Reka. Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Socialistična pravljica zgodbe o uspehu in preobilju ter navidezni sreči je začela izgubljati svoj prvinski sijaj, ideali staršev ter prazne parole partije pa so v ušesih mladih zvenele tako tuje kot bi bile iz drugega sveta, življenje pa je bilo prazno, brezvezno, vredno sleherne kritike, kar so mladci in mladenke, željni sprememb in obrata na bolje, reševali z uporom, besom, gnevom in obiljem glasbe, ki je bila prvinska kot je prvinsko čustvo ter glas upora, ki se je prebujal in bil vse glasnejši.
In tu smo pred dejstvom, da se je punk kot globalni fenomen razplamtel strastno, glasno in eksplozivno, nikjer pa tako intenzivno kot v prestolnici Kvarnerja, mestu Reka. Od tedaj je preteklo 40 debelih let. Svet se je spremenil, a ne na bolje. Vzpostavili smo novo svetovno ravnovesje, naredili obrat od socializma do turbo kapitalizma. Razlogov za nezadovoljstvo in bes je še več kot nekoč. Smo se kaj naučili iz lekcij zgodovine? Smo se naužili dovolj čtiva preteklosti ali pa nam je postalo prekleto malo mar in se držimo vsi parole »jebeš glasbo in kulturo svojih starcev«? Morda so antološki kolaži preživeti, kompilacije na nosilcih zvoka za mlade rodove odjemalcev glasbe nepotrebne, tuje, starinske, a so prekleto potrebne, menim sam. Zakaj? Ker so določene stvari vredne revizije in jih je potrebno iztrgati pozabi ter izginjanju! Ne zato, da bi pogrevali stara čustva ter ne iskali novih alternativ, a brez idejno polne, smiselne preteklosti težje razumemo sedanjost ali pa smo nekako topoumno raje zavezani temu, da nima smisla nič spreminjati? Pa pustimo zaenkrat lekcije in podvprašanja o mentalnem stanju sedanjosti ob strani in prečešimo bogat paket izvrstnih bendov iz nekega drugega časa, dobe, ko je upor, s smislom ali brez, bil naraven. Prečešimo vnovič izdano razširjeno Antologijo Riječki novi val, ki jo je v letu 2021 sladokuscem in zbirateljem dobrega namenil Dallas Records.
Najprej pohvalimo dejstvo, da je bogati CD box res pravi dragulj, saj vsebuje na treh CD nosilcih 70 skladb kar 34 različnih bendov, ki so na tleh parih kilometrov ikonoklastično rušili tabuje ter z glasbo izražali svoj stav, ki mu lahko prisluhnete danes. Škatlica ugodja in surove godbe vas popelje v čas nekrotenih pričesk, usnjenih jaken, poganja, pohvalnega pljuvanja izvajalcev, dvignjenih sredincev proti establišmentu, kar pa govori zase, je predvsem bogastvo dobre in domiselne, še danes prekleto sveže glasbe, ki kljubuje času in seže do srca, če ste le malce odprti ter dovzetni do sugestij glasbe z vsebino, pa čeprav na treh, včasih šlampasto, a iskreno odigranih akordih. Pa pojdimo po vrsti.
1. CD
Najprej v leto 1979 ter do legendarnih Parafov, ki odprejo Pandorino skrinjico s surovim Ramones zvokom skladbe Rijeka, ki pa ji svojo noto surovosti. Celo boljša in sarkastično ostra je Narodna pjesma, v kateri dodajo Parafi svoji cinični iskrivosti še žmohtno not iskrene (ne)naklonjenosti modrim angelom reda ter tedanji milici. In že smo pri Termitih, bendu, ki je postavil Reko na zemljevid glasbe zaradi izvrstnega muziciranja in prezence izvrstnega Kralja na mikrofonu, ne pozabimo pa niti, da je bil to bend, da katerem se je na basu kalil brkač iz Let 3, Mrle. Rock’n’roll z noto novega vala ter 1978 posneta skladba Ja ne želim ništa ne jebe sistema, v svoji močno odigrani in repetitivni štanci klaviatur, (pre)hitrih, a udarnih bobnov, razfukane kitare ter basa in vokalista, ki se kot jebiveter upira fotrom, mamam, sistemu in ve, da ne želi nič, da mu prihodnost nudi malo ali nič in da je vse, kakopak v kurcu. Se pa ob tem z glasbo, ki bi bila lahko namenjena kulisi šolskega plesa subverzivno daje vetra sistemu, ki je gnil in smrdi do neba. Okusno in dobro odigrano, še bolje pa na skladbi Mama s razlogom brineš, ki izpoveduje strah mam in fotrov, ki so s strahom pričakovali temo in prihod vseh prevratnikov in prevratnic na glavno promenado mesta, saj vest: kaj bodo sosedi mislili? Oster punkerski disurz in dobro odigrane disonance decibelno ostre godbe, kjer je cirkuška klaviatura na vrhu izzivalna in moteča, saj pri punku ne šteje lepota in uglajenost in ponujeno ni namenjeno tolažbi. Med okusnejšimi izdelki prve zgoščenke se vsekakor štejejo Mrtvi kanal, kjer se muziciranje postavlja na bolj prečiščen novovalovski nivo. Izvrstni Oglasi združujejo klasični repertoar kitare, basa in bobnov z dobrim okusom za klaviature ter električno harmoniko, korak naprej pa predstavlja krasna novovalovska balada na visokih obratih Dijagnoza s sebi lastno vizijo zvoka osemdesetih, močno reverbiziranim vokalom in klavstrofobičnim, suhim zvokom benda, ki izpoveduje glas tesnobe. Bolj igrivi in surovi, povsem punkerski so Istočni izlaz z neukročeno Plavo kuverto, zadušeno, zvočno nakrhano skladbo Hladne ruke vruća ljubav ter preprosto in iskreno skladbo, ki govori o teži jutranjih budnic ter odhodov na delo – naivnim, a srčnim štiklcem Ujutro. Precej bolj zvočno dograjeni in milozvočni so novovalovski asi Ogledala s svojim bolj polnim izrazom, ki vleče na zgodnje Cure, dodaja pravo mero Joy Divisionov ter artikulirano ter bogato harmonizira skladbo Samo ti. Perfektna produkcija in dobra energija se nadaljujejo na še bolj distopični disonanci Joy Division tripa skladbe Kako ti je sada. Reški girl power in popolnoma ženska zasedba Cacadou Look ponuja antipod maskultivni premoči glasbenih krogov, niso pa v svojem pristopu nič manj dosledne in kakovostne. Skladba Sama dehti po čistem duhu osemdesetih in polzi lepo v ušesa. Krasne kitare in dobro umerjena ritmika bobnov ter basa ne pretiravajo, manjka pa punk ostrina, ki pa jo zasedba Xenia z božajočim vokalom Vesne Vrandečić in skladbo Vjetar u kosi ne dodaja v celoto, a tok misli in glasbe teče tekoče in všečno. Precej več teže in kakovostnega občutka za dramaturgijo ponudijo legendarni Grad. Bol zveni kot lucidna mešanica zgodnjih Depeche Mode rifov in Curov, izvrstna dinamika dramatične kitare, pa spet tega nezmotljivega vokala osemdesetih, predvsem pa ta superiorna produkcija, ki prinaša globino, občutek praznega prostora, dimenzije bolečine in brezupa. Vrijeme promjena z nič preveč distorziranim zvokom reže mentalno ledino, ko pa pomislite, da je leta 1989 čutiti smrt nekdanjih tvorb ter slutiti preobrate, je vse nekako še bolj pretresljivo in emocionalno. Bolj prvinski Walter z Olupinami stavi na manj prefinjenosti ter več suhe neposrednosti, zoperstavljanja. »Od mojih snova ostale su olupine …« poje Prlja in s krasnimi večglasji se fura dober trip razočaranja, a subverzivne volje po preživetju krasno dalje. V živo odigran Boris z besedno igro, da se je potrebno boriti in dati vse od sebe vsaj še enkrat, je krasna predigra za sound porn novega vala zasedbe Fiume ter njihovo pesem Vidiš li. Klasični novi val v čisti formi ter korektni modulaciji, bi dodali na en mah, ki pa ji Idejni nemiri dodajo disonanco ter krasno poigravanje z ekelektično elektroniko pesmi Dosada. Kot bi se spomnili na Perota Lovšina in Dolgcajt, nato pa predstavijo v višjo prestavo, liričnega izliva nezadovoljstva nad tem, da se nič ne spreminja in vse ostaja enako brezvezno pa ne. Pretresejo pa vas udarni Kaos s svojim nemirnim, naspidiranim punk etosom skladb Samo prvom klasom, suhimi in basovsko krasno podkrepljenimi Roborti, ki dodajajo v celoto (pre)ostre in (pre)suhe kitarske distorzije, repetitivno bobnanje in zvok baročnih orgel ter ta ravno prav zgrešeni vokal Doroteje Josipovič, da vas bend po parih ciklih seizmične in enolične repeticije namensko uničijo s skladbo Uzbuna. Isti toni, a malce manj naglice, več dinamike, duša ostaja enako lepa in prazna. Koncerni sklep zadnjih treh skladb je morda zvočno degradiran, a daje občutiti koncertni naboj, eksplozivnost in vse tisto, zaradi česar je bilo mame strah pustiti nas na prve koncerte. »Da se ti ne bo kaj zgodilo …« Mötörheadovski in izvrstni Proces s skladbo Šugavi dan, ki kričijo, da je šlo vse v kurac režejo na polno, za vse solde. Krasna kitarska solaža, trdna ritem sekcija, povrh pa Grole, ki vokalno obračunava s šminkerji in pozerji. Vredno poslušanja! Nato pa Vijetnamska ruža s svojim odmerkom anarhije, kričanja, diskurza hrupa, ki z NNNI žaga prek pleč in glave publike ter sistema. Krasno, kratko, jasno in brez milosti! Zato, da prvi izliv reške briljance sklene harmonika in ravno prav uporniški, punkerski vokal Zdravka Lulića s svojo pijano in izzivalno skladbo Sjedi Ćiro medleyem, kar je čista vsebinska in estetska kontra vsem doslej slišanim biserom in lahko hudomušnost prvega moža Dallasa Gorana Lisice Foxa na tem mestu pozdravim ter z nasmehom na ustih nemudoma vstavim v predvajalnik drugi plošček.
2. CD
Povratek k briljantnim Termitom je s skladbo Vjeran pas kot »kec na jedanaest«. Legendarna skladba, ki jo še danes radi odigrajo Let 3. »U životu prolazi samo vjeran pas,« ali zvestoba oligarhom za vse solde? Ne, temveč klic k temu, da ostanemo zvesti sebi, svojim principom. V maniri The Stoogesov a na reški način ter z reško marinado prav odmerjenih kitar, izzivalna klaviaturica pa je le pika na i, skandiranje refrena, da bo ratalo le peščici od vseh množic pa je itak samoumevno, mar ne. Kišni razdraganci ne manjšajo pritiska in atake. Bolano in dobro, nemudoma za disonanco in psihedelično igro dobro igranega punka na vso moč lepo nadgradijo ter dvignejo na najvišji možni nivo, nato pa izvrstni Grad s svojo skladbo Ima li nešto. Obrat v sfere manj udarnosti in več sentimentalnosti, kateri se bomo še vrnili, pa izdatneje v kratkem, saj je bend, ki je zaznamoval Reko več kot le bend – je diagnoza – duha in čutenja, obratov sveta. So trpki, so sladki, so všečni in pomirjajo z vsemi plastmi svoje precej temačne glasbene esence. Nič manj na izvrstni skladbi Riječi, ki je predigra za nadaljevanje, ki pa s prehodom in povratkom k tako zastavljenim bolj naivnim Cacadou Look z lahkotnejšim pop sentišem Kao pjesma paše bolj v kontekst Evrosonga v času Tajči ali na teraso, a je tudi to del duha časa, ki vas dotolče s cukrom in sladkobo ljubezenske lahkotnosti na radijske valove uperjene peresno lahke skladbe Ljubav i raj. Ogledala su oko mene je precej klavstrofobično in lomljeno nadaljevanje skladbe Ogledala, precej bolje vokalno in produkcijsko nabildana Xenia pa vrne udarec s skladbo Troje, ki je po definiciji pop, novi val, na način, kot ga je takrat prodajala Blondie, Moja prijateljica pa pokaže bend v še bolj igrivi, plesni formi. Kje je punk? Še nekaj več klasičnega rocka z zasedbo Fit in pompozno live verzijo skladbe Rijeka. Okusno in dobro odigrano posvetilo mestu, prižganim kresovom, ki gorijo korektno, manj grozeče, bolj korektno. Kao mačka je nekoliko starejša skladba zasedbe Fit. Ranljivi Davor Lukas na vokalu najprej sam, nato pa celoten bend, ki je dobro utečen in uigran, celo predobro, da bi v zvoku akustike in zvočne celote še našel duh nevarnega in prežečega revolta. No, tega je več v disco štanci legendarne zasedbe Denis & Denis. Program tvog kompjutera piska ter pritiska na sintetične tipke in nas vrne v davno leto 1984 ter sladke naivnosti, ki pa ima v svoji melodiki nekaj nalezljivega in predvsem neškodljivo univerzalno plesnega. Soba 23 ne vrača organskostri in nevarne ostrine, Braća Grimm i Anderson dodajo malce kitare in električnih bobnov, s čimer pogrešam vonj švica, krvi, fekalne organske pristnosti, saj je sladkobe na tem delu za moj okus prekleto preveč. Slednjo odrešitev povračajo Umjetnici ulice, ki so, čeprav ne najboljši glasbeniki, branilci punka in glasbenega fakofa v pravem pomenu besede. Humana revolucija je uvod, ki mu sledijo Libanonska jutra z malce več občutka za balade. Glasbeno surov in produkcijsko podhranjen izdelek vrača vero v bolj lirično pravoverno glasbo, ki ne sadi rožic, manjka pa sestavi malce več artikulacije ali volje po igranju skupaj, čeprav je to, česar ste deležni, pravi zvok garaže in ravno prav sproščenih descev, ki ne stremijo po radijskem airplayu ali šarmiranju, temveč le zabavi. Z razliko od tega so Paraf s skladbo Zastave bend, ki dviguje nivo. Novi val v klasičnem pomenu besede, ki mu daje bolj disonantno hrapav sijaj skladba Praznik s svojim ekscesom klaviatur in kitare ter bobnov, ki sledijo direktivi, da se z Grč poje, Noćas se Beograd pali. Skladba iz leta 1986 je izzivalna, je uporniška, je glasna in za sistem nevarna. Faktično antisistemski revolt v čisti esenci. Grč so bili brezkompromisni. Disonanca in stopnjevanje dinamike nelagodja, parole proti sistemu, Partiji, v podtonu pa je čutiti obet vojne, obračuna, tistega, kar je prinesla ne tako oddaljena prihodnost. Još ima krvi ostaja na enaki esenci, na enaki postavki, na enakem besu. Mrtvi kanal z izvrstno izvedbo skladbe Samo tijelo obračajo kazalce nazaj, v leto 1982 in v neko drugo stanje delirija, tesnobe, brezupa, mas v nepreglednih vrstah, kolonah. Inovativna uporaba električne harmonike dodaja plasti repeticije in brezzračja, da smo kar veseli zaskočenega intra skladbe Gosdpodar zasedbe Transformatori, ki se igrajo s sempli, z odseki norosti, popolnega odklopa, predelujejo in v nove kontekste postavljajo medijske govorance, vas z elektroniko vse prej kot vabijo na plesišče. Prej v tisto toplo, belo, oblazinjeno sobo s srajčico ljubezni do samega sebe. Čemur udarni Sikters dodajo frontalno umazanijo in čisti šus koncertne skladbe U parku z alkom, bejbami, praznimi debatami in namensko izpraznjenim pogledom v jutri, ki ne obeta nič dobrega. Zato, da lahko sklenemo hitri prelet z legendarno in zloglasno skladbo Via Viktor Kunst Rusi dolaze? A resno? No, slednje na plošči ni, ker so se posnetki benda, ki so mu organi reda očitali nevarnost in antikomunistilčni naboj nasilno prekinili koncert, pevca potolkli in zaprli, medtem pa so se v teh treh decenijah (no, malce več kot 30 letih) edini posnetki benda skrivnostno izgubili in, tako je, bi poslušali Via Viktor Kunst? »Hočete kurac!« bi dodal kak pravoverni panks. Pa pojdimo dalje, na zadnji del triptiha.
3. CD
Ni Reke brez zasedbe Laufer, se strinjate? No, zato se tretji sklepni CD začne z eno najboljših skladb konca osemdesetih, balado Moja voda s tem nalezljivim vokalom Damira Urbana. Krasno, trpko, nujno! Ker Ljubav je bol, usodna, večna, pretresljiva, Laufer pa so pri tem eni najboljših pripovednikov te mastne dobe prehoda iz preteklosti v stanje sedanjosti, pa čeprav so se bolj posvečali posamezniku, njegovi intimi, njegovi ranljivosti ter krhkosti. Fit s svojo akustično izvedbo dobre skladbe Zaboravit ću sve dodajo eliksir zaljubljenosti in obeta konca, da smo z zasedbo Idejni nemiri pripravljeni na Bombe i bonbone s tako lahkotno in zračno prazno spevnostjo, ki ji ne doda teže niti Mala mala, saj je dejstvo, da so droge mašilo, bend Idejni nemiri pa iskreno zapoje Ja sam narkoman, ki je zabavna pripoved o izpovedi malega narkiča njegovi mami. Kaj je res in kaj so sanje? Je vseeno, če so le droge prave, a ne? Tako se v kontekst prikradejo Spahija i ultraglupaši s posvetilom vsem budalam in mentalnim izzvancem s skladbo Ultraglupaši. Ker je človek lahko srečen če je neumen, preveč razmišljanja pa kali dušni mir. Simpatična in ravno prav cinična skladba za vse brezpogojno srečne. Konjak do bolj punkersko razglašeni. Ona i ja je prazna, puhla, a esencialna skladba iz leta 1982, da s Pretežno vedro pogrejejo teren za novovalovski okusni desant zasedbe En Face s curovsko skladbo Kuća. Dober občutek za strukturiranje komada, melodiko, ritem, ki mu nadalje legendarni Let 3 dodajo svoj odmerek kaosa in anarhije s skladbo U rupi od smole, na katerem se iz leta 1987 lepo predstavlja nezmotljiva kemija in moč kreative izvrstnega dvojca, ki ga prezentno in brez milosti predstavljata predvsem Mrle in Prlja v vseh teh letih edini stalnici v zasedbi Let 3 in še prej zasedbe Let 2, ki se na tej antološki kompilaciji predstavita s surovo in učinkovito skladbo Zora ter bolj bluesovsko, umazano skladbo Let. Organsko efektivno, umazano, brez šminke in brezvezarij. To je del celote, ki jo vsestranski Mrle dopolni še z zasedbo Strukturne ptice, ki je čista psihedelija, popolni odklop. Hramovi gorijo od zappovskega poigravanje s formo, z zvokom. Prav tako leta 1987na zvočni nosilec ujet komad San je mantra, je zvočni eksperiment, ki presega meje punka in novega vala in je v tem kontekstu popolni stranski derivat bogatega in glasnega uma na težkih psihogenih substancah. Seksi! Zato da Grč tako bolj efektivno nosijo Teške čizme na nogama slobode s tistim tankim zvokom, ozko produkcijo, zvočno podhranjenostjo, v kateri izpade vse toliko bolj provokacija vam, predragi bralci in poslušalci, saj je dovoljeno vse. Tudi dadaizem, ki prodaja par razglašenih akordov na ponavljajočih obratih, Vava pa z elektro bobni in basom Stigme stavi na bolj konformistično eklatanco novega vala brez dražil in motil. Transmisia so s skladbo Šume umiru nekje vmes med kaosom, disonanco in artikuliranim ritmiziranjem. Zato, ker je glasba odsev stanja duha in slednji je bil leta 1987 vse prej kot tolažeč in lep. Uf, nato pa sklepni trojček. Najprej punkerski Excess s spevno skladbo Nikad moj kurac, ki je prav krasen old school pankerski standard za na poroke in rojstnodnevne proslave ter pogrebe (ja pa jade, je pa v celoti skoraj edini izdelek, ki še diši po punku). Porko dio s HC Ribo je agresiven, udaren, bruseč, grozilen, navit na visoke obrate popolnega razpada in izgorevanja. Krasno! Zato, da smo s sklepno atmosferiko skladbe RI-VALa pozvani, da Učinimo nešto. Popolna opozicija, pomiritev, popolna umiritev strasti, popolna eklektika, ki na ubrani način druži vpletene v sceno preteklosti, da kot all-star bend zapojejo sklepno skladbo za današnji rod.
Ne trdim, da je antologija Riječki novi val v vsem izčrpen in dosleden, vsekakor pa je kot izdelek vreden slehernega centa, saj prinaša odmerek dobre glasbe, dobrih bendov, odmevov preteklosti. Časov, ki so bili in jih nikoli več ne bo. Antologija je dokumentirani dokaz, da je bila Reka z namenom umeščena na zemljevid jugoslovanske scene kot eno pomembnejših in potentnejših mest, kjer je bila scena živa, kreativna, plodna, raznolika in bogata. S posamezniki, ki so sanjali svoje sanje in skupaj gradili up v boljši jutri ter poprijeli za glasbila in enostavno ustvarjali. Na sebi lasten način in z vizijo ter vsebino dodajali svoj glas. Glas mestu, glas generaciji. Ta glas je bil uporniški. Ta glas je bil namenjen izrekanju nezadovoljstva, dolgčasa, brezupa, upanja, ljubezni, razočaranja, sreče. In tej raznolikosti lahko prisluhnemo tu na enem mestu. Morda je vse res preživeto in gre le za odjek časov naših starejših bratov ter sestra, fotrov. Sam vem, da sem vsaj deset let premlad, da bi to sceno in to glasbo lahko dojemal kot popolnoma svojo ter se z njo identificiral, je pa dobro, da lahko na tak način dostopamo do nečesa, kar bi bilo lahko zlahka preslišano, spregledano, pozabljeno, kar bi bila nepopravljiva škoda. Škoda za tiste, ki se kdaj sprašujemo, kako je bilo res nekoč, ko smo bili še premladi, da bi lahko sami svet spreminjali in poganjali na bolje. Del te identitete je nedvomno tudi glasba s svojo liriko in melodiko, ki je lahko dandanes celo bizarna in tuja, a je imela smisel in če pomislimo bolje – smisel nosi tudi danes. V drugi formi, v obliki drugih revolucij, drugačnih vrednot, predvsem pa v tonu drugačnih sanj, ki jih je potrebno sanjati. Potrebno je upati na boljši svet in biti pri tem aktiven, ali, če si sposodim del citata izvrstnega benda Azra, tako lahko oponiramo vsej poplavi ter preobilju »ljudi bez kalibra i ideje /ufuravaju nam istine crno bijele« ter na svoj način in z lastnim glasom gradijo in ohranjajo sceno dalje, Reko pa najdemo lahko tudi v najmanjših zaselkih s te strani Alp in v vsakem kreativnem posamezniku.
Avtor: Sandi Sadar Šoba
