Pretekli petek, 28.2., smo v Kinu Šiška doživeli zanimiv in razgiban glasbeni nabor. Prisluhnili smo lahko trem žanrsko skoraj povsem različnim skupinam, ki pa so nekako skupaj pristale na turneji. In se v sklopu le – te ustavile tudi v naši Ljubljani.

Ponavadi sem eden tistih ljudi, ki namesto ob šanku in odlični družbi piv ter kolegov dejansko uživa v glasbi predskupin, a tokrat se je prvič zgodilo, da sta me slednji pustili precej ravnodušno. Morda je takšnemu počutju botrovalo dejstvo, da sem skoraj s pretirano navdušenostjo pričakovala glavnino večera.

KÆLEN MIKLA KOT PREPOROD GOTH ZVOKA 

Prve so nastopile Kælan Mikla, islandski synth – punk trojec deklet, katerih istoimenski prvenec velja za preporod goth glasbe. Dekleta je na festival Meltdown povabil celo sam Robert Smith, član zasedeb the Cure, ki velja za eno izmed vodil skupin omenjenega žanra. Pričakovanja so bila zatorej iskreno visoka. A včasi jih je, v lastno dobro,  bolje znižati.

V resnici je bilo vse tako kot mora biti. Trije preprosti inštrumenti; bas, klaviature in vokal (ok, štirje, saj je vokalistka začetni ritem komadov naznanjala na elektronskem bobnu) so več kot dovolj za poln zvok. Mistični ambient, črnina, verige in izjemno nežni vokali s pridihom islandske mistike. Oder je zajela megla, katero sta spremljali rdeča ter modra luč, vse skupaj pa se je začelo z prižgano dišečo palčko ter zlatim kelihom, kar še bolj poudari pridih okultnega in temačnega. Večji kliše od tega bi že težko našli. In vendar dekleta delujejo kot kopija obdobja 80′.

Ne razumite me narobe, dekleta delajo dobro glasbo, njihova besedila so uglasbljena lastna poezija s katero, oz. bolje reči zaradi katere so pravzaprav začele svoj glasbeni projekt. So uigrane, spevne in poslušne, a to je tudi to. Čar gotha, ki me je nekem obdobju popolnoma prevzel je bilo dejstvo, da so glasbeniki razvili sebi lasten zvok, za katerim so potegnili še celoten spekter avdio – vizualnih umetnosti. Govorim seveda o prepoznavnosti zvoka v smislu, da še danes, ko zaslišiš prvi ton že takoj veš kdo je izvajalec; ali so to Siouxsie, Joy Division, Sisters of Mercy, the Cure, the Cult, the Mission, Type O Negative, če hočete. Ta pika na i je tisto kar mi manjka v zvoku Kælan Mikle. Verjamem pa, da so to piko zmožne najti.

BIRDS IN ROW

Več navdušenja, pa čeprav še vedno ne tistega pravega, so iz mene potegnili Birds In Row. Tokrat trojec moških, ki je na oder prišel ob spremljavi minimalne razsvetljave. A je od sebe dal maksimum. Francozi so bili glasni in energični, kar se nekako od hardcore punka tudi pričakuje. Pravzaprav je bilo po svoje kar presenečenje s kakšno mirnostjo in čustvenostjo nas je vokalist uvedel v nekatere skladbe. Popolno nasprotje energiji in agresiji, ki smo ju bili deležni na odru med samim izvajanjem.

Bolj kot sama glasba sta me sicer prevzeli basistova energija s katero je zavzel celoten oder, pravzaprav ga je moment tako prevzel, da je nekajkrat izgledalo kot, da mu bo bas preprosto poletel iz rok med ničhudega slutečo publiko. In pa seveda čudovit kos lesa iz katerega je nekaj melodijam podobnega izvabljal kitarist. Rickenbacher je pač čudovita kitara, ki upravičeno pritegne marsikateri pogled.

IN POTEM KONČNO ALCEST!

Po precej zanimivem preskoku iz umirjenega synth punka v energični hardcore punk je bil tako čas za ponovno umiritev. Ampak takšno, ki jo doživiš ob recimo aktivni meditaciji. Popolnega zen momenta smo bili deležni iz strani skupine Alcest, ki tako kot Birds In Row, prihajajo iz Francije. Pravzaprav ne gre zares za skupino, temveč je Alcest v osnovi duet, ki ga sestavljata Stéphane “Neige” Paut na vokalu in kitari ter bobnar Jean “Winterhalter” Deflandre. Neige je pravzaprav gonilna sila zasedbe, in velja za pionirja t.i. blackgaze žanra, v katerem se prepletata temačnost blackmetala ter zasanjanost shoegazea. Da bi tudi v živo zvenela tako polno kot na albumu, se jima na turnejah pridružita še kitarist Pierre “Zero” Corson  ter basist  Indria Saray.

Četvorec se je tako na turnejo podal v sklopu lani izdanega albuma Spiritual Instinct, njunega šestega po vrsti. A v Šiški nismo bili deležni le glasbe iz aktualnega, temveč so nas razveselili z glasbo iz vseh dosedanjih albumov, s poudarkom, jasno, na zadnjem.

Presenetilo je predvsem dejstvo, da koncertni del sploh ni temeljil na albumu Spiritual Instinct, čeprav je na steni za bendom viselo platno s podobo iz naslovnice aktualnega ploščka, pa tudi bend je svoj koncertni del odprl prav s skladbo “Les Jardins de minuit”, ki je prva na njem. Iz slednjega smo bili tako deležni treh skladb, torej dobre polovice materiala, ki se nahaja na dejanskem albumu. Prisluhnili smo še skladbama “Protection” in “Le Miroir”, preostali del pa so zasedle skladbe iz preteklih izdaj. A jim tega nihče od poslušalcev ni zameril, temveč smo s polnimi pluči zajeli to kar so imeli za ponudit in pustili naj nas ponese. Vsekakor gre za glasbo, kjer najdemo lepoto v temačnosti.

Bend je na tej turneji našel popolno kombinacijo v kateri se prepletajo kontrastni zvoki bolj trdih in surovih melodij prvih albumov, pomešani z bolj veselimi, lahkotnimi in optimističnimi toni zadnjega albuma. Bobneč bas spremlja nežni kitari, kar se zvokovno razvija v čudovito melodijo, ki ju spremljajo subtilne, a močne spremembe v ritmu. Seveda pa ne moremu mimo eteričnega vokala, ki se harmonično prepleta z atmosfero black metala. Njuna glasba, navkljub teži v kateri je skoraj mogoče čutiti tisto pristno bolečino, ustvarja nekakšno romantičo atmosfero v kateri se človek preprosto prepusti in vstopi v nek popolnoma drug svet.

Alcest tako spadajo med enega izmed tistih kvalitetnih bendov, katerega morate v živo izkusiti vsaj enkrat v življenju. In, ki si absolutno zasluži širši krog poslušalcev, čeprav dvorana vsekakor ni bila prazna. Je pa sodeč po govorici v Ljubljano pripeljal bistveno več tujcev kot domačinov.

Kakorkoli že, v nažalost časovno prekratkem nastopu je bend postregel z materialom, ki je nastajal in se razvijal dobrih dvajset let. Sprva kot blackmetal projekt, ki je s časoma prerastel v povsem lasten žanr. Na plodnih tleh sta posejala tisto prvo seme iz katerega so vzklili mnogi odlični bendi. A Alcest, navkljub poplavi kvalitetnih bendov znotraj njega, ostajata primus inter pares (prvi med enakimi op.a.).