Drage dame in damci, dobrodošli v letu 2020. Za nami je najbolj vesel mesec, ki je postregel z bogatim in raznolikim koncertnim dogajanjem. In dogajalo se je. Povsod. Tudi tam, kjer se na videz skozi celo leto ni nič. Za nami je namreč eno bolj bogatih in rodovitnih let, tako iz vidika koncertnega dogajanja kot tudi iz vidika same glasbene produkcije. In leto v katerega smo šele dobro vstopili že obljublja velike stvari.
Za moj okus je z najbolj bogato bero dogajanja preteklega leta postregla prav prestolnica, ne smemo pa zanemariti niti dogajanja drugod po Sloveniji. Predvsem decembra me je pot vodila izven meja Ljubljane. Po eni strani čez Kokro, po drugi čez Krko. Zaključek letošnje, no zdaj že lahko napišem lanskoletne koncertne sezone, pa sem tudi tokrat doživela pod domačim odrom.
(PONOVNO) OBDOBJE GLASBENEGA ZATIŠJA
Nedolgo nazaj sem ravno od enega izmed so-krajanov slišala, da Novo mesto iz glasbenega vidika nima več česa ponuditi. “Imamo Dan D, MRFY-je in zasanjani pop, ki ga izvajajo Tretji Kanu“, misel pa je zaključil s precej dramatično napovedjo, da scena umira. Na tem mestu se mi torej ponudi več perečih vprašanj, prvo izmed vseh pa je: “Pa je temu res tako?”
Še pred mojim časom je Dolenjska (v nadaljevanju Novo mesto) premogla mnogo odličnih glasbenih skupin, trenutno pa se zdi, da se soočamo z istim problemom, kot ga omenja Mitja Sočič v svoji publikaciji Novo mesto glasbe: “V obdobju med prenehanjem prvih lokalnih jazzovskih in rockovskih zasedb ter začetkom delovanja zasedbe Rudolfovo leta 1975 je v Novem mestu zevalo precejšnje glasbeno mrtvilo. Povsod po večjih slovenskih mestih obstajajo in igrajo glasbene skupine, o katerih pogosto beremo v različnih časopisih in revijah. V Novem mestu pa je že nekaj let nekakšno glasbeno zatišje. Od časa do časa se pojavi nov ansambel, nekaj časa životari, nato pa zatone v pozabo.” (Sočič 2015, 33) Gre torej za ponavljajoči se vzorec, ki se zgodi praktično vsakih nekaj deset let, in ni domač le novomeški kulturi.
In res se zdi, da smo ponovno v nekem obdobju glasbenega zatišja. Morda tudi na račun tega, da so v preteklem letu mnogi prostori, kjer je takšna glasba nastajala, obstajala, živela in se razvijala, bolj ali manj neslavno propadli in zaprli svoja vrata. To je za sabo potegnilo potrebo po soustvarjanju novih prostorov, ki pa brez močne skupnosti dejansko ne morejo obstajati, kaj šele preživeti.
A duh rocka je neuničljiv. Realno stanje je že od nekdaj drugačno, razdrobljeno in premaknjeno nekam v podtalje. In vsekakor ni skoncentrirano zgolj na zgornje tri omenjene glasbene primere. Ti primeri samo dokazujejo, da se trdo delo ter leta vztrajanja eventualno poplačajo. Smo v drugem času. Trenutno na radijskih postajah kraljujejo drugačne zvrsti. In vendar se s prvotno teorijo, da scena zamira ne moremo niti ne smemo strinjati. Kajti scene vsekakor ne sestavljajo samo komercialno uspešne zasedbe in glasbeniki. To je le eden izmed pritokov, ki se zliva v širno morje glasbe. Pravzaprav pa z vso gotovostjo trdim, da je mrtvilo, ki se kaže na površju, zgolj navidezno. Sama scena pa je še kako živa. Le prisluhniti ji je treba.
DESET LET DELOVANJA STARE ŠULE
To velja tudi za Dolenjsko regijo. Imamo ogromno bendov, ki niso dosegli komercialnih uspehov glasbenih kolegov. In vendar obstajajo, ter delajo odlično glasbo. Eden izmed takih je tudi Stara Šula, blues rock sestav iz Dolenjskih toplic, ki je minuli vikend nastopil v zavetju sten lokalnega Sokol bara.
Na božično noč pred 11. leti ni bil rojen le Jezus temveč tudi Stara Šula. Skupina je nastala na “Christmas jamu” v nekdanjem “Kewdru” v Dolenjskih Toplicah, združila pa jih je ljubezen do preigravanja surovega rock n’rolla. Vsi člani imajo za sabo bogato kilometrino, ki so jo nabirali v bolj ali manj znanih zasedbah. Če omenimo le nekatere, lokalcem in ljubiteljem pristnega undergrounda morda bolj znane: Podžlejbn, Tavžnt Roža, Podivjane Čebele, Snete sekire, pa tudi trenutno precej aktualni zasedbi El Kachon in MRFY.
Andrej Barbič – Krt (vokal, ritem kitara in ustna harmonika), Tomaž Zupančič – Tomi (solo in ritem kitara), Gregor Fabijan – Febo (bas kitara) in Rok Primc – Roki (bobni) so za domačo publiko pripravili dolg in obsežen program, ki je vseboval tudi skladbe iz dosedanjih studijskih albumov. V enajstih letih so preko ŠKD Pank Kura izdali dva odlična studijca; Dirty 13 (2012) in Rojeni v Jugoslaviji (2015).
Kot morebiti pove že samo ime benda, se napajajo iz zvoka rokenrola stare šole ob katerem so tudi sami odraščali. Po žilah pa jim tečejo še upornost punka, žalost in melanholija delta bluesa ter surovost in porednost hard rocka. Zasedba v zadnjih časih ne koncentrira pogosto, a ko se to zgodi poskrbijo za popolno dozo nostalgije.
Če ste se torej kdaj spraševali kako bi zvenela domača zmes med AC / DC, Lynyrd Skynyrd in Motörheadi, potem vas vabim, da prisluhnite Stari Šuli.
ZATIŠJE PRED NEURJEM
Koncert je potekal na predpraznično soboto, 28. decembra 2019. Če je še zjutraj kazalo na kolikor toliko spomladansko vreme, so pozne večerne ure pokazale svoje prave ostre zimske zobe. Malo pred uradnim začetkom koncerta sem prispela na kraj zločina in skoraj takoj zavila v lokal, v upanju, da me vsaj znotraj čaka prijetno ogrevan prostor. Te sreče nisem imela, sta me pa zato ogrevali prijetna družba samih znanih obrazov ter skodelica vročega sadnega čaja.
Band je s koncertom pričel s pričakovano polurno zamudo. In vsi smo že nestrpno čakali, da bo napočil čas za tisto po kar smo prišli. Desno od pulta je stal improviziran oder, ravno dovolj velik za bend, od zbrane publike pa so jih ločevali le monitorji. Stara Šula je večer pričela s skladbo “Sveto pismo“, ki je že takoj pred oder privabila večji del publike.
Bend je koncert razdelil na tri dele, ločene s premori. Prvo tretjino koncerta je zaznamovala še precej umirjena in zibajoča se publike, ki je uživala v zvokih večine avtorskega materiala ter nekaterih priredb. Pa saj je tudi sam bend v tem delu še nekoliko bolj umirjeno uvajal v svoj repertuar. Prisluhnili smo lahko skladbam “It Aint Easy“, “Dirty Blues“, “To Ni Mesto“, “Neoproščeno“, “Slovenska Pesem“, “Dirty 13“, “Crossfire” in “The Jack“. Po slednjem komadu je sledil prvi daljši premor. A tega kar je sledilo po njem, ni pričakoval nihče.
V drugi tretjini koncerta se je publiki preprosto utrgalo in do konca večera smo bili deležni razbitih kozarcev, politega piva, mosh pita in celo stage diving-a, pri čemur so kot odskočna deska služili tisti ubogi nekoliko višje omenjeni monitorji. In to v lokalu, ki ima v svoji sredini postavljena dva stebra, visoke mize ter morda sprejme trideset oseb (raje kakšno manj). A to tistih najbolj pogumnih ni odvrnilo od njihovih namenov. Glavno pa je bilo imeti se kar se da najbolje. In ob takšni glasbi prepustiti se toku res ni težko. Energija je bila na vrhuncu, tako za publiko kot za sam bend.
V tem delu so nam postregli z odlično mero avtorske glasbe mešane z priredbami. Odigrali so skladbe kot so “Going Down“, “Zvečer“, “The Wolf“, “One For the Money“, “Road House Blues“, norija pa je svoj višek dosegla s skladbami “Rojeni v Jugoslaviji“, “Whole Lotta Rosie” in legendarno “Ace Of Spades“. V nekem trenutku, sploh ne vem kdaj, Feba in njegovega basa preprosto ni bilo več na odru saj je precej pogumno zakorakal med ponorelo publiko.
Na koncu dneva lahko zvok Stare Šule opišemo s tremi besedami: surov, iskren in razgaljen. Mogoče tehnično niso bili najbolj izpiljeni, a kljub temu so zveneli odlično. Manjkalo ni počenih strun in razglašenih kitar. Dali so nam rock n’ roll z dušo in jajci. Iz sebe so dali vse kar se je dalo dati. Bend je v igranju preprosto užival in se popolnoma predal trenutku, kar se je čutilo v sami izvedbi in tudi v Andrejevem vokalu. Čeprav sprva deluje nekoliko sramežljivo, je s svojim prodornim in reskavim vokalom takoj napolnil prostor. Sploh tista bolj kritična besedila tudi zaradi samega načina interpretacije udarijo kot konkretna in nujno potrebna klofuta. Kitari sta bili tipično rockovsko – bluesovski, preprosto umazani in polni žmohta, če ne že kar gole erotike, med sabo pa sta se odlično dopolnjevali. Tako Andrej kot tudi Tomaž sta odlična kitarista, ki drat brez kančka slabe vesti mučita do onemoglosti. Bas je postregel s preprostim, a umazanim in polnim zvokom. Bobni pa so bili točni kot švicarska ura. Tudi čez sam zvok v prostoru nimam pritožb, pravzaprav je bil presenetljivo nad pričakovanji.
Ploskanje, kratka pavza in BIS petih skladb, med katerimi sta bili tudi “Nova vera” in “Spet si prava“, obe iz zadnjega ploščka Rojeni v Jugoslaviji, so bili sklepno dejanje večera. Deseta obletnica ustvarjanja Stare Šule se je tako zaključila na najboljši možni način. In po dolgem času smo se spet počutili, kot da smo zbrani v Kewdru …
