Povratek legendarnih punkerjev Niet je bil po pričakovanju brez primere
Kultne zasedbe Niet nam vsekakor ni potrebno predstavljati. Ena najbolj markantnih punk zasedb svoje korenine poganja v davno leto 1983. Brez dvoma so slovenski glasbeni sceni pustili neverjeten pečat in brez težav jih lahko postavimo med največje, kar jih je splavila naša zemlja.
Njihove prekinitve…
Od povsem originalne zasedbe je žal ostal smo še kitarist Igor Dernovšek, od starejših borcev pa še kitarist Robert Likar in bobnar Tomaž Bergant. Na svoji glasbeni poti so bili deležni nekaj daljših prekinitev.
Prva se je zgodila leta 1988, ko so nastali zadnji posnetki s pokojnim pevcem Primožem Habičem, nato pa se je skupina začasno razšla. Po smrti Primoža Habiča leta 1991 je zasedbo leta 1993 ponovno sestavil Igor Dernovšek, ki je začasno prevzel tudi vlogo vokalista. Po kratkem času se je skupina ponovno za daljši čas razšla.
Veliki povratek…
V marcu leta 2008, kot strela z jasnega. Niet se vračajo! Stara zasedba Igor Dernovšek, Robert Likar, Tomaž Bergant in Aleš Češnovar (bas) so posvojili odličnega vokalista zasedbe Prisluhnimo Tišini, Boruta Marolta in začela se je nova zgodba. Sledila sta albuma Izštekani (2008) in Trinajst (2010). Basist prvotne zasedbe Aleš Češnovar leta 2010 zapusti zasedbo, na basu pa ga kvalitetno zamenja Janez Brezigar. Sledita še albuma Rokovnjači (2012) in V Bližini Ljudi (2015).
Ponovno slovo z odrov…
Niet nato še zadnjič novembra 2016 nastopijo na Rijeki, januarja 2017 pa so se ne preveč optimistično ponovno poslovili s stavkom: “Nieti smo sklenili, da je po devetih letih od naše vrnitve na koncertne odre prišel čas za slovo – ali bo za stalno ali začasno – ne vemo. Zahvaljujemo se prijateljem, sodelavcem, obiskovalcem koncertov, poslušalcem in vsem, ki ste nas v teh letih podpirali. Bilo je lepo … Hvala!”.
V novembru lani je bitko z boleznijo izgubil še njihov prvotni basist Aleš Češnovar in v očeh oboževalcev se je zdelo, da volje in energije enostavno ne bo več.
Ne, ni konec…
K sreči smo se še kako zmotili. Niet, ni še konec. Fantje niso zdržali brez strasti odrske energije in napovedani so bili novi koncerti. Prvi se je 7. decembra odvil v Hangar baru v Kopru, 13. decembra je bil čas za Mostovno, v petek 14. decembra pa so se fantje odločili razveseliti svoje nostalgije potrebne oboževalce v kranjskem KluBarju. Koncert je bil po pričakovanju v ekspresnem času razprodan, tako so fantje takoj prikimali in vse oboževalce, ki so ostali brez vstopnic razveselili z dodatnim koncertom 26. decembra na istem mestu.
Ob napovedi kranjskega koncerta jasno ni bilo kaj razmišljati. Takoj po objavi koncerta je sledil klik na nakup vstopnic. Že ob prihodu v koncertno zelo prijeten lokal KluBar je naš reporterski duet na vratih presenetila vinilna izdaja albuma Srečna Mladina iz leta 1984, katera je bila prvotno namenjena predvsem za tuji trg. Obe vinilni plošči, ki sta logično tako odšli. Oboževalci.. Oprostite. Kdor prej pride, prej vinilko kupi. Prvo vrsto pred odrom je bilo logično potrebno zasesti kmalu po odprtju vrat, saj je bil lokal nabito poln.
Večer popolne nostalgije…
Ob 22.20 so na oder stopili Igor, Janez, Robert, Tomaž in Borut in s skladbo ‘Molk’ bliskovito publiko spravili v nostalgični trans. Niti uvertura ni bila potrebna, saj je vse skupaj delovalo, kot da so stisnili gumb za eksplozijo, ki ni popustila do konca koncerta. Set lista je bila obetavna in v večji meri napolnjena z uspešnicami. Sledile so skladbe ‘Sam’, ‘Tvoje Oči’, ‘Izobčeni’ in pričakovana popolna petarda s skladbo ‘Vijolice’. Publiki se je enostavno zmešalo. Od nadebudnih mladih punkerjev, ki so v prvi vrsti z glavami skoraj nabijali v monitorje, do starih prdcev, ki so v eno grlo tulili:”Trip in vijolice, trip in vijolice v očeh!”.
Energija ni popustila za sekundo. Sledile so ‘Umiranje’, ‘Srečna Mladina’, ‘Melanholija’ in ponovno totalni kaos med publiko z ‘Depresijo’. Na veliko presenečenje so ugotovili, da je možno v KluBarju kljub dokaj nizkim stropom brez težav izvajati crowd surfing.
Niet so nadaljevali z “novejšima” z zadnjega izdanega albuma ‘Pejd Že Stran’ in na naše veliko navdušenje ‘Rad Imam Dež’. Z ‘Temnimi Oblaki’ so se vrnili na album ‘Trinajst’. Pred naslednjo skladbo z naslovom ‘Dekle Izza Zamreženega Okna’ je gospod ravnatelj (Borut je dejansko ravnatelj prevzgojnega zavoda v Logatcu) pojasnil, da je besedilo spesnil pacient psihiatrične bolnišnice, ki je skozi rešetke opazoval neznano dekle. Sledil je legendarni ‘Ruski Vohun’ z nekoliko podaljšanim uvodom.
Zaključni sklop se je začel s ‘Paranojo’ in ‘Perspektivami’ ob kateri so ponovno močno trpela grla publike, v dinamičnem crowd surfanju, pa se je celo zgodilo, da je kdo poletel čez šank. K sreči brez poškodb. Niet so nadaljevali s ‘V Stanju Zanikanja’, ‘Vidim Rdeče’, ‘Sranje’, zadnji sklop pa so zaključili z največjimi hiti ‘Heroj’, ‘Ritem Človeštva’ in njihovim splošno najbolj prepoznavnim hitom ‘Lep Dan Za Smrt’ ob katerem je bilo dokaj logično možno opaziti tudi rosne oči publike.
Manjkala je še pika na i…
Niet so se brez posebnega govorjenja poslovili z odra, ampak jasno je bilo, da manjka še nekaj poglavitnega. Ob skandiranju publike se je na oder vrnil kitarist Robert Likar in pričel z uvodnimi takti skladbe z globokim besedilom ‘Bil je Maj’. Najprej se mu je ponovno pridružil Borut Marolt, nato pa še preostali del ekipe. Občutek nostalgije je bil tako popoln. BIS so nadaljevali še s skladbo ‘Ti in Jaz in Noč’, za “grande finale” pa še popoln šuš v glavo z ‘Februarja’. Brez tega je bilo jasno, da ne bo šlo. Popoln večer je bil tako zaključen.
Kakšen vtis so nam pustili ob ponovnem povratku?
Niet, se niso nikoli poslovili. In se nikoli ne bodo. Mogoče kdaj z odrov. V naših mislih pa bodo vedno ostali. Ob trenutni nedvoumni kondiciji pa smo prepričani tudi v nov album. Če se spomnimo na marsikateri nostalgični povratek starih punk prdcev so Niet enostavno zgodba zase. Z Borutom so leta 2008 popolnoma zadeli. Enostavno si ne predstavljamo nikogar drugega na njegovem mestu. Za preostali del ekipe tudi najbolj pikolovski poslušalci ne bodo našli kritik. Vse enostavno deluje. Brez kompliciranja in uigrano. Ne moremo se znebiti občutka, da so Niet enostavno dejansko samo stisnili gumb za pavzo in z koncem letošnjega leta ponovno gumb ‘Play’. Nič se ni spremenilo. Ostali so dobri stari in prekleto kvalitetni Niet, kateremu še danes težko konkurira katerikoli slovenski punk sestav. In lahko ostajajo vzor mladcem za nadaljnje delo.
Niet, iz vsega srca vam hvala za tole in za vse pokončne kocine na rokah ta večer. In Niet, naj se nikoli ne konča. V nas se ne bo. Vidimo se ponovno 26. decembra. Na istem mestu.
Foto: Klemen Udovč
