Cel svet je postal punk. Punk je postal mainstream. Jeza, frustracije, destruktivnost, demoni, upor, brezsramnost, svojeglavost, kreativnost. Od fejsbuka dalje je izražanje in samopotrjevanje »avtentičnega« jaza nekaj običajnega. Ampak kot pri punku, je vse to bolj ali manj psevdo; psevdoprovokacije, psevdoaktivizem, psevdopolitika, psevdokreativnost.
Kdor ni kriv, naj prvi vrže mobitel!
Covid-19 je sploh razgalil vso bizarnost situacije. Nezmožnost komunikacije. Umetna inteligenca. Algoritmi, ki polarizirajo. Monologi. Ljudje v avtomatiziranih mehurčkih. Korporacije in politiki, ki profitirajo. In seveda depresivni glasbenik, torej jaz. Cipralex 10 mg, meditacija, globoko dihanje, poslušanje King’s X (»I can’t believe summer’s almost here, I made it through another year…«), dolgi sprehodi, vežbanje jazz standardov, branje budističnih besedil, učenje psalmov na pamet, brinjevec. Preverjena holivudska formula. Tibetanci imajo besedo za to: Ye tang che. Ye pomeni »povsem, popolnoma«, drugi dve besedi pa »izčrpan«. Ye tang che pomeni »popolnoma iztrošen«. Lahko bi rekli tudi »do grla sit«. Skratka, pomemben trenutek. Je začetek začetka.
Drugače pa sem cepljen s poživitvenim odmerkom, in celo s cepivom proti gripi.
Taka izjava mogoče še vedno izpade ostra, »nekaj v vas se zadrgne – v trenutku vas ujame. Napetost izzove obtoževanje drugega ali poniževanje sebe. Zelo hitro se pojavi verižni odziv govorjenja ali delovanja ali obsedenosti. Če ste zelo zasvojeni, se mogoče pri priči zatečete k odzivu, ki je zelo oseben in prekrije nelagodne občutke. Izrečeno se vas dotakne in vas izzove. Mogoče se kdo drugi sploh ne bi zmenil za izrečene besede, vendar govorimo o tistem, kar se dotakne vaše boleče točke – boleče točke šenpe.«
Šenpa – še ena zanimiva tibetanska beseda. Navadno jo prevajajo kot navezanost, lahko pomeni tudi zasvojenost, odvisnost – občutek, da si obtičal. »Najbolj smo navezani na ego: navezani smo na svojo identiteto, podobo, ki smo si jo v umu ustvarili o sebi. (…) Recimo, da vas nekdo kritizira – kritizira vaša politična prepričanja, kritizira vašo zunanjost, vašega najdražjega prijatelja. In že je tu šenpa. Brž ko dojamete besede – bum, je že tu. Šenpa niso misli ali čustva sama po sebi. Šenpa vznikne pred besedami, a zelo hitro poraja misli in čustva. Če smo pozorni, lahko čutimo, kako gre.«
»Če jo ujamemo, brž ko se pojavi, ko je le rahla napetost, rahel odmik, občutek vročine pod ovratnikom, se lahko spoprimemo z njo.« Skrivnost je v premoru. Ko nekdo pove, da je cepljen ali necepljen, prepoznamo šenpo, si vzamemo trenutek, in šele nato zasikamo skozi zobe:
- Ti, prasica!
in človeku razčesnemo betico na pol, pizda! Ovci, fašistu, kot se je navsezadnje izkazalo pri vašem bratu, sestri, do nedavnega najboljšem prijatelju, jegulji hinavski. In posnetek objavimo na fejsbuku.
Jegulja je unheimlich. Nemški psihiater Ernst Jentsch je leta 1906 napisal esej z naslovom Psihologija srhljivega, v katerem koncept srhljivega, unheimlich, razlaga kot mračen občutek neobičajnosti, ki nas preveva, ko naletimo na nekaj novega in čudnega. Takšna analiza je preveč preprosta in plehka, je menil Sigmund Freud. Freud je trdil, da je treba dodati še en dejavnik, da situacija postane srhljiva. To, kar je treba dodati, je znano. Natančneje povedano, gre za posebno nelagodje, ki ga občutimo, ko se nekaj, za kar smo mislili, da poznamo oziroma razumemo, izkaže za nekaj drugega. Predmet, bitje, oseba, ki ni, kar smo sprva mislili. Prepričljiva voščena lutka. Nagačena žival. Truplo z rožnatimi lici. Covid-19.
Gospod je moj pastir,
nič mi ne manjka.
Na zelenih pašnikih mi daje ležišče;
k vodam počitka me vodi.
Mojo dušo poživlja,
vodi me po pravih stezah
zaradi svojega imena.
Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence,
se ne bojim hudega, ker si ti z menoj,
tvoja palica in tvoja opora, ti me tolažita.
Knjižničar priporoča:
Pema Chödrön: Ko se podre svet
Pema Chödrön: Izbira
Sveto pismo
Patrik Svensson: Evangelij po jeguljah; Čudovito potovanje najskrivnostnejše ribe na svetu
