V Centru Slovanskih kultur France Prešeren (v nadaljevanju CSK) je pretekli vikend minil v znamenju takšnih in drugačnih obletnic. Pa začnimo kar s prvo, zaradi katere smo se pravzaprav zbrali. V sklopu svoje 27. obletnice delovanja so nastopili ljubljanski Sausages.  V sklopu tega posebnega jubileja, in že smo pri obletnici številka dve, so okronali tudi 20 let izdaje prvega istoimenskega ploščka. Ker se za tako lepe številke spodobi, so se jim na odru pridružili tudi drugi glasbeni kolegi in gostje. Prvi so nastopili Metropolis, zadnji, no skoraj zadnji, pa Moj Boogie Band.

Rdeča nit večera je bila že res obletnica delovanja Sausages, pa vendar med vsemi tremi omenjenimi skupinami obstaja še bolj organska povezava. In smo prišli do obletnice številka tri. Svojih rosnih 50 let je prav na ta večer praznoval kitarist in eden izmed ustanovnih članov skupine, Marko Čulajevič – Čule. Čule obenem igra kitaro pri obeh gostujočih skupinah, zato je bila pred njim izjemno težka naloga. Obljubil je namreč, da bo na odru z vsemi tremi bandi zaigral 50 pesmi za 50 let. Pa mu je uspelo?

OGREVANJE Z METROPOLIS

Verjetno najbolj znan Lemmyjev citat, ki se je zapisal v anale je: »We are Mötorhead and we play rock n’ roll«. Preprosto in predvsem brez kompliciranja. Legendarni angleški trojec je svetu poznan po tem, da je  igral hitro, glasno in agresivno. In vendar lahko brez dvoma rečemo, da je bil pred svojim časom. Bili so punk pred punkom in heavy metal pred heavy metalom. A Lemmy ni maral oznak in klasifikacij. Zanj je bil to preprosto rock. S težo in z jajci. Čeprav so jim očitali, da se zvokovno niso nikoli razvijali ampak so skozi celotno diskografijo raztegnili komad Overkill, vseeno ne moremo mimo dejstva, da so za sabo pustili mnogo odličnih skladb.

Skladb, katere so skušali prirediti mnogi. Večinoma neuspešno. Potem pa so tu oni – Metropolis. Ljubljančani, ki so si nadeli ime po eni bolj umirjenih skladb iz drugega studijskega albuma Overkill (1979). Poleg že omenjenega Marka Čulajeviča na kitari, slovenske Mötorhead častilce sestavljata še Anže Breskvar za bobni in Matjaž Hočevar – Hotschko, ki bendu daje glas in bas. Slednji deluje kot pomlajena reinkarnacija srca originalne zasedbe.  Z manj robustnim vokalom, pa vendar natančno pristriženo bradico, črnimi sončnimi očali in Rickenbackerjevim basom v roki.

Mötorhead so v svoji karieri izdali dvaindvajsetih studijskih albumov. Seveda materiala več kot preveč za en sam večer, a so Metropolis vseeno postregli z tistimi bolj in pa tudi nekaterimi malo manj znanimi skladbami iz bogate diskografije zasedbe. Seveda brez skladbe Metropolis ni šlo, prisluhnili pa smo lahko še Bomberju, Going to Brazil, Crazy Woman, You Better Run, Iron Fist ter seveda skladbi Overkill.

Vsekakor poslastica za vse prave nostalgike, pa tudi tiste, ki  smo originalno zasedbo žal zamudili.

27. LET DOMAČIH KLOBAS

Drugi so na oder stopili tisti zaradi katerih je ta večer CSK pokal po šivih. Na oder so prišli Sausages, bend, ki je v devetdesetih ogrel srce marsikaterega dekleta, danes pa gospodje živijo, bolj ali manj, umirjeno družinsko življenje.

A če nadaljujemo v duhu rocka potem lahko rečemo, da so ga Sausages ne samo opevali ampak v nekem trenutku tudi zares živeli. Navidez preprosta besedila so še danes pisana na kožo brezskrbnih študentov, namenjena predvsem zabavi. Pa vendar benda ne smemo podcenjevati. Za razliko od svojih glasbenih kolegov niso posegali po globokih in skrivnostnih metaforah, prav tako niso svojih besedil zavijali v celofan ali vato, kar pa še ne pomeni, da ne vsebujejo globljih sporočil. Njihova glavna odlika je predvsem v tem, da so v svojih besedilih stavili  na golo iskrenost. A nič ni tako preprosto kot se zdi na prvi pogled, kar velja tudi za njihove instrumentalne aranžmaje.

V karieri so izdali štiri studijske albume, šli čez vrsto kadrovskih menjav in vendar ohranili kultni status po katerem so se zgledovali tudi nekateri danes izjemno uspešni glasbeniki. Zadnjih nekaj let delujejo v nekoliko pomlajeni verziji, saj sta se poleg vokalista Gorana Breščanskega, kitarista Marka Čulajeviča ter originalne ritem mašine Martina Janežiča bendu pridružila še basist Janez Gregorič ter kitarist Matjaž Marin.

Čeprav niso nikoli dosegli vsesplošne popularnosti, pa so prostore CSK-ja zapolnili do zadnjega kotička ter s tem dokazali, da so tudi po 27. letih še kako relevantni za domačo rockovsko sceno.

Nismo slišali vseh, smo pa lahko prisluhnili tistim najbolj glasnim, porednim in zabavnim, najbolj udarnim in takšnim, ki so zaznamovale različna obdobja. Skladbe so še danes aktualne, a so po vseh teh letih dobile tudi malce grenkega priokusa. Danes že odrasla publika ob skladbah kot je Spal bom cel dan v želji, da bi bilo temu res tako, samo še globoko zavzdihne. Potem so bile tu še Od garaže do terase s katero se lahko še danes poistovetijo vsi, ki so si kadarkoli želeli uspeti v svetu rocka. Pa Dolga pot, Dej pel, Ulegu z njo, Sama doma, Nimam moči, To mi deli, Se ti laže ter še nekatere. Prisluhnili smo tudi dobremu umazanemu bluesu, pri čemer sta vlogi vsaj za eno skladbo zamenjala Goran in Martin. Slednji je tako dobil svojih pet minut pred mikrofonom ter odpel skladbo Buco blues.

Kot se spodobi za rojstno dnevne koncerte omenjene zasedbe, so se jim tudi tokrat na odru pridružili glasbeni gosti. Svoje sta odpela Gregor Skočir ter Tomi Meglič. Prvi je ob spremljavi klobas odpel Malo nimfomanko. Komad, ki je zlajnan bolj kot karkoli, a Gregor pač zna in ga odpoje tako, da še vedno zadane v srce. Drugi se je odločil za nekoliko bolj romantični pristop ter publiki odpel skladbo Na Soncu, kjer pa je v zadnjem delu refrena namenoma obrnil vrstni red besed.

Sausages svoj del nastopa zaključili standardno, z Lynard Skynard in njihovo skladbo Freebird. Pravzaprav lepa uvertura v to kar je sledilo za konec.

SKLEPNO DEJANJE Z MOJ BOOGIE BANDOM

Kot zadnji so na oder stopili še Moj Boogie Band. Band, ki ga sestavlja smetana zvezdniških imen. Andrej Ojsteršek se tudi tokrat ni ločil od svoje prečudovite pol akustične kitare. Svoje pozicije desno od Andreja še vedno ni zapustil Marko Čulajevič, za katerega bi lahko rekli, da je tam že skoraj pognal korenine. Na levi strani odra pa sta si prostor pod lučjo delila kitarist Matevž Carnelutti ter basist Janez Dagarin. Za njimi je še svoj prestol za bobni zasedel Robert Rebolj, in večer se lahko nadaljuje.

Po nekoliko trših punk, metal, rock ritmih je bil čas še za blues. Čeprav se je dvorana na tej točki precej spraznila, so tisti najbolj vztrajni lahko zaplesali v ritmih energično subtilnega blues rocka. Bend je svoj del koncerta začel z odličnim Delta bluesom in Elmorejem Jamesom, ter njegovo skladbo  No love in my heart. Če omenim zgolj nekatere, ki so sledile, se je zaključni del večera vrtel predvsem okoli ameriške blues zapuščine. Poslušali smo lahko  Blues Brothers ter Sweet home Chicago, ponovno smo prisluhnili tudi Skynyrdom ter njihovi Down South jukin, pa  Albertu Collinsu in njegovi The moon is Full, manjkala pa ni niti kultna La Grange trojca ZZ Top. Za zaključni del večera se je bend vrnil nazaj na najstarejši kontinet ter postregel še z otočani The Beatles ter njihovo Matchbox, za veliki finale pa smo prisluhnili še Ircu Roryju Gallagherju in njegov As The Crow Flies.

PRESENEČENJE VEČERA

Tisti, ki ste koncert zapustili predčasno, ste zamudili še eno glasbeno poslastico. Kot poslednji so ta večer Čuletu za rojstni dan voščili ljubljanski Bütli. Tokrat niso postregli z enournim repertoarjem, a so vseeno prijetno podražili z dvema politično – družbeno kritičnima skladbama. Bend je odigral Janša je danas pojeo čufte ter Belo Ljubljano. Kot se za punk spodobi, smo večer zaključili udarno in s polnim šusom.

Po slabih petih urah intenzivne glasbene masaže in več kot petdeset skladbah je za nami še ena uspešna obletnica klobasanja. Tudi ta večer so znova potrdili nekaj kar so sami ugotovili že pred leti. Res, “ni ga boljšga žura, kot če špilaš rock n’ roll!” Naj le traja, mi pa se vidimo na naslednji obletnici.