Priznam, da se z reškim novim valom intenzivneje spoznavam šele v zadnjem času, saj mi je bilo izročilo kvarnerske prestolnice v potankostih neznanka do nedavno, je pa res, da se vsemu statusu legendarnosti določeni bendi navkljub kakovosti in bogatem glasbenem arhivu izgubljajo, hote ali nehote, iz prvega plana. Ena takih zasedb, ki bi bile zlahka spregledane, če jih ne bi Dallasov prvi mož Damir Lisica Fox odločil vnovič vzeti iz zaprašenih arhivov ter postaviti v osveženi obliki vnovič na police, zasedba Grad. Bend s skoraj štirimi decenijami na plečih se po 12 let trajajočem premoru vrača v ospredje in najavlja, da je vse prej kot povedano do konca, je pa res, da se je zasedba, ki je od prvega dne delovanja 1985 dalje dala za seboj mnogo – izdala pet albumov, ki predstavljajo v svoji srži pomembno esenco reškega novega vala, preživela razpad Jugoslavije, pretolkla državljansko vojno, navkljub številnim migracijam, menjavam zasedbe, ohranila dušo in voljo po ustvarjanju.
Tokrat se pred nami razkrije 35 skladb, ki razkrivajo plasti in adute zasedbe v njeni polnosti kot polnokrvne urbane rock zasedbi, ki si dovoljuje artistične odklone vstran od normativa punka, novega vala, pričakovanega. In tokrat se to razkriva pred vami kar dveh antoloških CD-jih. Najprej je tu The Best Of, ki se razpre z verjetno enim največjih hitov zasedbe, skladbo Ima li nešto. Tokrat v novi podobi in novih produkcijskih barvah, ki dajajo več topline in kristalne mondene podobe, s katero se mehki in tako retroidno osemdesetovski vokal Deana Škaljca potaplja v verze minevanja in globljih smislov bivanja, ki mu suvereno in lepo parira kitarski dvojec okusno zasanjanih in barvanih kitar Orijena Modrušana in Igorja Stevanovića, ki se lepo dopolnjuje z ritem sekcijo Sergeja Hoffmana in Branka Kovačića ter klaviatur Danijela Benčika. Sladki sentiš o raztapljanju, izgubljanju in dajanju v imenu ljubezni in višjih smislov deluje kot krasna uvertura ter je vezna nit prvih demo posnetkov iz Vrijemena promjena leta 1986 ter albuma Rijeka – Paris – Texas ter plošče Ljudi iz leta 1991 ter nadalje na ponovitvi Planeta majmuna leta 1999 in je skladba z verjetno najdaljšo brado v arsenalu zasedbe, povsem na istem kakovostnem in antološkem mestu pa so tudi izvrstne Riječi ter boleča in na težek zrak sprememb sistemov in načinov življenja naravnani komad Vrijeme promjena. Bend deluje sinhrono in ne izdaja zoba časa, svojih let, med precej podobno strukturo klasičnih novovalovskih standardov pa se prikrade Vodi me. Na zgodnje Cure zvoke navlečeni intro se nadalje z naslovno skladbo albuma Ljudi obrne v smeri bolj dinamično stopnjujoče akustike, ki bije kot srce, bend pa si da na mainstream način priložnost dvigniti glas za majhne ljudi, ki jih je daljnega leta 1991 vzel mrak, skladba o odmevih preteklosti pa meditativno in atmosferično tke podobo mesta, ulic ter popotnikov, ki se odpravljajo v svet najti boljši jutri. Balada Budiš me je senzualna ljubezenska pesem, ki me po duhu in občutku spomni na sentiment Damirja Urbana in prav tako reških Lauferjev, le da so tokrat sentimenti celotne kompozicije precej zadržani in spuščeni na raven korektnega, a mainstreamovskega AOR-ja.
Kako da zaboravim je skladba, na kateri svoj doprinos doda izvrstni Zoran Prodanović – Prlja iz LET3. Pozitiven in zračen komad je lahkoten in gre v uho na en mah. Ne vem, če slišim v celoti še kaj upornega duha zgodnjih osemdesetih, saj je bend očitno šel v tem času v smer komerciale in radijske pojavnosti. Ni vedno slabo, prav tako ne dobro, saj se v tem spletu tudi s skladbo Daj in z albuma America prisotne akustike skladbe U koraku ne sliši nič pretirano vznemirljivega, je pa posneto in sproducirano korektno. Malce drugače obarvana in okusna skladba Biti normalan je klic k temu, da si zaslužimo malce spokoja in zdrave pameti. Štikel s plošče Planet majmuna, ki mu Grad dodajo molovsko barvano nadaljevanje s spet balado U balonu ter, končno, malce bolj poskočno in v letu 2001 datirano poskočnico Nebo. OK, Grad niso najnevarnejši bend iz arsenala Reke, je pa res, da so leta 2005 z albumom Glad dodali v zvočno sliko malce več overdrive sounda na skladbi Kreni, harmonije in kristalni akustični stampedo ljubeznensko naivne Samo da te imam pa končno sledi malce bolj zvočno atmosferična lepota skladbe Eni, ki je še vedno sladkorno prelita z vse prej kot subverzivno produkcijo, rahlo razočaran pa ugotovim, da se nič ne spremeni niti na potovalni spevnosti skladbe Kotač, kjer se v kontekst doda še zvok trobent in pihalne sekcije. OK, wannabe ska ne preseda, sinkopiranje na suho in samo zaradi čiste forme pa ne sezuje. Tudi Milijun in Šuma iz 2010 s svojo pop strukturo in sicer spevnimi, a zguljenimi kitarskimi frazami ne. Še posebej ne, ker ne maram, da si nekdo, ki je, OK, že v letih oblači cunje mladeži ter prepričuje, da je najstniško naiven. Od zasedbe Grad sem, iskreno, pričakoval več globine, a štekam, da je potrebno publiki servirati to, kar publika hoče, mar ne? Moderni eksces z več distorzij in elektronike z najnovejšim singlom iz letošnjega leta s sklepno skladbo Deset prav tako ne kocini, a le vzbudi zanimanje, do kod gre lahko novi val leta 2021,zato dam v predvajalnik drugi plošček, album Band On. Ufff, America je sicer krasno začinjen s potencialno okusnim rifom kitar, ki pa so jo v produkciji in dodajanju premalo kontur hammondov ter ravnovesja v celoti Grad ubili kot res ni bilo potrebno, saj je slišati potencial, iskrico, ki pa se je v tej benigni korektnosti brezveznega brušenja in loščenja izraza izgubila, Grad pa grizejo bolj topo in brez efekta. Škoda …
Voda je pri tem spet povratek k nekemu abotnemu milenijskemu zvoku, Do sumraka pa s svojim precej medlim barvanjem sicer vrača podton benda, kot sem ga pričakoval in želel – v barvah klasičnega dobrega starega novega vala, kakorkoli to zveni kontradiktorno. Verjetno najudarnejša skladba celote, s poudarjenimi bobni in dobro lebdečimi kitarami nasičeni Krug je starikav, a sede kot ata na mamo. Hipnotično in na trenutke z vokalizacijo spomni na zgodnje U2 s plošče Boy, October ali War. Vjetar u meni ohranja pri tem duh suspenza in eklektične meditativnosti, ki dodaja v niz še enega aduta, še enega favoritih. Zadnji put z liriko umiranja in minevanja dodaja vnovič poudarek na klasični lepoti retro zvoka, da smo lahko s skladbo Licem uz lice vnovič povrnjeni na malce tenko produkcijo plošče America. Kot ugotovljeno že v prejšnjem odstavku, je milenijski zvok zasedbe baziran v nečem, kar stežka definiram kot popolno skladno z duhom zasedbe Grad, a vseeno je Bela L. en lepših komadov iz zbirke, Boje pa dodajajo v kontekst malce manj tempere in substrata kot denimo izvrstne Majke s Teškim bojama, a to je drugi par čevljev. Grad korektno in z malce več hrušča, penjenja, strasti zareže s pravimi molovskimi poudarki ter stopnjevanjem v umirjene ledine ter nariše nasmeh na ustnice. Stvar percepcije in osebnih preferenc, vem, a Savršen dan je za moj okus preveč optimističen in vesel, da bi ga vzel za svojega, Gotham je premalo temačen in preveč naiven, da bi ga tako poimenoval, medtem ko so distorzirane plasti skladbe U sijeni svojih očiju nekaj zblojeno všečnega in ravno prav zapohanega, da naredim ob celoti kljukico všečkanja. Z vsemi postanki, z vso predvidljivo dinamiko in razvojem, a na pravih tonih, na pravih akordih. Na cesti je v srži povsem korekten mainstream komad, ki ne premika merila ugodja, akustična Zemlja ne uničuje sle po poslušanju, stampedo skladbe Glad predstavlja bend v neki bolj indie rockovski pozi, ki funkcionira poslušljivo, a menim, da to niso čevlji, v katere bi morali Grad prepogosto stopati, optimistični sklep vsega s skladbo Praznik pa prinaša lepe tone, lepe podobe sveta, ki je zaprt, nikogar na cestah, saj je praznik in lahko vse pospi malce dlje. Lepo, a mi ne odnese temena glave, srce pa bije dalje v nespremenjenem tempu.
Preidimo k ocenam in poslednjim sodbam. Denimo k temu, da je bend v 40 letih zamenjal toliko izraznih barv in pristopov, da težko definiram Grad iz leta 2021 kot isti bend, ki je definiral sceno leto 1985. Morda tudi zato, ker so sedaj začeli posegati po bližnjicah in se v teh popoidnih conah komforta kot sicer bolj dodelani in bolj emotivni glasbeniki definirajo kot popolnoma drug bend. Tisti za na radijske valove. Tiste, ki jih odobrava in jim prikima vaša mama. Ni več nevarnosti, temačnosti, ni več vakuuma brezupa in tesnobe, ki je v zvoku zasedbe Grad funkcionirala dobro in resonantno, ker so v to verjeli, medtem ko to lahkotnost, zračnost in predvidljivost, ki jo servirajo publiki v času novega milenija ne morem enačiti s stanjem zavesti časa, ki ga živimo dandanes. Morda so mi zato zgodnji Grad bolj všeč, verjamem pa, da se najde kdo, ki bi prisegal raje na prečiščene linije in formo zasedbe, ki je prezentna danes. Kot rečeno – stvar okusa. Sam bi tu težko trdil, da velja težo in domet zasedbe Grad, njen pomen enačiti z LET 3, Lauferi, Parafi ali Strukturnimi pticami, ki so bendi, ki so si drznili eksperimentiranje z zvokom in podobo prenesti dlje kot le tega, kar je prebavljivo za mainstream radio ter televizijske postaje. Ne da niso bend s težo in ne, v antologiji se najde par konkretnih in dobrih komadov, ki pa v celoti nabranega in ponujenega izgubijo težo in sijaj. Morda tudi zaradi principa, kako so bili postavljeni na glasbene nosilce, kar je spet stvar osebne percepcije. Vsekakor je v redu in dobro, da se da poseči v malho in poiskati tisto, kar vam sede, ni pa vse zlato, to lahko z gotovostjo trdim in za tem suvereno tudi stojim.
Avtor: Sandi Sadar Šoba
