Foto: Klemen Udovč

Dan, ki sta ga zaznamovala presečenje in razočaranje festivala MetalDays 2019

Pregrizli smo se v polčas največjega festivala v Sloveniji za vse ljubitelje metal glasbe. Po drugem dnevu, ko so status zvezd večera prevzeli Architects, je bil pred nami verjetno najbolj obiskan dan festivala MetalDays z glavnimi zvezdami festivala Dream Theater ter Rotting Christ.

Supreme Carnage

Naš prehod v drugo polovico festivala se je pričel z “zloženko” narodov, ki je bazirana v Nemčiji, sliši pa na ime Supreme Carnage. V prevodu ime death metal peterca pomeni vrhovni pokol in izredno nas je zanimalo, s čim nam bodo postregli. Za rano uro koncerta in peščico obiskovalcev (kar je bilo glede na zverinsko vročino logično) smo bili pozitivno presenečeni nad samo izvedbo.

Besedila iz grla ekvadorskega pevca Jorgeja Colmonta Sorozana govorijo o zgodovini, propadu in mučenju. Tej kombinaciji je tudi verjetno sledil manjši scenski dodatek dveh odsekanih glav, nasajenih na dva kola. Presenetljivo kvaliteten bend, kjer izstopa kitarist indonezijskih korenin Nova Rizal, ki je s svojo dinamiko še dodatno popestril njihov nastop. Mogoče bi prišli bolj do izraza v kasnejših urah na drugem odru.

Tekst: Klemen Udovč

Glista

Na “Bošku” smo nadaljevali sredin pohod po festivalu MetalDays s trenutno najbolj popularni death grinderji pri nas. Glista so resnično nekaj izjemnega. Energija na odru je med člani ravno pravšnja, da si lahko človek oddahne od tegob sveta in se brezskrbno zavrti v moshu ali dveh. Kljub temu, da je to bil njihov zadnji nastop z bobnarjem Teglo (Ivan Cepanec – Eruption, Dickless Tracy,…), je bil show resnično enostaven, a hkrati tako energičen, da je lahko vsakemu poslušalcu žal, če si tega ni uspel ogledati. Po zraku so leteli baloni neznanih izvorov, iz ust basista Roka pa značilen humor, ki je samo še podkrepil zabavo. Več kot očitno imajo potencial, da postanejo neke vrste slovenski Gutalax. Skratka. 10/10.

Tekst: Simon Pelko

Atrexial

Barcelonski black-death metalci Atrexial so nastopili nekaj po 17. uri na drugem odru. Predstavili so leta 2017 izdani album z naslovom ”Souverain”. Kljub solidno odigranemu koncertu se bend izgubi v množici drugih. Morda bi v temačni klubski intimi vse skupaj izpadlo boljše.

Tekst: Neža Pečan

Dead Label

Na glavnem odru se je festivalski dan nadaljeval z irskimi metal/death core posebneži Dead Label. Na glavnem odru festivala MetalDays smo jih lahko občudovali že leta 2017 in že takrat so nas navdušili s svojim slogom in odrsko energijo. Logično so bili tako eno večjih pričakovanj dneva. Svoje nastope sicer še vedno bazirajo na albumu “Throne Of Bones”, ki so ga predstavljali že ob obisku dve leti nazaj. Ampak z lahkoto lahko potrdimo, da so svojo kvaliteto v zadnjih dveh letih še dodatno dvignili. Odličen sestav, v katerem prednjačita pevec in basist Dan O´Grady in bobnarka Claire Percival, bi si z veseljem ogledali še v kakem klubskem prostoru, vsekakor pa upamo, da niso zadnjič nastopili na naših tleh. Počasi pa bi bil tudi že čas za nov album.

Tekst: Klemen Udovč

Hour of Penance

Italijanski tehnično-brutalni death metal sestav Hour of Penance v svojih besedilih opeva mučenje, raziskuje moralnost in postavlja vprašanja o religiji. Širok nabor tematik se odraža v ušesom nasilni glasbi, ki je primerna za sproščanje frustracij v moshpitu. V svojih 20. letih obstoja so izdali 7 albumov in dva dema, pred slabim letom so v sklopu predstavitvene turneje albuma ‘‘Cast The First Stone” obiskali tudi Kranj. Tokrat so pred veliko številčnejšo publiko odigrali izvrsten koncert, ki je razgrel že tako vroč sredin popoldan.

Tekst: Neža Pečan

Kalmah

Finske melodic death metalce Kalmah smo uspeli prvič slišati na istem kraju zločina, zgolj 8 let nazaj, ko so nastopali kot predskupina ameriškim Slayer. Oh, spomini! Lansko leto so nam po 5 letih predstavili nov album ‘Palo’ in več kot primerno jih je bilo ponovno gledati na naših koncih. Na glavni oder festivalskega dogajanja so privabili veliko množico ljubiteljev, ter odprli tiste prve konkretne moshe in crowdsurfe. Frontman zasedbe, Pekka Kokko, je bil vidno razposajen in na trenutke malce nostalgičen, hkrati pa zabaval publiko med krajšimi pavzami. Videti, kako bend ceni svoje poslušalce je neprecenljivo. To se je predvsem pokazalo pri samem odzivu publike, kar je pomagalo tudi sami skupini, da so brez napak in z dozo ekstremne energije speljali svoj set na najvišji možni ravni.

Tekst: Simon Pelko

Une Misere

Une Misere se opišejo kot izkušnja, gibanje in kuga. Kolektiv glasbenikov iz različnih hardcore bandov prihaja z Islandije, katere temačnost jim je v navdih pri pisanju glasbe. Na evropsko glasbeno prizorišče so se zavihteli z naskokom po zmagi na Wacken Metal Battle. Lansko leto so stali na odru Roadburna, Metaldays pa so obiskali v sklopu poletne turneje po Stari celini. Izjemno energična odrska prezenca vseh članov je na trenutke izpadla kot nenavadna plesna koreografija, z glasbenega vidika pa je bil nastop izpeljan solidno in usklajeno.

Tekst: Neža Pečan

Kvelertak

Kvelertak so stari znanci na naših glasbenih odrih. To je ena izmed tistih skupin, ki se jim lahko utrga, še preden stopijo na prvo stopnico odra. To smo seveda doživeli tudi v Tolminu. Nista minili dve polni skladbi, ko se je najnovejši frontman skupine, Ivar Nikolaisen, odločil deliti svojo energijo s publiko in se pričel metati v ljudi v prvih vrstah. z Z največjim veseljem  je to ponavljal redno tekom koncerta.

Kvelertak so družina in to se jim pozna tudi na odru. Tam so, da ustvarijo show, hkrati pa držijo svojo zgodbo vsak zase, ter vsi skupaj. Publiki so dali dihati zgolj ob koncu svojega seta, kar je bilo več kot očitno videti tudi po porabljeni energiji oboževalcev. Kvelertak so ustvarili enega izmed najboljših nastopov na celem festivalu. Če le imate priložnost, da si jih ogledate v živo oz. na lastne oči, vam to toplo priporočamo.

Tekst: Simon Pelko

Stoned Jesus

Stari znanci slovenskih odrov, ukrajinske stoner metal legende Stoned Jesus, so na drugi oder stopile ob spremljavi dima marihuane; njihovo ime namreč precej dobro opiše splošno stanje občinstva. Leta 2009 nastali trio ima v svojem repertoarju štiri albume, zadnji z naslovom ”Pilgrims” je izšel pri ukrajinski založbi InshaMuzyka lansko leto. Izjemno vzdušje se je stopnjevalo vse do konca, ko je iz stoterih ust na nabito polni jasi izzvenelo besedilo uspešnice The Mountain. Kitaristu je med izvedbo počila struna, ki jo je meni nič, tebi nič zamenjal kar sredi komada.

Tekst: Neža Pečan

Rotting Christ

Po našem mnjenju najboljša “last minute” zamenjava letošnje edicije MetalDays, Rotting Christ (v nadaljevanju R.C.), so na sceni že dobrih 32 let. Jasno so pokazali, kako se stvarem streže. Eden izmed najboljših nastopov na letošnji ediciji je imel prav vse. Imel je pravi moment, pravo energijo, pravo zgodbo, ter zlovešče melodije, ki so se usedle v naše duše. Vsem, ki so bili mnenja, da R.C. ne sodijo na glavni oder, so z nastopom zaprli usta. Doživeli smo pravo pravcato daritev vsemu nesvetemu. R.C. so stresli Tolmin direktno do jedra.

Užitek jih je gledati vsakič znova, ne glede na to, kje igrajo. Svoj prostor si najdejo vsepovsod in vedno iz ljudi potegnejo maksimum energije. Če se samo spomnimo nazaj na ta koncert, se nam zopet ježijo kocine. Čeprav so imeli v skupini manjše menjave, se to tako vizualno kot tudi glasbeno ne pozna. Bend je odigral nekaj novejših skladb z zadnje plošče ‘Heretics’, hkrati pa prispeval k daritvi še svoje najboljše hite. Preprosta scenska postavitev, z nekaj minimalno pirotehnike. Minimalizem, a kljub temu presežek tega festivala.

Tekst: Simon Pelko

Saturnus

Na “bošku” je bil čas za doom/sludge ritme z dansko zasedbo Saturnus. Zasedba, ki ustvarja od leta 1991 (do leta 1993 pod imenom Asesino) doslej glede na svoj pedigre ni bila pretirano aktivna pri izdajanju albumov, saj so uspeli v svojo diskografijo v svojih letih delovanja zložiti komaj 4 celotne studijske albume. Zadnji, z naslovom ‘Saturn in Ascension’ je izšel leta 2012. Nastop sam je bil sicer zanimiv, niso pa pustili pretiranega pozitivnega vtisa.

Dream Theater

Na glavnem odru je bil čas za “zvezde” festivala in razlog za marsikateri enodnevni obisk letošnje edicije festivala MetalDays. Na oder so stopili Dream Theater in ušesa marsikoga so zastrigla ob pričakovanju. Ameriški progressive metalci, ki se z vsakim novim albumom  čedalje bolj oddaljujejo od svoje primarne glasbene zvrsti, so na žalost večino občinstva pustili negotovo, precejšnji del pa v globokem razočaranju. Letos so izdali svoj 14. studijski album z naslovom ‘Distance Over Time’, katerega dokaj logično konkretno vsiljujejo na svojih koncertih.

Kaj smo dobili?

Peterec, ki je še do nedavnega veljal za sestav največjih tehničnih metal virtuozov, je na veliko žalost ogromno izgubil na svoji prvotni podobi in opevani kvaliteti. Človek dobi občutek, da enostavno več ne vedo, s čim bi postregli publiki. Sama izvedba koncerta pa je spet pojav zase. Če so John Myung (bas), Joe Petrucci (kitara), Jordan Rudess (klaviature) in Mike Mangini svoj del tipičnega tehnično dodelanega repertoarja izvedli dokaj solidno, je pevec James LaBrie poskrbel za eno največjih razočaranj festivala. Očitno so leta naredila svoje. Pričakovali smo, da ne bomo doživeli presežkov 90. let, ampak kljub temu je Jamesov vokal žal daleč pod vsako kritiko. Konstantno lovljenje glasu, zgrešena tonaliteta in petje na silo res ne sodi v tako kvaliteten sestav.

Zasedba s tolikšno kilometrino in pedigrejem si česa takega ne sme več privoščiti. Kdor je zadevo spremljal s čepki v ušesih – kot je to nuja za nas, fotografe v prvi vrsti, točno ve, o čem je govora. Vse skupaj je na koncu izzvenelo kot skupek napak, ne pa kot koncert, ki bi moral moral ostati v spominu. Da je publika razočarana, se je pokazalo tudi z množičnim premikom ljudi pod drugi oder.

Če so bili njihovi predhodniki Rotting Christ presenečenje festivala, so bili Dream Theater po našem mnenju daleč največje razočaranje festivala. Konkretno delo bo potrebno, da popravijo vtis, ki so ga pustili s tem nastopom.

Po tretjem dnevu…

Festivalski dan se je zaključil na drugem odru s koncertom death metalcev Akercocke. Tega smo žal zamudili. Mešanih občutkov, s presenečenjem in razočaranjem na čelu, smo pričakovali predzadnji dan festivala MetalDays 2019.