pesem ter Daj mi Micka pejneze nazaj (pravi folk-rock žur). Za veliki finale so odžgali še Dekle moje, ko se je na odru dogodil še plesni spektakel z Mary in Lukom Ovscem v glavnih vlogah, s koreografijami pa nista zaostajala niti saksofonista Iztok Cergol in Boštjan Rous. Seveda ne bomo pozabili niti na letošnjo malce posebno izvedbo Črne kitare. Ljubljenec občinstva, violinist Samo Budna, je tokrat namesto tradicionalnega soliranja zablestel v duetu s Kreslinom. Tista črna kitara je namreč zazvenela v zvokih kitare, vokala in violine.
Lepa energija se je sicer pretakala skozi cel večer. Vsekakor je kreslinovanje v Cankarjevem domu obvezen del decembrskih aktivnosti za Kreslinove oboževalce. Tradicija je le tradicija in ti koncerti so vrhunec koncertnega leta, ko Kreslin in muzikanti dajo vse od sebe, da občinstvo dobi, kar pride iskat v ta sloviti hram kulture. Večina ljudi je odšla s koncerta ganjena in z nasmehom. Preverjeno. V živo in na družbenih omrežjih.
- Primaš* – sicer “prva violina”, tu uporabljeno metaforično.
FOTO: Mateja Mirt
