Dame in gospodje, piše se leto Gospodovo 2021, leto 2.0 Covida in če česar, smo se v tem času nasitili statičnosti, mirovanja, zaprtja, prepovedi nasmehov, sreče, sproščenosti in plesa, vseeno pa se na naši pregovorno depresivni in suicidni strani Alp ustvarja, kreira, prebuja nekaj dobrega, optimističnega, a obenem ne naivno plitvega! Čemu tak vzneseni začetek, morda vprašate? Hja, po parih letih pasivnega spremljanja zgodbe zasedbe Koala Voice, ki je po prvencu davnega leta 2015 predstavila svoje adute s ploščo Kangaroo’s  Neighbour s(m)o nekateri špekulirali, da se včasih tudi na naši strani lahko zgodi nekaj posrečenega, simpatičnega, le redki pa so si drznili dati roko v ogenj ter na polna pljuča zapriseči, da četverec iz Kisovca ni samo muha enodnevnica. No, sledili so empirični dokazi, da temu ni tako, saj so albumu Wolkenfabrik, pa Woo Horsie, predvsem pa odmevne in uspešne turneje doma in po tujini dokazale, da je Kisovec znan še po čem glasbenem in ne samo po športnem duhu in kolesarjenju. Tempo izdajanja plošč je morilski, saj so plošče mladega četverca tempirane časovno na razmake maksimalno treh let (2015, 2017, 2018, pa v letu Woo Horsieja še več kot uspešno gostovanje pri Longyki in njegovih Izštekanih, letos pa že četrti polnokrvni celovečerec). Hiperprodukcija je lahko razlog prehitremu praznjenju tolmunov navdiha, a (dobrih in potentnih) idej mladcem in mladenki ne manjka! Pustimo preteklost in pretekle prehitre sodbe in zmote ter si nalijmo čistega vina!

Koala Voice so fenomen, album Plata pa že po prvih nekaj posluhih plošček, ki izpoveduje samo pozitivne in edine prave vrednote sveta, v katerem bi morali živeti ter biti prezentni. Trinajst novih in kakovostnih skladb, ki so jih fantastično ujeli na platna svojega izraza v ajdovskem klubu Baza, dopušča spontani odklop in konstantne prestope prek nevidnih žanrskih razmejitev, s čimer se v prvi plan postavlja edina stvar, ki pri ustvarjanju glasbe šteje – to je iskrena nota, prva melodika in lirika pa si na način največjih podajata roko v slehernem hipu ter ne pustita predahniti ter odtavati v stanje praznih polnil, floskul ter dolgčasa. Kako je to možno? Verjetno zato, ker se med slehernimi členi verige spleta organska, trdna vez in ker vsakdo ve, kaj narediti v ravno pravem trenutku. Morda intuitivno, morda zaradi srečnih naključij, a tudi sreča je potrebna, ne samo znanje, glasbe pa nisem mogel nikoli dojemati kot goli kalkulus in teorijo, temveč kot intuitivno igro duha, ki si dopušča biti svoboden, neomejen in prosto begajoč. Morda je skrivna komponenta še kapljica ljubezni in prisrčnosti, pri čemur Koala Voice niso skoparili.

Izvrstna kemija, ki jo predstavljajo tekoči in sanjavi Domen Don Holc na eni in vedno razpoznavna in srčna Manca Trampuš na drugi kitari in vokalu, vsekakor pa ne gre spregledati ali preslišati korektno in naravno, trdno ritmično igro obeh bratov Prašnikar – Tilna na basu in Mihe za bobni. In to se dogaja vsak trenutek. Začenši z meditativno dramaturgijo fantastičnega uvoda s skladbo Vertigo. Samo igramo se dokler ne umremo in potem sonce eksplodira v solzah in ljudje se razprše … Čista poetika polne besede, ki govori o ranljivosti, o čustvih, nato pa se nekje v ozadju v prvi plan prikrade sanjavi rif, kot bi se Koala Voice igrali z dramaturškim lokom Doorsov ali zgodnjih Smashing Pumpkinsov. OK, na moderen način, a je v vrtinčenju meditativnega, navidez preprostega, vendar nalezljivega diskurza pravih parih tonov dovoljeno pripreti oči in odplavati v meglice subtilnosti. Seksi in zapeljivo. Mamljivo. Prepričljivo.  Zato, da si z angleškim liricizmom skladbe Zlomila si mi srce za na plato vtremo v rane malce temačnejšega bluesa, ki se poigrava s hipnotiko stonerja, na katerega Manca s sebi lastnim ritmičnim wordflowom splete nekaj domala spominjajočem na Moveknowledgement odklopu, separaciji od ravno prav otožne igre kitar in močne, goste ritem sekcije. Stopnjevanje, ki kocini in prinaša močna občutja je šele začetek, bend se ogreva, oblački se subtilno razgrajujejo, bend pa iz takta v takt plava prosti tek izvrstnosti, ki bi ji človek samodejno prisluhnil vedno znova in znova. Izvrstno!

In že smo pri Spaghettification, ki je nov močen singel s plate – direktno za na radijske valove. Vsekakor ne puhel in preveč slajen, skladba o samoodkrivanju in samoizpraševanju pa na plesni način predstavlja Koala Voice v njim lastni igri. Lahkotni, a ne naivni, nemudoma dodam. Slovenščina pa deluje naravno spevno in prefinjeno, v sleherni verz pa se zaljubljate na en mah. Vse, dragi moji, funkcionira kot perfektno podmazani stroj. Tudi Misli s svojim zdrsom v baladne senzualne vode, ki vas dotikajo nežno, z občutkom in brez pretirane patetike. Da ste zlahka, tudi zaradi naravne elegance in mehkobe, zavistni, da se ta glasba ne poraja na vašem zelniku, če ste glasbenik, sicer pa si dovolite lebdeti izventelesno in ekstatično – domala tako, kot takrat, ko nas je s podobnimi frekvencami, a z manj mehkim glasom zapeljeval Billy Corgan. Mountain Man je zabavni medmet, igriva skoraj country izštevanka, OK, skoraj otroška skladbica, ki bo verjetno širila domet zasedbe tudi na mlajše generacije poslušalcev, ne da bi izpadla brezvezno ter idiotsko kot napevi Ribiča Pepeta, pa pustimo detajle. Tudi v tem elementu iskrivosti so Koala Voice prepričljivi in sebi lastni, čeprav ta country ni morda (vsaj ne moj) košček popolnosti. Že naslednji preskok v nekoliko bolj predvidljiv diskurz skladbe Silly Plant, ki je morda, res le morda, najšibkejši komad plošče, bi pri privoščljivcih prebudil apetite po kritiki, a vas že s skladbo Drive Koala Voice razorožijo. Nov ton, sanjavost, ta perfektni zvok, ki ga je z občutkom in ljubeznijo v celoto vpredel njihov producent Jure Vlahovič, boža in pelje ravno prav zasanjani vlak močnih emocij lepo dalje. Shower s svojo ostrejšo, čistejšo teksturo izvrstnega indie rocka prinaša presket fantastično spredene lirike in melodike, ki se je ne bi branili nobeni prvoborci indie rocka, začenši s Kings Of Leon, čeprav se v kontekst prikradejo prav lepo podtoni Arcade Fire, sam pa vidim v mislih mlade upe na glavnem odru Frequency Festivala v prime time času, pod odrom pa tisoče in tisoče nasmejanih in v ples zapeljanih gorečih oboževalcev.

Postapokaliptični svet je optimizem v čisti esenci. Pozitivci v svetu, kjer je najbolje biti negativen, je spevni poklon trdoživosti človeškega duha, ki si dovoli sanje in vidi luč onkraj nepredirne teme, ki nam jo v ušesa in oči utirajo vsak sleherni dan s svojimi sevi, ki jim bo kmalu zmanjkalo črk grške abecede. Brezskrbnost, ki je morda le odgovor, reakcija na imperative strahu in brezupa. Edina prava, pa čeprav … Things That Hurt A Little je fantastični povratek v temačnejše podtone ravno prav upočasnjenih Koala Voice prividov, predvsem pa fantastične in v ušesa uperjene lirike, ki na speven način pripoveduje o razpadu zveze, razočaranju, odhajanju, a obenem o preživetju in upanju, v prvi plan pa se postavlja podoba močnega dekleta, ki ve, kaj hoče in kaj si zasluži. Worried Man je spet trenutek za povratek v retro zvok enkrat že slišanega country šlagerja, ki mu za ta hip, OK, še pritegnemo, kot smo lahko nekoč pritegnili country noti tudi pri Prismojenih profesorjih bluesa. Samo da ne bo tega preveč! Pa brez skrbi, obstaja tisti gumbek za naprej, s katerim ste s samo enim pritiskom že v tuleči krajini krasne skladbe Vukovi. Tuljenje in sladki hrvaški liricizem, ki odpira Koala Voicom pot na južne trge. Kot bi si sposodili skladbo od izvrstne zasedbe Žen, le da so Koala Voice z Manco tu ravno prav prosojni, peresno lahki, hipnotični, zgodba po umiku, pobegu, lahkotnemu odtegljaju čutenja zato, da ohranite sami sebe pa bo nedvomno kradla trenutke na osrednjih radijskih postajah kot pa jo, na žalost ne bo mogel sklepni inštrumental Prva indijanka, ki so jo ugrabili Vikingi. Fantastični zdrs v stoner, temačni blues, ravno prav zgrešeni toni pa so ravno pravi, da zadenejo v center srca. Fak, kakšna lepa in nepričakovana poslastica za vse tiste, ki iščejo trenutek pomiritve v čisti glasbi, jammanju brez nepotrebnih besed in odvečnih artikulacij. Samo zaprte oči in v poltemi podzavesti otipani pravi toni, ki ne bodo po odigranem zveneli enako, saj je to, čemur ste priča čustveni trenutek popolne razelektritve ter prostega leta v intuitivno sluteno, a nikoli popolnoma oprijemljivo temo. Seksi in smiselno, predvsem pa zelo všečno, vsaj za par ušes na tej strani zaslona, za druge in njihove okuse mi je na tem mestu iskreno prav malo mar!

OK, pa dovolj egocentrizma in narcisistične besedne onanije! Plata je, kot sem uvodoma že napovedal, iskren in čustven, kvaliteten izdelek, ki predstavlja ta hip najverjetneje vrh in dragulj v diskografiji zasedbe Koala Voice in dejansko ponuja več plasti kot doslej, predvsem pa potrjuje dejstvo, da so mladci in mladenka morda ta hip naš najboljši izvozni produkt vsaj kar se inde rocka tiče. Pustimo ob strani vse tiste osebke, ki jim ne privoščijo uspeha, saj zavist na slovenskem gori tako, da novega bloka jedrske elektrarne sploh ne potrebujemo, le energijo izgorevanja negativnega bi morali znati ujeti ter pretvarjati v elektriko. Sam sem za mlade upe iz Kisovca iskreno vesel in jim privoščim uspeh, prosti let še višje in drzneje in že po tem, kar prinaša Plata v vsej svoji trinajstdelni izdatnosti, slutim, da bo naslednja plošča še boljša, a do tedaj, le, preverimo kemijo in prepričljivost kvarteta na kakem od prihajajočih koncertov, saj se glasbo in utrip živosti najbolje meri le tako. Po slišanem na Plati lahko rečem le: »Kapo dol! Uspelo vam je!« Na svojo stran ste dobili še enega zagovornika več, ki bo branil vaše barve za vse solde!

Avtor: Sandi Sadar Šoba