Kolumna: Intro

»Resnično,« pravi Andrzej Stasiuk v zapisih s potovanj po pozabljeni Evropi, »ni mogoče skriti, da me zanima usihanje, razkroj in vse, kar ni takšno, kakršno bi moglo ali moralo biti. Vse, kar se je zaustavilo na pol koraka in nima moči, veselja niti ideje, vse, kar je ponehalo, postalo skromnejše in priznalo poraz, vse, kar ne bo preživelo, pustilo sledov za seboj, vse, kar se je izpolnilo samo zase in ne bo zbudilo nobenega obžalovanja, žalosti in spominov.« Poljska, Slovaška, Madžarska, Romunija, Slovenija, Hrvaška, Albanija in Moldavija. To je ta »pozabljena Evropa«, kot jo pisatelj imenuje in v katero je zaljubljen.

Torej tudi Slovenija.

Jebena sončna stran jebenih Alp!

Hlev, pizda! Kako ne bi bil človek vanjo zaljubljen? Brezčasnost. Oko tornada. Zen. Pač, v Slovenijo smo vsi noro zaljubljeni. No, se pa najde tudi Slovenec, ki ta vtis pokvari in napiše knjigo o muzičarjih, prijateljih iz New Yorka. Temu potem uidejo sumljive izjave tudi o našem »domačinskem džezu«: »Največja zadrega, ki jo ima ob vedrenju v jazz klubu današnji jazzovski aficionado, je v tem, da muzika, ki jo pred klubskim špilom in po njem vrtijo s plošč, v 99 odstotkih prekaša tisto, ki je igrana na odru.« Prosim lepo. A je to lepo govoriti? K sreči je več tistih slovenskih poznavalcev jazza, ki se hudujejo nad slabim zasukom usode našega Vinka Globokarja, ki je bil vendar tako izjemen in talentiran, pa je zašel v avantgardne vode; moških, ki se spominjajo starega jazz kluba Gajo na Beethovnovi, prijetne ženske družbe, naletavanja snežink.

Kakorkoli že, ne verjamem, da bi kdo bral tale nesmiseln tekst, če pa je po zločesti logiki vseeno prineslo kakšnega bralca s Facebooka, naj mu povem, da ena plus ena ni tri, sploh pa zelo verjetno v Facebook glavi smisla za ironijo ni.

Ničesar ni.

Vse smrdi.

Itd.

Facebook sem po desetih letih zapustil. Sebi se globoko opravičujem za vsa ta leta. Facebooka se ne da premagati. Ni računice. Kakšna jajca nesmiselna, poneumljajoča. Ko smo že ravno pri odvisnostih, ne bomo menjali teme. Kot je rekel stric iz Srbije, pazi, Jan, geni tvoje družine so močno nagnjeni k alkoholizmu. E, ujak moj, če bi ti videl našo slovensko alternativno sceno. To niso geni, to so travme.

»Tukaj vse obstaja samo zaradi sebe. Ljudje vsrkavajo čas kakor spužve.« – Andrzej Stasiuk

Knjižničar priporoča:

Andrzej Stasiuk: Na poti v Babadag

Ičo Vidmar: Nova muzika v New Yorku

Gabor Maté: In the Realm of Hungry Ghosts – Close Encounters with Addiction

Adam Alter: Sužnji zaslona – Kako nas tehnologija zasvoji, industrija pa to izkoristi