Najmočnejši ali pa vsaj medijsko najbolj pojaven izdelek prestolnice Šaleške doline, mesta Velenje, zasedba Inmate je letos vnovič v fazi zagona in predstavljanja novih materialov, album The Salt pa po treh celovečercih, albumih Free At Last iz davnega leta 2012, Tree Of Life (2015), Anarthas (2019) ter EP-ja A Small Measure Of Peace predstavlja novih deset adutov zasedbe, ki stavi na visokooktanske kitare, prečiščeno in mogočno odrsko pojavnost ter estetiko, predvsem pa na spevno recepturo sicer ne ravno aktualnega, a še živega metalcore žanra. Priznam, da sem se v zadnjih letih precej ohladil do pretirano očiščene forme žanra, ki dejansko nima več veliko za povedati, vseeno pa sem, vsaj kar zadeva domače borce, precej sentimentalen in radoveden, kaj bodo v svoji malhi prinesli tokrat. Predvsem zavoljo dejstva, ker bend trdovratno in mogočno kljubuje prevetritvam v zasedbi, tokrat pa so se v studio spravili brez polnopravnega moža na bas kitari, od stare garde pa so barve zasedbe ostali braniti le vokalist Marko Duplišak, Andrej Bezjak ali Nama Kirtan das na kitari in priložnostno tokrat tudi na basu ter Jure Grudnik za bobni, nova spremljevalna kitara je tokrat zaupana session playerju Davidu Vodopivcu, sicer vodilnemu gonilu zasedbe Sober Assault. In kakšen je domet plošče The Salt? Dlje kot do EME, upam, seveda pa je pomembno vedeti in videti kakšna je zgodba v ozadju in ne soditi na suho, brez priznanja, da je svojevrsten dosežek, da se zasedba s tako drugačnim diskurzom najprej prijavi, nato pa tudi uvrsti na tekmovanje takšnega formata. Želja po pojavnosti, razpoznavnosti ali zmotni občutek, da je Slovenija zrela za to, da na takšno tekmovanje pošlje nekoga z eksplozivnimi skladbami in distorzijami? Ne bi sodil in ocenjeval, vsekakor pa je za kaj takega potrebno imeti jajca, priznajmo.
OK, pa dovolj o tem. Prisluhnimo raje svežemu izdelku, ki so ga inspirirali vedski teksti o osebnem razvoju in ideji, da je lahko človek vedno večji in boljši od tega, kar predstavlja danes, The Salt pa je kot pomensko nosimo z izrazom »salt of the earth« izkaz težnje po zanesljivosti, žlahtnosti in visoki vrednosti, ki jo imamo lahko kot posamezniki ali še bolje kot skupina idejno razsvetljenih podobno mislečih in združenih ljudi. In s potom, trudom ter globoko idejo predihani plošček se kakovostno in pompozno razpre s skladbo Less Is More. Kanonada gosto prepredenih kitar, masivnih basovskih frekvenc, nekoliko premalo produkcijsko izraženih bobnov ter ti harmonični ter z auto tunom predelani vokali Marka Dupliška ne dopuščajo veliko prostora za variacije in netočnosti. Precizna metrika, vmes dodani zvoki sintetizatorjev ter kontradiktorna lirika, da v tej masi in preobilju spevnega, harmoničnega, melodičlnega, a precej pompozno enoličnega artikuliranega muziciranja manj pomeni več. Pomembno je vel vere, manj jemanja, več ljubezni in čutenja ter manj sporov in nasilja. Lepa ideja, skladba sproducirana korektno in udarno, ne vem pa, če lahko vsemu iskreno in popolnoma verjamem že na prvi (ali deseti) posluh. Morda zmoti prekomerna produkcija, premalo naravnega? For Suffer We Must z otroško glasbeno skrinjico v uvodu in nadalje precej podobno mero ostrih, pedantno odigranih kitar stavi spet na konja nu-metala in metalcore dinamike, ki je odigrana vrhunsko, bend pa je v teh dolgih letih samoizpolnitve dosegel na polju preigravanja in kompozicije dejansko vse, kar lahko naredi – tehnično gledano – manjka pa faktor osebne note, razpoznavnosti in tiste posebne note, po kateri se ne ločijo le bendi od drugih, podobnih bendov, temveč tudi skladba od skladbe. Kot bi rekel moj glasbeni kompanjon Bogo: »Ni vedno in vsak trenutek potrebno nemudoma razkriti vse, kar imaš v malhi,« s čimer bi se na tem mestu prekleto strinjal.
Underdog je dejansko še najbližje pojmu stopnjevane dinamike. Bas, bobni, nato krasno odpiranje kitarskega riffa, nato pa se v celoto lepo vklopi melodični in čisti vokal prvega grla zasedbe, ki mu pritegnejo grleni in raskavi zvoki spremljevalnega vokala, ki je bolj besen, jezen, podtalen. Prav slednjemu bi, morda, raje pogosteje prisluhnil, saj je preveč Chesterja Benningtona v prvem planu ubilo poanto komada, ki se nadalje precej kruto zapleza v nepotrebne sintetične zvoke klaviaturske solaže. Odvzema se nove plasti organskemu in vse zveni suho, precej generično, če sem iskren. Here For A Reason je suspenzivni trenutek umiritve z uvodom, ki je epski in presunljiv. Mehka linija, migotanje, hipnotika, ki pa jo bend prehitro odpihne na en dah z ostrim zidom zvoka, ki kliče do neba in stremi k razsvetlitvi, nirvani, obenem pa deluje rezko, nasilno, a obenem v isti sapi perfektno distorzirano in dihotomno. Dejansko v tej skladbi vsaj sam prepoznam vrednost, domet in potencial zasedbe, ki pa je vso svojo polno žlahtnost sprala s pretirano uporabo vseh produkcijskih pomagal. Žal … Pozitivna plat pa je basovski zvok dolgo pogrešanega in nekdanjega basista zasedbe Saša Bandala, ki doda prave tone na prava mesta. Saj ne da bi kritiziral, a basa se ne da igrati enako kot kitare, saj se s tem ubije malce več karakterja, ki jo pravi basisti, priznajmo, imajo …
Z EME poznani The Salt zveni popolno, v celoti plošči pa se izpostavlja kot ena mogočnejših skladb, ki pa v maniri prej omenjenih Linkin Parkov vozi sintetični moment preveč predvidljivo in na prvo žogo. No Time To Die pri tem ne dodaja vidnih ali slišnih sprememb ali presežkov, bolj senzualni začetek krasne skladbe Nobody Is Innocent pa s svojim napevom zadene ob prave živčne končiče – do refrena, kjer se spet ostri in dodaja preveč in prehitro – kot bi šlo za boj za preživetje. Comming Back To Life s svojo kiborgovsko magnitudo naelektrenosti udari na polno s prvim taktom. Kar bi pri tem pohvalil je predvsem smisel za vokalne linije, s katerimi Marko parira kompozicijskim strukturam, ki so koncizne, natančne, racionalne, sam pa jim doda na sebi lasten način še malce več spevnosti, ranljivosti, emocij, vokalnih vstavkov, ki gredo v uho in peljejo, še bolje pa bi zadeva funkcionirala s še malce manj agresivnim poliranjem in produkcijo, kar sem že nakazal. In že smo pred koncem, kjer se v celoto prikradejo solidni riffi skladbe Shadows, ki pa ne pomenijo koraka vstran ali izven začrtanih smernic, sklepni The Higher Self pa je pri tem istoveten prej zarisani sinusoidi.
Ne maram rušiti in uničevati upov. To tudi ni moj namen, vendar se čutim kot kritik poklicanega ostati zvest samemu sebi, svojemu notranjemu glasu ter občutku ter ne lagati. Priznam, da so Inmate kot bend, ki mu ne morem prisluhniti popolnoma nepristransko, saj me z določenimi ljudmi vežejo spone poznanstev, prijateljstva, predvsem pa sem se v teh letih, kolikor zasedbo poznam, srečal že z boljšimi in potentnejšimi izdelki iz njihovega repertoarja, da bi lahko v vsem, kar posnamejo in sproducirajo videl čisto zlato. Ne bi bilo fer prav tako reči, da je The Salt popolnoma zanič izdelek, a ga daje podobna bolezen kot celotno moderno metalcore sceno, ki ji v zadnjem času, namensko, ne sledim več najbolje, saj je postalo vse preveč enolično, nerazpoznavno, morda v določeni smeri pravšnji odsev časov in sveta, v katerem živimo, manjka pa občutek naravnega, organskega, toplega. Tudi v zvoku in dihotomiji hrupa ter tišine. Inmate so s produkcijske plati obrt pripeljali do vrhunca, ni kaj dodajati, morda bi morali v zvok celote dodati malce več globine in barv in bi bil izdelek popoln, se pa sprašujem, če je smiselno delati vse po vedno istem ključu, principu, postavki? Morda bi bilo potrebno najprej narediti namensko korak v smeri luščenja plasti ter produkcijsko konzolo zaupati še komu, ki je temu dorasel, saj če bend nima zunanje percepcije in vse postori sam, ni možno slišati drugih dostopov ali drugih opcij. Ne vem, če pri Inmate tak princip integralne demokracije, ki bi dopuščala zunanje alternative, deluje, a bi bil morda zdrava opcija, s katero bi bili naslednjič lahko deležni malce več perfektne glasbe, ki bi bila za odtenek, dva ali tri bolj dinamična in raznolika. Pri tem albumu ne izrekam popolne nezaupnice, izrekam le osebno upanje, da bo naslednjič manj krčevitosti in več zračnosti, ki bo dopuščala glasbi zadihati na polna pljuča, kot je tudi edino prav!
Avtor: Sandi Sadar Šoba
