Ko odvržeš plasti kozmetike in ostane samo golo bistvo
Prvi dan konca – epidemije in nekrotičnega stanja, med katerim je svetu zavladalo dvoje: strah in predvsem tišina na koncertnih prizoriščih. Vmes se je v prestolnici sedaj že debelih 32 let stare države odvilo, še bolj pa zamudilo marsikaj. Tudi praznovanje okroglega 30. jubileja zasedbe, ki je sinonim za odrski eksces, zabavo, za »žmohtni slovenski rock’n’roll«. Ljubljanskih veteranov Big Foot Mama najbrž ni potrebno na dolgo predstavljati, saj so s svojim Črnim tulipanom, Nimfomanko, Garbage hip hopom med nogami in predvsem sočno besedo, ki zveni okusno in poslušljivo tudi v slovenščini, gradili in branili pojem slovenske scene in stadionske atmosfere. V vsaki slabi stvari se najde kal dobrega – lahko, če človek ne obupa in verjame vase, za preživetje pa je potrebno biti prilagodljiv, fleksibilen, iznajdljiv, predvsem pa zagrabiti priložnosti ob pravem hipu. Sedaj, v času post-epidemičnih pričakovanj še toliko bolj. Na vroč julijski začetek poletja so veterani decibelnega rocka izklopili svojo divjo naturo, prisluhnili glasu emocij in se pomaknili korak naprej z izidom plošče Akustika, ki je več kot samo poustvarjeni niz the best of komadov, kar postane jasno že po parih obratih, parih poslušanjih, a o tem, obljubim, kmalu. Pomembneje je, da se ne zaspi in ne odmre na lovorikah stare slave in tako sva, polna posebnih emocij, pričakovanj in misli o novi koncertni realnosti, postopnem odpiranju odrov ter vnovičnem vračanju v stanje normale, med hojo do Detroita, razmišljala predstavnika dveh navidez ločenih, a bratskih portalov RockOnNet ter BIS. Preveč je stvari, ki bi nas lahko delilo in postavljalo vsakogar na svoj izolirani otoček, kjer bi okrancljani z maskami samovšečne prazne samopoveličevalnosti zlahka izgubili voljo po ustvarjanju, po pisanju, po premikanju, po gibanju, za čimer lahko sledijo le smrt, praznina in pozaba. Skupaj smo močnejši, je bil moto, prav tako pa je bila to popotnica, ki, verjamem, druži pet krmarjev in veslačev na istem brodu Big Foot Mame: Alena Steržaja, Jožeta Habulo, Zorana Čelića, Daniela Gregoriča in nepogrešljivega moža izza temnih očal z ravno prav razpraskanim glasom, Grego Skočirjem. Ob dogovorjeni uri na dogovorjenem placu, z nasmehom na ustih in iskrenim stiskom rok si pridemo nasproti kot soborci na istem polju, sedemo za mizo in odpremo debato o tem, kar dandanes še toliko bolj šteje in je vse prej kot samoumevno – o glasbi, staranju in brezčasnosti sanj ter hrepenenju po svetu, kot je bil pred skoraj milenijsko odmaknjenih dveh letih.
Najprej bi se zahvalil za vaš čas, ker res ni samoumevno, da vas dobim skoraj vse skupaj za isto mizo.
Alen Steržaj: To je res redkost, ja.
Čestitke najprej za novega glasbenega otroka, ki je drugačen, predvsem bolj umirjen kot pretekli albumi. Koncipirate Akustiko kot tipični Big Foot Mama izdelek ali je to le eksperiment, stranski produkt, stranski derivat vašega ustvarjanja?
Jože Habula: To je AB krvna skupina, nekaj bolj polnega.(smeh)
Glede na to, da se je akustiko v primerjavi z decibeli velikokrat podcenjevalo, saj je »rock’n’roll zaukazano na decibelih«, ste se vi odločili za slečeno podobo Big Foot Mame. Vesel sem, da smo po 30 letih glasbenega mariniranja, tenstanja, deležni Big Foot Mame v slečeni, akustični podobi, kot je doslej nismo slišali, videli, čutili. Kako se je ta ideja sploh porajala in kakšni so prvi vtisi sedaj, ko ste to za vas posebno formo ujeli in shranili na nosilec zvoka?
Alen: To se je zgodilo precej oportunistično, saj smo bendi lani zaradi COVID situacije ostali brez koncertov, igrali pa so lahko le bendi, ki so imeli pripravljen aranžma za manjšo, manj številčno publiko zgolj 30 do 50 poslušalcev, kolikor je dopuščala omejitev. Sedeča publika, zaukazana medosebna varnostna razdalja in podobno, kar je bilo forma primerna za akustične koncerte, česar pa doslej nikoli nismo imeli. Ko smo ostali brez koncertov, smo po tej plati rekli, da če hočemo igrati, moramo ukrepati in nekaj narediti. Slučajno je naneslo, da nas je Jure Longyka itak že leta in leta nagovarjal, da se izklopimo in poskusimo svoje skladbe odigrati akustično, a mi nikoli zares nismo čutili potrebe po tem. To se dela takrat, ko si star, a ne? Lani pa je priložnost dala priložnost in vse se je poklopilo. Namesto, da čakamo doma in se smilimo sami sebi ter čakamo na električne čase, smo se odločili prehiteti čas in dohiteli ta mitski nekoč, ki bi bil idealen za ustvarjanje akustike. Longyka nas je uspel povabiti, vse se je poklopilo in mislim, da je to dokaz, da je v sleherni slabi stvari lahko nekaj dobrega.
Vabilo na Izštekane je sigurno bil izziv, saj ste morali odklopiti elektriko. Kak pa je bil princip poustvarjati glasbo, ki je bila ustvarjena na drugi osnovi, drugih, bolj glasnih derivatih?
Grega Skočir: Ja, vsak začetek je težek, najprej je bilo potrebno, da po vsem tem, kar nam je dobesedno odrezalo noge – že napeljane Stožice, ki so bile dogovorjene za nesojeno 30-letnico, vsi ti koncerti, ki so bili že dogovorjeni in nato prisilno odpovedani – izziv je bilo sploh dobiti se in pogovoriti, kaj se sploh dogaja. Ampak, moram reči, da smo po vseh teh letih, ko nismo vsak dan v teh naših skupnih zgodbah, na rednem srečevanju na koncertih in na vajah, ko se snujejo novi projekti, razmisliti sploh družno, kaj bo šlo skozi in kako bi se tega sploh lahko lotili. Ali narediš setlisto, ki bo močna in bo govorila sama zase, ali pa naredili nekaj novega, da bo to po domače pilo vodo. Zato moram reči, da smo dober mesec postopno izklapljali iz elektrike v zgodbo akustike, nato pa se je vse skupaj samo še pililo, tako da je morda celo sreča, da smo imeli določen datum za nastop, saj je bil 1. december lani dan, do katerega je bilo to potrebno narediti. Po mojem okusu je bilo vaj preveč, ampak tako je potrebno delat, če se želi kaj narediti!
Absolutno! Selekcijo pa je v tem vašem celovitem megalomanskem dosedanjem opusu težko delati in reducirati svojo esenco na tistih »tapravih« 13 skladb. Po kakem ključu ste na sito postavljali svoja dela in določali, kaj je in kaj ni zrelo za predelavo v akustiko?
Jože: Ja, da bi imeli prav neko formulo – te nismo imeli, je pa bil princip ta, da v novo podobo preoblečemo komade, ki so bili nekako najbolj izpostavljeni v celotnem opusu in recimo temu pogojno nekakšen »the best of«. Eni komadi so samostojno zelo dobro zafunkcionirali v novi podobi, z nekaterimi pa smo se malce več ubadali, dejstvo pa je, da imajo vsi komadi isto osnovo – to je, da so nastali na akustiki s kitaro in prvim izrazom na vokalu, kar je bil temelj, baza, na kateri smo gradili dodajali različne inštrumente in širili dispozicijo ter določali, na kakšen način bi jim dali življenje. Sam priznam, da ko sem vzel rootse in te metlice v roke, je bilo to nekaj popolnoma drugačnega in sem potreboval štiri ali pet vaj, da sem se sploh navadil na princip, na zvok, kako se stvari streže. V začetku sem samo pritegoval in vsi so si le mašili ušesa, saj sem potreboval čas, da je potrebno le nežno dotikat, božat bobne, nato sem vzel druge palice in spet je bilo potrebno poiskati pravi set, pravo mero, pravo ravnovesje. Vse se zdi in sliši drugače, tako da smo po nuji potrebovali malce več časa, da smo pustili občutek in to kemijo po telesu, ko pa je to zagrabilo, pa so se vrata kar odpirala! Nato so začele ideje kar leteti. Vsak s svojo vizijo, idejo, delčkom sebe, ki gre čez druge in nato se vse sestavlja …
In sestavi v celoto. No, pri tem bi si vnovič izposodil Juretov citat »se je bilo potrebno pomakniti v intimo, ki je bila v tem času celo malce bolj dirigirana? Poustvarjanje bi bila morda prva ideja, prva asociacija, ki bi se tu porodila, vendar ste delali kompozicijsko tako, da so komadi zaživeli samostojno življenje. Kako se je gradila kemija? Verjetno je bilo to delo tek na daljše proge?
Daniel Gregorič: Ideja in koncept Izštekanih nam ni bil neznanka, vendar je bila naša ideja taka, da ne bo zadoščalo le preiti iz električnih kitar na akustične, temveč da izberemo prave komade, ki so primerni za kaustične verzije, ki bodo »stekli«, seveda pa tudi, da komade prearenžiramo, da ne ostanejo isti, temveč jih produkcijsko malce drugače zašaltamo. Vmes pride tako kak nov akord, nov moment, ki ga prej ni bilo, drugje se spremenijo ritmi … Eni komadi so bili tudi v akustiki v srži enaki kot v električni formi, le da smo jih odigrali na akustične kitare, večina pa jih je doživelo temeljito stilsko preobrazbo. Ena Mala nimfomanka, ki je prežvečena že ne vem kolikokrat, je danes, če prisluhneš komadu, v popolnoma drugi preobleki.
Celo bolj všečni?
Daniel: Ja, Gregatu celo bolj všečni, saj po novi inerci prav lepo vleče v drugi komad, v Tulipana. To te žene in prisili, da te hite, ki si jih milijonkrat preigral, da jih igraš in jim vpihuješ dušo na drugačen način, z drugim vajbom.
Gre za »reinventing the steel« proceduro – potrebno je najti novo ljubezen do tega, kar si že naredil morda celo vnovič vzljubiš to, česar si se naveličal – svoje stare ljubice?
Alen: Ja in vzljubiš nazadnje to, čemur si se upiral, a te je duh časa prisilil v to, da se soočiš sam s seboj, obenem pa je poleg soočenja tu celo faktor uživanja v tem. Mala nimfomanka je tak primer in jaz je nikoli nisem videl v akustični podobi ter si jo nisem znal predstavljati, ker je rifovsko narejen in prav ustvarjen za električno kitaro. Zgodil se je ta čudežni moment in moram priznati, da mi je ta aranžma celo bolj všeč. Bolj funkcionira kot celota. Zadnjič smo na tak način preizkusili komad Neki je na njej z zadnje plošče in si rekli, da zaigramo električno varianto in se jo po toliko spremembah enostavno nismo več spomnili … (smeh)
Ste morali kje spreminjati tonaliteto?
Alen: Pri enem komadu smo morali spremeniti en segment, ga znižat, ker je v osnovi v originalu dosti visok za vokale, ko pa na akustiki malce znižaš energijo, se mora temu prilagoditi tudi vokal in zato je bilo potrebno malce znižati lego, da je dobil pravo energijo.
Longykova izkušnja je bila izkušnja studia in ko ste slišali končno podobo Izštekanih je napočil čas studia z Žaretom Pakom vnovič na krovu. Koliko pa se studijska izvedba razlikuje od tiste iz Izštekanih? In tu je trinajst komadov, v studiu pa jih je bilo enajst?
Alen: Ne, na Izštekanih in na plati je trinajst komadov, na vinilu pa jih bo enajst …
Jože: Da bo prostora dovolj za na vinilko.
Ko se že dotikamo vinila – vesel sem, da je v dobi, ko se pozablja poslušati glasbo od začetka do konca in je vse v dobi instanta ter hipne gratifikacije, vi na ta način zavračate logiko digitalnega, MP3ja, tako da bomo na jesen deležni zelo smele in kul ideje, da je Big Foot Mama premierno tudi na vinilu, ideja vinila pa tudi pri nas vnovič obujena iz pozabe ter dana v prvi plan?
Grega: Naša založba Nika Records že kar nekaj časa izdaja vinile in tu ne bomo pionirji ter nekaj prvega, saj so svojo podobo na vinilu ujeli že kar številni drugi slovenski izvajalci. Kar je pa res in kje smo bili prvi – bili smo eni prvih v Sloveniji, ki smo imeli svoj album posnet na CD formatu leta 1995 (album Nova pravila op.p.). tam pa smo orali ledino. Nedavno sem bil v enem komercialnem nakupovalnem centru in dejansko dandanes v specializiranih trgovinah z glasbo dandanes vidiš 70 – 80 % vinilnih plošč na policah, CD-jev pa je samo kakih 20 %.
Lani je dejansko prvič po ne vem koliko letih prodaja vinilk prekosila prodajo na digitalnih nosilcih …
Grega: Težko rečem, ali je to zgolj moment ali so ljudje pač spet priskrbeli gramofone, je pa to kul in porast gramofonov je pustil pečat in spremembo v svetu trženja glasbe. Sedaj dobiš glasbo na vinilu za res majhen denar in zraven dobiš še USB ali Bluetooth, da lahko glasbo odneseš s seboj na računalnik, v avto …
Je to rešitev za to, da bo glasbeni biznis zagnan na tak način, da bo situacija vzdržna tudi za vas glasbenike, saj se je dalo od glasbe v zadnjem času verjetno bolj slabo živeti?
Grega: Če gledamo na število izdanih izvodov, smo nekaj malega zaslužili nazadnje s Tretjo dimenzijo (album iz leta 1999 op.p.), to je še nekaj kapnilo …
Jože: smo pa dali zanjo ogromno …
Grega: Za spote, da smo naredili nekaj udarnega in, ja, smo morali prodati milijone ali imeti če bi imeli v Srbiji 10 milijonov ogledov … Na Youtubeu, ko imajo to nekateri zrihtano v nulo, mi pa nimamo …
Jože: Ko si ravno omenil plato – vinilka ima status enak v zgodovini kultu knjige. Na tem je celotna zgodba in se pridružujem temu, kar si omenil, ne moreš dvigovati igle in preskakovati komad, del komada, pasus, kar ni enako kot pri CD-ju. Poslušaje je tu celovito in potem je to ritual – z obračanjem, čiščenjem, odpiranjem ovoja …
Grega: Dvomim, da bi se dalo ljudem iskat pravo razo in se sprehajati po plošči gor in dol.
Skoraj tako, kot je imela na nek svoj način patino in poseben pomen kaseta, ki ste jih včasih izdajali s CD-ji na Kif Kifu …
Grega: No, pri ta novih, ta zadnjih kasetarjih nisi potreboval sploh kaseto obračat, ker je sam obrnil …
Jože: Pa ustavila se je …
Daniel: Jaz bi se dotaknil samo še vinila – mi ga ne izdajamo zato, da bi zaslužili. Gre bolj za sentimentalen akt in dejstvo je, da je to nagrada in bo imelo sentimentalno vrednost za glasbene sladokusce ter orto fene, ki si res želijo priklopiti se na glasbo prek igle na nov, bolj oseben način …
Grega: Jaz imam enega prijatelja, ki, veste fantje koga, pa ne bom omenjal, ki je rekel, da nima gramofona, bi pa imel LP, da se podpišemo gor in da da to v okvir. Zaradi nas verjetno ne bo kupil gramofona, ker tudi prej ni poslušal vinilk, bi pa dal temu neko svojo spominsko vrednost. Rekel je; »Samo na črno ploščo se podpišite s srebrnim flomastrom in bom imel to kot umetnino na zidu …«Vinila morda ne bo zavrtel, hočem pa reči, da bo s tem dal celoti nek svoj emocionalen pomen obeležja, za katero je pripravljen kupiti ploščo …
Jože: CD je hitro izgubil vrednost. Prišel je kot vmesen medij, ki je prišel po kaseti in gramofonu in zelo hitro so začeli presnemavat glasbo, na ovitek si s flomastrom napisal kaj je gor in glasba je ležala po tleh in glasba je tako postopoma izgubljala vrednost, bila razvrednotena. CD si imel v avtu in postal zelo potrošen material, plošča pa je bolj intimna stvar. Dandanes tudi ustreznega medija ni, saj ko kupiš avto, v njem ni predvajalnika – ga moraš posebej kupit … Celo CD predvajalnik in CD kot medij postajajo tako odvečni, v odhajanju …
Grega: Ali pa si presnameš to na druge medije …
Jože: Na ključek in kaj bolj aktualnega …
Alen: Ko si vprašal, če menimo, da bo to rešilo glasbeni biznis – menim, da žal ne, ker duh globalizacije ter interneta je ušel iz stekleničke in dejansko ni poti nazaj, vinil pa je samo namenjen sentimentu, zbirateljstvu in, kot si ugotovil, čeprav se proda več vinilov kot CD-jev, so to tako majhne številke, da ne bo nekega velikega profita – vsaj za bende ne. Gre za to, da je še vedno fajn na nekem nosilcu zvoka izdati album, da imaš medijsko pozornost, pozornost fenov in zbirateljev, dvomim pa, da si bo glasbena industrija kdaj še opomogla od interneta …
Veliko je prispevala globalizacija, veliko pa je to posledica dejstva, da smo v dobi instant filozofij in instant kulture na splošno.
Alen: Bolj instant produkcije, ker je toliko ene mase tega, ko lahko vsakdo danes objavi vse na internetu in kot, recimo temu tako, najbolj demokratični medij, se v masi bendov in masi komadov in v vsej tej zmedi in nepregledni količini glasbe je nemogoče to pregledat, konzumirat, ker ni nekega enotnega urednika ali nečesar podobnega, kar bi usmerjalo ljudi k dobremu, v nek bend, v nov glasbeni trend, vodil k kakovostni glasbi. Dandanes je vse na algoritmih in vsak ima na Youtubeu svojo playlisto, ni pa velikih zvezd, velikih hitov, ki bi jih poznali vsi zaradi kakovosti, temveč vozi vsak svoje …
Jože: Poleg instanta, ki si ga omenil, je močen dejavnik, ki je potegnil vse v negativo v bistvu reciklaža. Kreira se vse in lepi z določenimi predvidljivimi in potencialno všečnimi koščki v umetno celoto samo zato, da bi bilo ljudem všečno. Po navadi je ponavljanje smrt za umetnost in za napredek in nič se ne more razvijati, če se ponavljamo. Vse te puzzle so pripeljale do situacije, v kateri smo sedaj. Še nedavno, ne tako dolgo nazaj, v osemdesetih in devetdesetih, je obstajal nek drug čas, ki ga je milenijska doba izbrisala in v neki meri vulgarizirala. Morda bo šla mladina mimo tega brez najmanjšega problema naprej, mi pa se bomo spraševali, kaj bi lahko naredili, a čas se vrti prehitro …
Zgodil se je nov prelom generacij … No, je pa vinil dopuščal s svojo površino in morda se še spomnite – včasih so bile naslovke albumov prave umetnine, likovne mojstrovine. CD, kar je bilo bolj v moji generacijski dobi, je bil po površini in prostoru manjši in tu je prišlo do slabšanja detaljnosti naslovk. Velika površina dopušča likovni izraz – bi pa navrgel: kako to, da ste na svoj večji format naredili to, da je naslovnica likovna osiromašena tako, da imamo samo črno ozadje, na katerem so nanizani naslovi skladb in je to to? Kako to, da niste šli v likovni eksces, ki bi si ga lahko dovolili?
Grega: Pa si videl zadnjo stran?
Sliko benda? Videl!
Grega: Želeli smo si neko črno-belo zgodbo. Običajno je bilo obratno – imel si sliko in na zadnji strani napisane komade. OK, morda s kakšno olepšavo, kakšnim detajlom … Pa zgodba ni morda bila tako namenska …
Načrtno obrnjena stvar in inverzna slika?
Grega: Moram reči, da so tu tudi naši oblikovalci, ki so res vešči in nas čutijo ter nas berejo – v zadnjih treh ali štirih letih … Podali so argumentacijo in ko ti tako povedo »morte to vedet …« nas po domače rečeno enostavno kupijo. Ampak to je the best!
Alen: Njihova razlaga je bila: Big Foot Mama je svojo realnost postavila na glavo s to izštekano verzijo, zato je prav, da temu sledi tudi naslovka. Spredaj naslovi komadov in mi se slečemo, tako kot si rekel, bistvo pa nismo mi, ampak sami komadi, zato je postavljena naslovka s spiskom komadov v prvi plan …
Bend pa v drugi plan, a brez benda ne gre, saj kaj bi ostalo, če bi iz te enačbe izvzeli bend?
Alen: Tako nekako …
Smo pa zaradi COVID situacije zamudili pomemben jubilej. No, sem vesel, da je bil danes razglašen konec epidemije, ki vas je prikrajšala za 30. Obletnico, za okrogli rojstni dan bend. Povedali ste, da je bil v pripravi spektakel za Stožice, ki pa ga je ukradel, če rečemo tako, ta virus. Kako pa se bo to slavilo sedaj? Od sedečega koncerta si obletnico v tej umirjeni, sedeči podobi, težko predstavljam …
Grega: Težko vprašanje. Konec koncev smo sedaj v nekem obdobju, ki obeležuje zgodbo akustike, seveda pa pričakovanja nihajo. Koliko bo ljudi? Sam si rekel »Hvala bogu, da smo prišli do konca nekega temnega obdobja«, sam pa se bojim, kaj bo prinesla jesen. Oktobra bo bolj manj hvala bogu, morda bo bolje kot lansko jesen, a hvala bogu … tako da je sedaj to vse bolj na eni mrtvi točki in ne vemo, kam nas bodo vodile te poti. Sedaj smo tako raje realno na vlaku akustike, ki jo bomo v naslednji dveh ali treh mesecih predstavili. Zgodba oziroma epilog prestavljanja koncerta z leta 2020 na predvidoma oktober 2021 letos v Stožicah je zelo v meglicah.
Zaradi situacije si dopuščate rezervni plan.
Grega: Seveda. To bomo izvedeli takoj, ko bo mogoče. Ne bomo rekli ne, ker konec koncev nikoli nismo rekli ne.
Daniel: Zaenkrat imamo datum drugega oktobra, če bodo razmere in odgovorni to dovolili. Karte so v prodaji, koncert imamo praktično že razprodan.
Grega: To ni problem, ampak na enem takem dogodku imeti enajst tisoč ljudi in imeti neke represivne ukrepe ali previdnostne ukrepe – to nemudoma pomeni pol manj če ne več kot pol manj ljudi. Mi smo že sedaj prodal, če bi to naredili po nekih novih kriterijih, čez 1000 kart več, kar bi lahko sedaj sploh dovolili. Če se gremo zares, se gremo zares.
Ste bend, ki je naredil v Sloveniji domala vse, kar se narediti da. Dobro, reči, da ste naredili vse- razprodane Križanke, Stožice, Tivoli, igrali ste na vseh možnih večjih in manjših prizoriščih, kar jih naša majhna državica premore. Navajeni ste na mase in na to, da je izmenjava čustev, ki jih imate vi na odru in publika spodaj, intenzivna, glasna, saj si vas brez te ključne sinergije težko predstavljam.
Grega: Z akustiko bomo sploh morali prihajati do te energije. Potrebno bo narediti tako, kot to delamo s pametno tehnologijo, ko na elektriko priklopiš svoj telefon na hitro polnjenje. V petnajstih minutah na 100 % … Vem, nekaj časa bomo potrebovali, da dobimo to energijo, backup ljudi, da pridemo do zgodbe, ki si jo vsi želimo in upamo, da bo prišla čimprej.
Imate občutek, da je to receptura za satifkacijo za vas kot bend, kot glasbenike na odru. Konec koncev verjamem, da je potrebno imeti krepek odmerek endorfina, ki ga sprošča to, kar si ustvaril in slišiš ter vidiš, da je publika na nogah in navdušena nad tem. Komorno vzdušje akustike pa …
Alen: Poglej, po letu in pol brez koncertov je lahko vsak oder dejansko zmagovalen.
Jože: Ali pa, kot smo prej omenili, lahko bi že prej kaj naredili, da zadovoljimo na hitro naše potrebe, ampak ni prav, ker kar je na pol, ni nič. Hoteli smo narediti nekaj več in kot smo čakali mi, so na to čakali ljudje in ti dve leti pričakovanj in samoodrekanj, ko se bo to sprostilo, bo to nekaj močnega in intenzivnega, sem prepričan.
Tudi na manj decibelih …
Jože: Verjamem, da se bo ta energija prelila …
Grega: To kolesje, ki drži že trideset in več let. Da bi se ustavil in šel vzvratno … Tudi če klikne kasneje in narediš to dva zobnika kasneje, pomembno je, da se premika naprej …
Dajte vsaj malo namigniti – od videoprojekcij in pirotehnike ter intenzivnih vizualnih dražljajev bo sedaj sledila bolj gola, subtilna forma. Imate izdelan koncept, kako bodo stvari v tej novi podobi izgledale seksapilno na odru?
Grega: Več ali manj ja, zato pridi na koncert in boš videl. (smeh)
Ne bom preveč časa jemal, ker vem, da imate sedaj nujo vzeti si čas zase in za vaje, za igro, za zadnje popravke – bom pa le vprašal, tako kot vedno: kakšni so kratkoročni in kakšni daljno ročni plani? Kratkoročno ti akustični koncerti, ki že trkajo na vrata, si pa po tihem želim slišati, da in če je že v zametkih nov polnokrvni Big Foot Mama album s povsem novimi skladbami?
Alen: Ja, nov album je v zametkih, je … Ampak je to zaenkrat še skrito v računalniških mapah … (smeh) in nobene potrebe ni, da bi se nam mudilo, ker danes samo izdati ploščo, v vsej tej poplavi , terja, da si vzameš malce več časa in narediš res dobro. Raje, kot da hitimo in naredimo nekaj samo zato, da je. Big Foot Mama, brez skrbi, bo sigurno, gotovo naredila še kakšno ploščo, brez skrbi!
Pa je izziv, da bi že takoj v štartu ostali na akustični kemiji in postavitvi?
Alen: A na akustiki? Mislim, da ne. Jaz mislim, da bo štrom na polno, ker to je v naši osnovi, v naši srži, v našem bistvu.
Daniel: Vsa ta leta igram Gibsona in mislim, da to pove, da bomo ostali zvesti elektriki. Mislim, da je bil zato ta album akustike težek preboj in nikakor ne lahka in samoumevna odločitev, da gremo v akustiko. Sedaj, ko smo notri, bomo to speljali do konca, ampak do tridesete obletnice oziroma dogodka X let po dejanski trideseti obletnici, do tedaj bomo mi že na elektriki nazaj!
No, pa glede na to, da si na Gibsonu 30 let, si si, sklepam, moral za ta dogodek popolnoma na novo postaviti in dokupiti opremo …
Daniel: Ja, sem si kupil kitaro Martin, Zoki si je kupil nekaj časa nazaj akustično Gibsonko, tako da je bilo potrebno. Zoki je bil sicer na akustiki že malce bolj prej, jaz sem bil dosledno na elektriki in potrebno je bilo gledati, da oprema funkcionira skupaj. Martinka s svojo nežnostjo in Gibsonka s svojim malce bolj surovim zvokom, da se stvari skladajo. Zoki ima še dvanajstrstrunko, ki jo je uporabil za dva ali tri komade in zelo lepo se uleže v komade.
Je bil izziv, ker akustika ne dopušča in ne odpušča skrivanja za plastmi efektov.
Daniel: Ne, ne dopušča, tako da je kar dosti dela in si tudi po taki malce bolj umirjeni seansi kar precej prešvican.
Upam, da se vaše želje uresničite in da kaj kmalu brez mask in brez omejitev narediti pravi povratek v kolikor toliko spet res normalno realnost. Bi se pa dotaknil gostovanj, saj ste za klavir posedli Tomaža iz Siddharte in ti, Jože si bil izvzet iz zvočne enačbe …
Alen: In mene tudi ni v tej zvočni zgodbi.
Jože: Nismo se sploh obremenjevali, koga se izvzame in koga ne, saj je pomembno le, da zadeve funkcionirajo. Ko smo imeli sodelovanje s Siddharto (10 let Ritma mladosti leta 2016 op.p.) so na res lep način predelali Led s severa in kar je Tomaž tam igral, je bilo blazno všečno in prva ideja je bila, da bi imeli na Akustiki le ta moment komada. Tako sva se z Alenom samostojno umaknila nazaj in pustila, da sami vokali in malce kitare s klavirjem naredijo svoje. Moram povedat, da je ta verzija prekrasna, fantastična. Upam, da to kaj kmalu vidimo v živo, sklepam pa, da je sedaj malce treme pred koncertom?
Alen: Prvi javni nastop smo imeli pred dobrim tednom na promociji za medije na Metelkovi in nas je kar malo stiskalo …
Grega: Čeprav posnetki so mi zelo všeč. Posnetki so opasno postavljeni in vse lepo funkcionira. Naš tonski mojster Abe snema komade in po koncertu imamo možnost za analizo in je vse krasno za analizo.
OK, sedaj pa to, kar ti, Alen, že poznaš: zadnja beseda intervjuja bodi vedno od benda in kakšno je sporočilo, ki ga namenjate bralcem tokrat dveh medijev – portala RockOnNet in danes premierno še portala BIS (815.si), s katerim danes premierno simbiotično delamo na tem, da družno naredimo nekaj dobrega za slovensko glasbo, za vas bende in za naše bralstvo, saj brez sodelovanja brez fig v žepu, verjamem, ne gre?
Klemen Udovč: Itak nas je preveč – medijev – in en drugemu skačemo v zelje in ne more biti na koncu konca nič dobrega ali bolj polnega.
Alen: Kako pa se vse skupaj dejansko obnese?
Klemen: Obnese? Konec koncev je vse skupaj na ljubiteljski bazi in dejstvo je, da če lahko neke kvalitete, ki jih imamo, vržemo skupaj, je rezultat toliko boljši, občutek solidarnosti pa toliko bolj.
In dejansko smo frendi in sam spoštujem tega dedca iskreno in brez fige v žepu.
Klemen: S kakšnimi drugimi bi to težje naredili, eni pa se razumemo super.
Jože: Točno to – zakaj ne bi gradili skupaj z ljudmi, s katerimi smo si blizu in se razumemo, nekaj dobrega, kar je lahko samo super za bralstvo in za kakovost samih medijev.
Sem vesel, da je lahko pobuda in priložnost za to, da stopimo skupaj in naredimo nekaj brez tradicionalne slovenske zavistnosti.
Grega: Jaz bi dodal še samo to, da ima naš tolkalist danes rojstni dan, zato recimo le hvala lepa in na svidenje. Vse najboljše! Hvala lepa za vse in na svidenje kmalu na izklopljeni turneji!
Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Klemen Udovč
Novi album Big Foot Mama z naslovom Akustika lahko naročite preko povezave: https://www.nika.si/Rock/Akustika/
