CONVENTUS CERRIS – Temna voda (samozaložba, 2021)

Nekaj starega umrje, da se novo in sveže porodi. To je misel, ki me nemalokrat presune v zadnjem letu in pol, skoraj dveh, ko smo se zaprli v svoje male svetove ter doživeli po decenijah aluzije in idile brezskrbnega življenja ali vsaj življenja z manj obremenitvami, da ni vse tako samoumevno. Morda smo začeli zato bolj ceniti majhne, a ključne stvari. Morda smo začeli bolj ceniti svoj domači log in pogosteje prisluhniti domači glasbi. Pa ne govedini in eskapističnemu pop sranju, temveč tisti godbi z malce več decibeli ter hrbtenice. Lani oktobra prvič najavljena vest, da se v slovenskih logih v časih teme in brezupa poraja nekaj novega ter da smo bili v času lockdownow deležni rojstva nove, recimo temu slovenske ali še bolje štajerske metalske supersenzacije, saj so svoje domovanje pod isto streho zasedbe Conventus Cerris (v prostem prevodu iz latinšine Cerov zbor ali Zbor Ceršaka) dobili štirje veterani slovenskega metala – Jure Vandur, Oliver Čepek, David Kupčič ter Milko Kraner, sicer poprej vpleteni v dela zasedb Sabaium, To Hate, I vs. I, Decatholicize, Catacomb. Glasbeniki s pedigrejem, ki presega dobo dveh decenij ali pa se ji vsaj približuje so se odločili presekati rutino pasive ter tišine in ustvariti nekaj novega, udarnega – za lastno dušo in užitek, produkt tega pa je prav poseben, slasten in rustikalen debi album z naslovom Temna voda, ki je retro metalski black death thrashersko metalski poklon koreninam švedskega metala, melodiki, kot jo slišijo slovenska ušesa.

Da ne bo pomote – ne šimfam, je pa dejstvo, da sem se plošče, ki je ozaljšana s preživetim oblikovanjem, katero morda spomni na zgodnje In Flames ali Dimmu Borgirje, računalniško oblikovan logotip, kot bi ga ustvaril grafik, ki je oblikoval grafiko za Doom – tisti ta prvi in edini pravi (mater sem star …). Duh devetdesetih, ki ga recikliranega in prevezanega na nove programske osnove milenija? Bo sledilo še eno povprečno sranje, ki bi ga najraje kmalu odmislil? Glede na pedigre zasedbe temu ne bi smelo biti tako, v duhu tega, da knjige (in albuma) ne sodi po še tako obskurno brezvezni naslovnici, temveč po vsebini pa pretehta in da pobudo, da se spustim v multipla poslušanja devetih skladb in albuma Temna voda, ki je, pozor, v celoti spisan v slovenščini! Že prvi obrat na predvajalniku pa je iz takta v takta ukinjal odpor in defenzivo, saj je glasba, dragi moji, voda na moj mlin. Da, vsaka ušesa imajo svojega malarja, a osebno ne prenašam večino sodobne produkcije, ki je tehnično eksplozivna, manjkajo pa ji vsebina, smisel za formo ter duša. Ne bi posploševal, a prav zato mi je bila tista prva scena na Švedskem tako prekleto sladka, strastna, saj je pregorevala od želje po igri, melodiki, trdoti. Nato je sledilo masovno zlorabljanje prvih idej in nemalokdo (tudi In Flames) so postali bend, ki ne zmore poustvariti ideje in udarnosti albumov Whoracle, Colony ali Jester Race. Pa opustimo primerjavo z rafiniranimi izdelki nekoga drugega, saj bi Conventus Cerris tako nemudoma obsodil na akt golega poustvarjanja ter obrtništva, čemur pa ne more pritrditi niti še tako zagrenjen in sebe poln kritični vseved (in slednjih prav v metalskih vodah ne manjka).

Nalijmo si torej čistega vina že takoj na začetku – Temna voda je kakovosten album brez mašil in zapletanja. Pa pojdimo najprej k izviru, k Studencu želja. Otvoritev s heavy metalsko kanonado dveh sočnih kitar, ki stremita po Amon Amarth epskosti ter prepletu. Izvrstna uvertura izpod prstov Jureta Vandurja ter Davida Kupčiča, ki ne komplicirata, že s prvimi takti pa dasta v navezi s trdno in dobro sproducirano ritem sekcijo Milka Kranerja in Oliverja Čepka vedeti, da gre album na vse ali nič. Retroidna produkcija, ki pa ni zvočno podhranjena, nato pa vas s svojo dobro prodornostjo in trdno temno grleno barvo glasu presune z udarnostjo ter iskreno liriko. Metafizika in liricizem aktualnega poziva, saj »čas, ki nam je dan je minljiv / ne morem čakat večnost, da živim«. Brutalno in dobro zapakirano. Bombonček za začetek. Slovenski jezik je pogovorno težek, trd, težaven za stihoklepstvo, zato ne manjka v našem podalpskem svetu prepričanja, da je obligatorno, če si metalec, kakopak, posegati po bolje zveneči angleški besedi, ki pa ji je le malokdo, priznajmo, po zvenu in logiki, popolnoma dorasel. Prav zato sem bil presenečen, kakšen je nivo najprej liricizma, obenem pa tudi prepričljive vokalizacije, ki ne kompromitira nič na račun dobro premišljenega truda, ki je bil vložen v koncept temne vode, minevanja, smrti.

Temna voda fantastično dopušča basu priti v prvi plan, bend pa deluje trdno in dobro uigrano, uravnoteženo. Uničevalna sla in pripoved o moči sil narave, o Morani, ki ji bend pravi peklenska spogledljivka, kateri smo zapisani z rojstvom vsi. Izvrstne harmonične pasaže, ki ne terjajo solaž, pa jo vseeno dobite, kot sladko piko na i s pravimi toni, v formi pa ne manjka nič. Oster, dobro nabrušen melodični death metal, ki kar polzi v ušesa, da se s skladbo Stari Hrast, ki diši po thrashu, znajdete v krasni vinjeti verjetno najmočnejše skladbe albuma. Korenine, trdnost, podoba domačega brega, obrežja domorodne reke, ki s svojim tokom daje življenje domači grudi. Zapisani starodavnim bogovom, poreklu, tradiciji, hegemoniji življenja in smrti. Izvrstna niti malo presuha produkcija funkcionira in nas pelje. Črnemu soncu naproti, ki je, no pa smo tam, meni najljubši briljant plošče, ki trga s pravimi rifi in trdno ritmiko. Kocinjenje in znoj. Čisti ekstrakt teme in srčnosti. Jebeno spevno in ravno prav militantno, skoraj kot bi poslušal Hypocrisy ali stare Dimmu Borgir s še boljšo liriko. Domorodno, domačo, efektivno liriko o starih bogovih, ki smo jih v napuhu in nečimrnosti modernosti zanikali, odmislili. Imamo zmagovalca plošče, pa smo šele na polovici?

Neskončno hrepenjenje je bližje black metalu s svojimi energičnimi blast beati, ki pa jih Conventus Cerris zajahajo in ukrotijo na himničen, epski, vikinški način (ne morem mimo iluzije Amon Amarthov, ki pa so tu zlorabljeni na pravi način). Vrnitev sanj je verjetno najbolj rockovski briljant plošče, ki si dovoli dramaturgijo ravno prav mehčati, zmanjšati naval brutalne grlenosti, dodati skoraj maidenovske kitare, ščepec švedske preciznosti in melanholije, vmes pa prispodobo Matrice, v kateri bi se glavni narator rad zbudil iz sanj, ki pa so morasta realnost in prebujenja ni. Izbiramo med rdečin in modrim odmerkom realnosti ali iluzij? V vsakem primeru se iz takta v takt nadgrajuje glasba s še boljšimi plastmi izvrstnega, tokrat pa res z maidenovskim komadom Mlinarjeva smrt, z balado v prvih taktih, pridemo do dramaturške točke preloma, ki izpoveduje slo po razsvetljenju, po veri, po luči v morju teme in krvniškega umiranja na obroke. Melanholično, ne pa tudi patetično. Patetičen ni niti Otrok upanja, ki je kot bi ga sposodili in prevedli iz naracije zgodnjih In Flames v slovenščino. Jester Race ter Whoracle z več jajci in globine. Ceršak, madafaka! Da sklenemo parabolo dobrega s harmonično in temačno lepo skladbo Razprta krila. Upanje ostaja, pogled na luč onkraj obzorij teme in brezupa, bend pa z manj obrati, a prav poudarjenimi toni , popolno glasbeno igro ter simbiotskim dopolnjevanju popolne udarnosti števila štiri.

Uf, kaj dodati? Prepričanih ne velja prepričevati? Meni je album popolnoma polepšal dan in bo na predvajalniku še dolgo časa. Zaradi povsem sebičnih razlogov, saj dobre glasbe ne velja prehitro spustiti iz ciklov poslušanja in po dolgem času sem deležen nečesa, čemur prav z veseljem pustim prosto pot v moje podkožje. Da, morda je Temna voda cepivo upanja, da po dežju in sivini posije sonce, pa čeprav črno? Črna barva lepo pristoji svetu, v katerem smo izgubili svoj kompas, smisel, se postavili na preklete okope virtualne samopašnosti in vehamence in pozabljamo kako malo je potrebno za iskreno srečo ter kako tanka je meja med bivanjem in ničem.  Morda malce volje, sle, strasti. Predvsem pa vizije, s katero se lahko drzno naredi korak naprej k glasbenim nadgradnjam in ne glede na pretekla dela, po albumu Temna voda imam s Conventus Cerris nov ideal dobrega, s katerim bo odslej merjena vsa užitnost metala z jajci. Naslednjič, sem prepričan, gremo lahko še korak naprej, saj je glasbo toliko lažje in lepše uživati podkrepljeno z malce bolj dovršeno grafično podobo (saj veste, da glasbo uživamo tudi z vidom in da lepa platnica lažje proda dobro knjigo?), a pustimo to zaenkrat pri miru. Kar zadeva slišano podobo, fantje, lahko rečem le kapo dol, nivo pričakovanj v bodoče pa je postavljen za dve ali tri ravni višje kot pred prvim spustom po temnih brzicah izvrstnega albuma, ki si zasluži najvišjo oceno!

SANDI SADAR ŠOBA