Neizogibno je napočil še zadnji dan metalskega rajanja v Bohinju, prinesel je skoraj tako raznolik glasbeni izbor kot prejšnji večer. Vzdušje na prizorišču je bilo vsak dan boljše, sam festival pa je letos menda obiskalo kar 100 obiskovalcev več kot lansko leto. Upajmo, da bo še naprej tako uspešno rasel in postal stalnica na našem festivalskem prizorišču. Izboljšav nikakor ne primanjkuje, poleg že omenjene toplejše dvorane in uradne po-koncertne zabave vsak dan, je bil letos prvič organiziran še brezplačni avtobus iz Ljubljane in Kranja, ki je obiskovalce pripeljal do Danice in nazaj domov. Ponudba hrane je bila zaenkrat precej omejena, vendar je nudila tako vsejedsko kot vegansko možnost, sama organizatorja Boban in Nika (sicer gonilna sila svojega projekta Veganistra) pa sta letos presenetila še s kuhanjem sveže dnevne enolončnice. Pohvale za trud in oseben pristop.
Copia
Prvi so za ogrevanje in otvoritev večera poskrbeli Copia. Bend, ki je je k nam prišel vse iz dežele tam spodaj. Na žalost s sabo niso prinesli sonca in vročine, smo pa zato iz prve roke izkusili avstralsko alternativo. Bend na tokratnji evropski turneji predstvlja svoj aktualni plošček Epoch (2017), ki je po mnenju marsikoga bolj agresiven in progresiven od predhodnika. Navkljub energiji vokalista Andrewa Bishopa (katerega mimorede odlikuje stil petja, ki v glasbo vnese pridih jamajškega raggea) je bila publika, z svetlimi izjemami, bolj statično naravnana.
Tekst: Mateja Gašperin
Stam1na
Več energije so od publike dobili naslednji nastopajoči. Finski Stam1na so s publiko vez spletli že tekom tonske vaje, že med koncertom pa so nazaj prejeli toliko energije kot so je sami dajali na odru. Band sicer deluje od leta 1996 in je začel kot trio, lani pa so izdali svoj osmi studijski album. V osnovi gre za thrash metal band, ki svojemu zvoku dodaja še prvine progresive, punka, pa tudi death metala. Čeprav vsa besedila pojejo v svojem maternem jeziku to poslušalcev sploh ni oviralo. Definitivno je bilo v zraku videti več las kot pri njihovih predhodnikih.
Tekst: Mateja Gašeperin
Energični Finci s trhlimi koreninami v thrash metalu so navdušili v vztrajno polneči se dvorani. Poleg že omenjene zvrsti se glasbeno dotikajo tudi epske melodike in modernega metala v kombinaciji growla in osladno zapomnljivih čistih vokalov. Če bi bil to recept za čorbo, bi se pri kateri od sestavin skeptično namrščila, vendar je pozitiven odziv publike spregovoril zase.
Tekst: Neža Pečan
Okilly dokilly
Naslednji bend prihaja iz ameriške zvezne države Phoenix in so prava poslastica za vse ljubitelje risane serije the Simpsons, ter seveda metala. Tretji so na oder Danice stopili Okilly Dokilly. Parodični bend, ki je svoj celoten koncept, ne samo vizualno ampak tudi glasbeno, ustvaril okoli podobe Neda Flandersa, lika iz omenjene serije. Od očal, brkov, rožnate srajce, zelenega puloverja in sivih hlač, pa vse do glasbe. Da je vsa zadeva še bolj pristna, je vokalist pri najavi vsake posamezne skladbe uporabljal fraze, ki so značilne za Flandersa. Ampak band se ne ustavi tu. Tudi navdih za vse skladbe in besedila črpajo iz citatov omenjenega lika in prav noro je koliko občutka za detajle je vloženega v celoten koncept.
Kot pravijo sami, igrajo “Nedal” glasbo, ki je v osnovi punk, a »ni tako hiter kot Bartcore, in je ob enem bolj čist od Krustypunka«. S tem bend apelira še na dva priljubljena lika iz omenjene serije, nanaša pa se na hardcore in crust punk.
A dovolj o bendu, Zemlja kliče v Danico! Za Okilly Dokilly je bil to prvi obisk Slovenije. In res upam z njimi, da ne tudi zadnji. Kajti res so sila zabaven bend. Za pogledat in poslušat. Če odmislim celoten izgled, gre za punk s prvinami metala in industriala. Za sabo imajo dva studijska albuma Howdilly Doodilly (2016) in Howdilly Twodilly (2019), čemur smo lahko prisluhnili tudi v Bohinju. V osnovi zelo poslušljiva zadeva, ki je marsikoga spravila v pogon. Bili smo priča tako mini “moshu” kot tudi podajanju napihljivega krofa. A čeprav je zgledalo, kot da se je publika izjemno zabavala, pa na tej točki še vedno ni bila do konca prepričana.
The Black Dahlia Murder
Melodeath zvezde iz Detroita, oziroma skupina horror / okult / Lovecraft geekov je oder zasedla ob deveti uri. Pritegnili so veliko število obiskovalcev, ki so se z njimi podali na pot preko albumov Nightbringers in Nocturnal, z nekaj kratkimi postanki na izdelkih Unhallowed, Ritual in Miasma. Ljudje so ritmično opletali z glavami, moshali in veselo vzklikali. Vzdušje je bilo izvrstno, glas ba je energično napolnila še zadnji kotiček dvorane in očistila misli vsega nepotrebnega balasta. Terapevtsko divji koncert, obvezen ogled za ljubitelje melodičnega death metala.
Tekst: Neža Pečan
Insomnium
Naslednji nastopajoči so ponudili nežnejši pristop k tej zvrsti metala. Zelo priljubljen bend na naši strani Alp je lansko leto razprodal veliko dvorano Orto bara, takrat so jih podpirali Švedi Tribulation (ki, mimogrede, danes znova koncertirajo v Ortu!). Tokrat so na turneji z glasbeno sorodnejšimi kolegi The Black Dahlia Murder in Stam1na. Mistiko in temačnost opevajoči Finci so nastop pričeli z udarno skladbo Valediction, ki so jo letos, pred točno dvema mesecema, izdali na albumu Heart Like A Grave. Osmi album finskih melanholikov je tako še v predstavitveni fazi, po evropski turneji se marca odpravljajo za dva meseca še v Ameriko. Glavnina bohinjskega koncerta se je zato gibala v novem albumu, niso pa izpustili uspešnice While We Sleep z albuma Shadows Of The Dying Sun in še nekaterih drugih. Dinamičen, emocionalno nabit nastop so zaključili z naslovno skladbo letošnjega dolgometražca.
Tekst: Neža Pečan
MOD
Diametralno nasprotje Insomnium, surovi crossover thrasherji Method Of Destruction, so svojo kariero začeli daljnega ’86 v New Yorku. S kopico izredno kratkih, politično nekorektnih komadov in humorističnih nagovorov so v dvorani ustvarili veselo, divjaško vzdušje, vseeno pa je vsaj polovica publike že zapustila prizorišče. To gre verjetno znova pripisati žanrski neskladnosti z ostalimi bendi in precej mrtvi thrash metal sceni v Sloveniji. M.O.D. je osnoval vokalist Billy Milano po razpadu skupine S.O.D., katerih glasbo je bilo moč slišati tudi v sklopu tega koncerta, obvezna je bila brezčasna Speak English Or Die. Zabaven zaključek temačnega festivalskega dne.
Tekst: Neža Pečan
Se vidimo drugo leto, Winter Days Of Metal!
Foto: Mateja Gašperin
