Trije razprodani večeri, trije enaki, a tako različni koncerti. Vlado Kreslin, Mali bogovi, Beltinška banda in Slovenski nacionalni mladinski orkester so nas popeljali po zanimivo zavitem glasbenem potovanju. Obiskali smo sklepni del letošnjega Kreslinovanja, koncert 10. decembra.
Vse njihove pravljice ali Izgubljeno z aranžmaji
Vse tri večere je za uvod poskrbela mladež, združena v precej svežem projektu Slovenski nacionalni mladinski orkester (SMO). Najstniški glasbeniki, stari med 13 in 19 let, so svoj prvi nastop z Vladom Kreslinom doživeli avgusta v Križankah. Glede na kratek čas od nastanka SMO in prvih skupnih vaj, do muziciranja s Kreslinom na odru mogočnih Križank, (pa tudi zato, ker podpiramo dobre ideje/projekte, ko se še izoblikujejo) smo takrat ob očitnih začetnih napakicah in nerazumljivih aranžmajih zatisnili eno uho. Vmes je minilo nekaj mesecev, novica o ponovnem nastopu orkestra s Kreslinom, tokrat na velikih tradicionalnih decembrskih koncertih v Cankarjevem domu, nas je spravila v pričakovanje, kako bodo na odru Gallusove dvorane zazvenele vsem poslušalcem tako ljube melodije.
Iskreno pozdravljamo zavzetost, srčnost in navsezadnje tudi pogum čisto vsakega mladeniča in mladenke, ki so si tri večere zapored čarali svoje pravljice. Del publike je zagotovo ujel nekaj njihove čarobnosti in lepe, sveže energije. Drugi del publike pa se je znova izgubil v nekakšnih navzkrižnih zgodbah Kreslinovih pesmi in aranžmajih za orkester. Zelo presenečena sem nad izgubljenim bistvom prav vsake pesmi, ki jo je s SMO izvedel Vlado Kreslin. Ponekod bi pri priredbah in izvedbah veljal rek “Manj je več”, spet drugje pa je zmanjkalo energičnosti in udarnosti.
Leti, leti
S koračnico čez parter in oder je “Vladojova banda” napovedala direkten skok v drugi del koncerta. Mileta Grujić na klavirju nas je nežno zapeljal v Nekega jutra, ko se zdani. Na oder se je vrnil Kreslin, z njim pa so počasi, en za drugim svoje pozicije zavzeli Mali bogovi. Če smo lani pesem Kaj naj ti prinesem, draga poslušali ob projekciji videa, so nam letos krasno naslovno pesem novega albuma zaigrali v živo. V nadaljevanju smo potovali med Kreslinovimi klasikami in novimi pesmimi. Preko Mure, preko Drave, tja do Leti, leti. Kot avtor glasbe se je tu podpisal Iztok Cergol, začuti pa se vpliv pokojnega avtorja glasbe večine zimzelenih Kreslinovih uspešnic, Mira Tomassinija.
Tista črna kitara, Viktor, Pubi in Beltinška banda
Brez Tiste črne kitare ni šlo. Kakor tudi ne brez navdušenja publike ob prihodu najstarejših članov Beltinške bande. Viktor Marič s harmoniko in Vladov oče Milan Kreslin – Pubi, ljubljenec občinstva, sta požela dolge aplavze. Pubi pri svojih skoraj 92. letih še vedno opravi nastop z odliko. Malo počasneje, bolj okorno poprime za kitaro, odpoje pa z žarom v očeh in s še vedno močnim vokalom, ki mu ga lahko zavidajo mnogi mlajši umetniki. Oče in sin sta ob spremljavi bande izvedla Tam daleč stran in Tisti bejli grm. Ganljivo. Zabavno. Prisrčno. Milan Kreslin je bil letošnji skriti adut za zadnje poglavje Kreslinovanja.
Tudi Viktor Marič je letos nastopil le na sklepnem koncertu Kreslinovanja. Tihi, neopazni gospod z nasmeškom do ušes prihaja na oder skorajda neslišno in odigra svoje. Skupaj s Pubijem sta najstarejša predstavnika Beltinške bande, generacije, katere nasledniki so Andi Sobočan, Boštjan Rous in Samo Budna.
Mali bogovi oz. celotna ekipa je letos avgusta, tik pred koncertom v Križankah izgubila enega najvidnejših dolgoletnih članov, Mira Tomassinija – Tomasa. Tudi Beltinška banda je nedolgo nazaj izgubila dolgoletnega člana, saksofonista Štefana Banka – Pišto. Kljub temu, da noben od njiju že nekaj let ni stal na odru s Kreslinom in se je občinstvo navadilo na nove člane, ali pa na prazen prostor na mestu saksofonista, sta oba pustila pečat.
Izbor pesmi z Bando je bil ganljiv, premišljen. Namesto koga roža cveti in Spominčice so zarezale v dušo, Vlado pa se je vsem pokojnim prijateljem in sodelavcem poklonil še z zgodbo o nebeškem orkestru. Ta orkester, tako pravi legenda, čuva muzikante na odrih in jim včasih ušpiči kako navihanost. “Včasih pa, ko se zvečeri in zapiha z veržejske strani” se Tam v meglicah nad mursko vodo zasliši cimbalski glas in začuti prisotnost Bande. Tudi v Gallusovi dvorani se prikradejo med nas stari možje. Skozi duše že omenjene nove generacije muzikantov, ki cumprajo* občinstvo in ohranjajo duh tradicije še naprej.
*cumprajo – čarajo
Nocoj igramo za vas
V zadnjem delu koncerta smo bili deležni še krasnih izvedb uspešnic kot so Nocoj igramo za vas, Z Goričkega v Piran, Od višine se zvrti (s solom na klaviaturah je zopet zasijal izjemni Tonč Feinig) in Poj mi pesem. Za bis so nam tokrat podarili še Lahko bi zletela, My way in Micko. Brez Micke, Pubijevega največjega hita, kot je navrgel Vlado tik preden je njegov oče spet prikorakal na oder, ne bi bilo primernega zaključka koncerta. Rajanje na odru in v dvorani ob tej ljudski punk poskočnici je čisto za konec zelo prijetnega koncerta dalo piko na i letošnjega Kreslinovanja. Zares pa so se možje v črnem do drugega leta, ko se bomo zopet zbrali na kreslinovanju, poslovili po Odranski.
Velik poklon namenjamo Vladu Kreslinu. V izjemni kondiciji je ta vitalni gospod, ki drži skupaj številčno zasedbo, povezuje mnogo generacij in prav vsako leto za Cankarjev dom pripravi imeniten načrt, kako ugoditi občinstvu. Nikoli pa ne na račun izgube iskrenosti in duše. “Klobuk dol” pa si zasluži tudi vsak muzikant, ki je stal na odru z Vladom in soustvaril čaroben večer. Začutili smo, da ste tudi tokrat igrali za nas.
Foto: Mateja Mirt
