Temperature so več kot očitno padle, utripajoče lučke nas spremljajo na vsakem koraku, v zraku veje vonj po sladkobi, mešani z vinom … Da, veseli december je v polnem teku. Kar pomeni tudi, da na nas že mesece prežijo virusi in bakterije vseh možnih velikosti in oblik. In vsaj na moje veliko veselje se proti virusom v obliki “zlajnanih” božičnih melodij uspešno borijo nekateri “glasbeni virologi”, med katerimi medikamentozno terapijo v obliki trše glasbe ponujajo tudi Kino Šiška in Dirty Skunks. In prav omenjeni so letos k nam pripeljali nekatere enormne glasbenike ob čigar imenih je marsikdo od nas najprej samo obnemel in se z začudenjem spraševal, ali je to res.
Nekako tak odziv sem sama spravila iz sebe, ko sem prvič zagledala napovednik dotičnega koncerta. In res ga nisem imela namena zamuditi, navkljub hektičnemu tednu, pomanjkanju spanca in jutranjemu opozorilu, ki je napovedovalo prvo letošnjo snežno pošiljko. Pa kaj potem. Zima je. Sneg pač pride v kompletu z letnim časom.
Koncerta se na koncu resda nisem udeležila po “službeni dolžnosti”, a v resnici bi bilo res narobe zamuditi velikane, kot so Voivod in Gwar, in o tem še ničesar zapisati. A preden preidemo na dvojec, zaradi katerega smo se zbrali v Ljubljani, bi želela nekaj besed nameniti pred skupini.
CHILDRAIN
K nam so tokrat prvič pripotovali Childrain, band, ki predstavlja novo generacijo španskega melodičnega metalcorea. Čeprav se spogledujejo s progresivnim zvokom, so v osnovi tako drugačni in ravno zato predstavljajo nadvse kontrastno in popolnoma diametralno nasprotje zgoraj omenjenim vesoljcem.
Peterica mladeničev se na tej turneji predstavlja s svojim najnovejšim studijskim izdelkom »The Silver Ghost«, ki je izšel letošnjo pomlad. Zvokovno prinaša bogato in zanimivo zmes progresivnega in melodičnega, ki se na trenutke spogleduje celo s punkom. Obogateno s težkimi kitarami, dinamičnim bobnanjem in vsekakor dodobra naštudiranim vokalom, ki zmore prehajati iz vseh možnih oblike renčanja, ko pa je to potrebno, celo popolnoma preklopiti na čiste linije. Na tem mestu lahko samo pohvalimo kontrolo, ki jo ima Iñi nad svojim vokalom.
Poleg njega bend sestavljajo še kitarista Iker in Alvaro, basist Julein in bobnar Mikel. In prav vsi skupaj so se zares trudili odigrati koncert, tako kot je treba, pa čeprav pred skoraj povsem prazno dvorano. Navkljub maloštevilni in skrajno apatični publiki je bend pokončno držo ohranil vse do zadnjega trenutka.
VOIVOD
Če je bilo še nekaj minut nazaj v zraku čutiti brezvoljnost, se je celotna energija v prostoru praktično spremenilo v enem samem trenutku; v času premora, namenjenega postavitvi scene, ki je napovedovala prihod naslednjih nastopajočih. Tokrat je publika več kot očitno za glavne zvezde večera izbrala avantgardne Kanadčane Voivod. Vokalist Denis “Snake” Bélanger, kitarist Daniel “Chewy” Mongrain, basist Dominic “Rocky” Laroche in bobnar Michel “Away” Langevin, so stari mački, dobro poznani naši publiki in odrom. Čeprav vidno postarani še niso tako v letih, da ne bi več zmogli. Kar so dokazali tudi tokrat.
Za razliko od svojih predhodnikov so Voivod s sabo prinesli dobro mero metala osemdesetih let, česar se niso otresli niti na zadnjem studijskem albumu “The Wake” (2018). Kot se spodobi, je bend poskrbel za energičen nastop, skoncentriran na glasbeno popotovanje, ki ni vsebovalo nepotrebnega dolgovezenja in besedičenja med komadi. Bend je zavzel celoten prostor na odru, kot bi bil njihov, s publiko, vsaj tistim delom prve vrste, ki je praktično splezala na ograjo, pa je spletel precej intimno vez.
In tudi tokrat niso razočarali. Popeljali so nas na medgalaktično popotovanje, dolgo skoraj štirideset let. V dobrih desetih komadih so se nam predstavili z opusom, ki sedaj obsega že štirinajst studijskih albumov, tem pa se pridružuje tudi nekaj EP-jev. A povsem brez težav ni šlo. Kanadčanom je v veliki meri zagodel zvok, ki je bil suh in na trenutke prazen. Nekje v času in prostoru so se večkrat izgubile kitare, kar pa bendu ni vzelo ne volje ne zagona.
V popotovanje so nas uvedli z udarno “Post Society“, ki je ne najdemo drugje kot le na istoimenskem EP-ju (2016). Temu je v isti rušilni maniri sledila nekoliko starejša “Psychyc Vacoom“. A, že z naslednjo skladbo je bend pokazal, da zna tudi počasneje. Dinamična “Obsolete Beings” je prva skladba večera iz njihovega aktualnega albuma. Čeprav je njihov zadnji studijec izšel lansko leto, me iskreno veseli, da se bend na turneji ni koncentriral samo na skladbe iz tega, sicer odličnega albuma, temveč se je v času, ki mu je bil dan na voljo, predstavil z odlično mešanico novejšega s starejšim materialom. In ko je že ravno govora o starejšem, se je večer nadaljeval s skladbo “Overreaction“. Od tu dalje je šlo za igrivo izmenjevanje med sedanjostjo in preteklostjo, ki se med sabo odlično dopolnjujeta in ohranjata rdečo nit. “Orb Confusion“, “Fix My Heart“, “The End of Dormancy“, “The Unknown Knows” in “Fall” so predstavljale zgoraj omenjene preskoke. Bend je večer zaključil s svojo himno “Voivod“, ki se nahaja na njihovem debitantskem albumu “War and Pain” (1984).
Voivod tudi po skoraj štirih desetletjih ostajajo ultimativni vesoljci in bend brez primere. Čeprav je v skladbah moč čutiti vplive, ki so jih pobirali iz domače in svetovne težko kategorične zakladnice, jim je vseeno uspelo ustvariti značilen zvok, ki jim je prinesel svetovno prepoznavnost. Korenine v angleškem metalu in punku so pognali vse do speeda, s katerim so pravzaprav začeli. Kaj kmalu so mu pričeli dodajali še elemente progresive in thrasha, pa tudi klasične in jazz glasbe in tako ustvarili svoj zvok in zgodbo, ki ju napaja neskončno vesolje samo. Slednje je tudi navdih za besedila, naravnana v post – apokaliptično znanstveno – fantastičen svet, ki mu vladajo vesoljci.
Čeprav jih zaradi njihovega načina pripovedovanja in simbolizma, ki ga pri tem uporabljajo, marsikdo jemlje vse prej kot resno, pa v ozadju nemalokrat stojita kritika politike in družbe, ki bosta sami sebe pahnili v neizogiben prepad. A tudi te zgodbe še zdaleč ni konec …
GWAR
Z vesoljsko tematiko so nadaljevali tudi poslednji akterji tega večera, menda tudi njegovi glavni nosilci, a žal tokrat ni bilo tako. Kar je po svoje precej žalostno, saj Gwar, tako kot njihovi predhodniki, spadajo med legendarne in vplivnejše bende svojega časa. Iz praktično garažnega benda, ki se je začel kot šala, so prerasli v staroste metal scene, ki so s svojimi podobami strašili generacije, med njimi tudi mojo.
V Evropi morda niso dosegli tako velike slave tudi na račun tega, da imamo kar nekaj svojih zamaskiranih vesoljcev, pa vendar nihče od njih ne poseduje tega kar premorejo Gwar. Ne gre zgolj za ljudi skrite za obskurnimi maskami. Pravzaprav je to že štirideset let trajajoč projekt, ki so ga ustvarjali različni ljudje v različnih obdobjih. In ki ga še vedno uspešno ustvarjajo naprej, čeprav v njem ne deluje nihče od originalnih članov več. A koncept ostaja enak že desetletja.
Glavnino vsega predstavljajo zapletena mitologija in znanstveno fantastične teme, ki člane skupine prikazuje kot barbarske medplanetarne bojevnike, ki se na svoji poti bojujejo z vsem možnim. Njihov koncert temelji na teatralnosti, grotesknosti, obskurnosti in seveda pretočenih hektolitrih umetne krvi ter ostalih izločkov. Zatorej pomenljivo obvestilo, da naj s sabo prinesemo dodatna oblačila le ni bilo povsem brezpredmetno. Če ste torej pričakovali nekaj na nivoju, primernem mladoletnim otrokom, potem ste bili zagotovo na napačnem mestu ob napačnem času. Če po čem, Gwar zagotovo ne slovijo po politični korektnosti, moralnosti in socialni pravičnosti. Njihovi šovi so, poleg že zgoraj omenjenih lastnosti, napolnjeni s precej eksplicitnimi nasilnimi in seksualnimi vsebinami, zapakiranimi v družbeno – politično satiro.
Četudi se je publika na tej točki konkretno zredčila, lahko rečem, da smo z nastopom Gwar na svoj račun prišli tisti, ki premoremo kanček črnega humorja, cinizma in sarkazma. A razen dveh pogumnežev v belih majicah, se tudi “hardcore fanov” željnih krvi tokrat ni trlo. Pravzaprav so bile prve tri vrste namenoma prazne, saj smo se ostali raje držali ob robu odra oz. smo v koncertu uživali iz bolj ali manj varne razdalje.
Kakorkoli že, naša medvesoljska grozljivka, ki sliši na ime Gwar, se je pričela s skladbo “The Salaminizer“. V bistvu smo že po prvi skladbi prišli do ugotovitve, da gre v resnici za izjemne glasbenike, ki se jim se lahko samo priklonimo do tal. Menda sicer njihovi kostumi niso nekaj najtežjega na svetu, pa vendar delujejo dovolj okorno, da pretirano energičnega nastopa nismo pričakovali. Bend je na oder pristopil v vojaških pozah, zavzel svoje mesto in se, razen vokalista, do zadnjega iz njega ni kaj dosti premaknil. Na levi strani je tako stal Balsac The Jaws Of Death na kitari, čigar maska spominja na past za medvede. V sredini je seveda mesto pripadlo demonu vseh demonov Blötharju the Berserkerju, ki občasno mikrofon zamenja za bas. Tega sicer igra Beefcake The Mighty, ki zaradi svojega kostuma spominja na rimskega vojščaka. Nekoliko za njim stoji še kitarist Pustulus Maximus. Najvišji sedež vesoljske ladje pa seveda pripada bobnarju Jizmaku Da Gushu, ki ima na glavo poveznjeno masko pasje glave z ogromnimi zobmi. Bend je tako zasedel svoja bojna mesta, kar pa vsekakor ne pomeni, da se na odru ni nič dogajalo.
Krvave kalvarije smo bili deležni že pri drugi skladbi “Krak Down“. V slednjo nas uvede udarna menjava bobnov, basa in kitare, pobližnjega srečanja s kolom pa je bil tokrat deležen policist. Punk komad je pač več kot primerna izbira, ko pride do interakcije z možmi postave. Tej je sledila romantična “I’ll Be Your Monster“, ki že po prvem riffu potegne na dobre stare Mötörheade. V bolj thrash vode pa smo zaplavali s skladbo “Bring Back Da Bomb“, kjer je sledila še druga doza krvi, tokrat v obliki čisto pravega odrskega poroda. Pa da ne bo tekla samo kri, so Gwar v goste povabili tudi gostujoče glasbenike. Pri skladbi “I, Bonesnapper“ je mikrofon prevzel sam lomilec kosti, ki sicer sliši na zemeljsko ime Bob Gorman. Za kanček nekrofilije povezane s pedofilijo so poskrbeli v jazzovsko obarvani skladbi “Have You Seen Me?“. Še več krvi smo bili deležni v skladbi “Metal Metal Land“, kjer se pred mikrofonom pojavi Matt Maguire. In že smo se počasi začeli bližati sklepnemu delu večera. Sledile so še skladbe “Ham on the Bone“, “The Sordid Soliloquy of Sawborg Destructo” in “Beat You to Death“, kjer nas doleti še zadnja doza krvavih izpadov. Na tem mestu si je bend več kot očitno dal duška, ter jasno in glasno povedal kaj si v resnici misli o svojem trenutnem predsedniku države. Gwar vsekakor niso edini glasbeniki, ki so si dovolili javno obračunati z Donaldom Trumpom, so pa verjetno edini, ki so si dovolili igrati z njegovimi črevi in tako izvedli čisto pravi javni linč, na katerega bi bili ponosni tako španski inkvizitorji kot tudi sam knez Vlad III. Gwar so sicer v preteklosti v svojih nastopih krvavo obračunali že z različnimi političnimi osebnostmi, a tolikšne “ljubezni” ni bil deležen niti nekdanji predsednik Bush.
Sklepni del uradnega zaključka je tokrat predstavljala skladba “Fuck This Place” katera se začne s spevnim mastnim kitarskim riffom, ki se mi je kar nekako usidral v možgane. A bend je navkljub precej tihemu pozivu publike poskrbel za BIS. Prva je bila “Gwar Theme“, ki se začne s čudovito basovsko linijo, podkrepljeno z nadvse seksi akustično spremljavo, ki se razvije v pravo punk himno. Za zaključek večera si je bend izbral nekoliko bolj udarno, a priložnosti nadvse primerno skladbo, “Sick of You“.
Obisk tokratnega koncerta je bil verjetno eden slabših, če ne najslabših v zadnjem letu. Kaj je botrovalo temu, ne vem. Morda slabo vreme, silvestrske zabave s sodelavci, morda lastna lenoba ali pa tudi dejstvo, da so naše sosede obiskali švedski death metalci At The Gates. Slednje boste imeli sicer priložnost slišati že prihodnje leto, in to prav na domačem terenu, saj se le – ti vračajo v Tolmin, kjer bodo znova stresali oder festivala Metal Days.
Kakorkoli že, vse tri skupine so poskrbele za čudovit in nepozaben večer. Vam je lahko žal, da niste prišli? Iz vidika glasbe, absolutno. Tisti, ki smo bili tam smo dobili točno to, po kar smo prišli. Nič več, nič manj. Tri odlične bende, dva od tega legendarna z veliko začetnico. Vsak s svojo zgodbo, a istim ciljem. In vendar naj vas barvne luči in vesoljska tematika ne prelisičita in preslepita. Čeprav smo bili ta večer deležni premnogih cenenih šal in obskurnosti, bi se pravzaprav le morali zamisliti nad tem kam vse to vodi. Kako in kdaj je naša družba postala tako apatična in naveličana vsega, da ji tudi ekscesi na odru ne pridejo več do živega? Po drugi strani pa imamo doma ogromno odličnih in kvalitetnih glasbenikov, ki ne dobijo priložnosti. Tudi na račun tega, ker ne ponujajo ničesar novega? Na tem mestu se vprašam, kaj nam sploh še lahko ponudijo, če že bendi, ki so na sceni dolga leta, ki so vplivali in sooblikovali žanre in gibanja, ne zmorejo več zadovoljiti zahtevnosti poslušalcev? Kaj je sploh še glavni smoter glasbe?
A naj vam te misli ne pokvarijo preostanka meseca. Za reševanje sveta bomo imeli čas še celo prihodnje leto. Pred nami pa so še poslednji dnevi najbolj veselega časa v letu. Preživite ga (čim lepše)!
