Fantje in dekleta, daleč je čas, ko smo na nivo slovenske alternative zrli kot na manj razvitega in zvočno podhranjenega brata žanra onkraj Atlantika. Preživeli in uspešno prebrodili smo dobo odraščanja in pubertete, iz domačih logov pa se oglaša vse več tehnično, idejno in lirično dozorelih bendov, ki so željni konkurirati primordialnim načelom kakovostne in naših cekinov vredne glasbe. Sam sem pri odštevanju slednjih za domače izdelke od nekdaj zelo kritičen, saj od glasbe na svojem predvajalniku zahtevam izvirnost, globino, naboj vznemirljivega in ne vedno ugajanje na prvo žogo. Prav zato sem bil letos v času še enega koncertno sušnega leta tako vesel vabila k poslušanju, ki ga je name naslovil avantgardni po poreklu primorski trio MeduzaleM. Tretja plošča, ki so jo predstavljali s pridevniki pošastnega, nalezljivega, kužnega, s perverzijo erotičnosti in faličnosti tretje noge, kar naj bi pomenljivo tretji album La Terza Gamba tudi pomenil. Po 17 letih eksistence, dokazovanja in osvajanja alternativnega dominiona in po tem, ko sem jih uspel tudi v živo preveriti pred časom kot predskupino izvrstnih Francozov Lizzard sem jim bil pripravljen nakloniti tako svoj čas, pozornost kot tisti kritični del možganov, ki je svoj čas tako rad filtriral, precejal in častil glasbo s svojimi asociacijami, alegorijami, besedami in sinaptičnimi preskoki.
V letu 2022 se obeta očitno nekaj dobrega in prelomnnega. Poleg supervolilnosti in bojda prebrodenju s strani virusa porušenega sveta bomo željni dobrega muziciranja. Da zberemo atome razbitih, odtujenih in skisanih možganov. Pri tem kar rad zlorabim ambientalno in ne vedno zgolj analogno matrico ritma ter melodike, zato mi je že uvodna kontura albuma z zgolj le šestimi glasbenimi kolaži obetala vsaj šest trenutkov, med katerimi bom našel gram smisla ter pomiritve ali pa bom manično depresivno vnovič porinil tastaturo daleč proč od sebe ter si poiskal kak drug faktor pobega proč od sivine brezveznega in brezvestnega vsakdana. Pa ne dolgovezimo in preidimo k bistvu – La Terza Gemba je poklon devetdesetim, kot jih v devetdesetih Slovenci nismo znali ali zmogli zvočno častiti. Še več – zvočna poslastica, ki jo razpre plesno zlovešči komad Welcome se lahko označi že v štartu kot zelo obetaven žanrsko – obrtniški izdelek. Elektronski beati, ki bi jih prav zlahka pripisal zasedbi Sintetic Liquid a.k.a. eksperimentalnemu delu Demolition Groupov nas povabi na podij subtilno zatemnjenega plesišča. Ne na rave, temveč zato, da nas nato na sebi lastni način dobro znanega atakira premišljeno hrupni Doglover. Ravni prav oguljena in rifovsko nabrušena disonantna kitara Roka Soczka Mandaca ter groovie dodatek stopnjevanih bobnarskih udarcev Blaža Kocine, ta predvidljivo, a okusno začinjen z basovskimi toni Manuela Brajnika. Pika na i ta čepetajoči in ravno prav razbrazdani glas. Manuel? Rok? Oba? Vsekakor okusno in v maniri meni všečnih reških nabritežev Father ali v prevodu – ne pretirano distorzirani in kričeči hommage Miku Pattonu z dodatki ne povsem belskega občutka za formo, ritem in konture. Morda se v konceptu srečajo malce bolj umirjeni Mr. Bungle s tistim delom bolj mainstream nature Faith No More rapanja ter alegorij na zadnje čase premalo omenjane King’s X ter Living Colourje? Morda. Primera na mestu, vsekakor pa že v samem štartu fantje dokažejo obilo senzibilnosti za stopnjevanje, prestopanje meja glasbenega nareka ter zmorejo in znajo okusno skupaj zlepiti koščke mozaika, ki funkcionira kot lastna naracija o rušenju zidov, umirjanja, tolažbe. Obalna psihedelija z zvoki galebov, iluzijo miru ter spokoja se pretaplja v Erotomaniaca. Glasbena predigra basa in nato še bolj izrazit črnski feeling, s katerim se v pogovor treh kreativcev namensko mešajo esence prej nakazanih Vernona Reida, Coreya Gloverja, nemalo zatem dodani avantgardni ščepec izvrstnega Pattona ter, ne pozabimo in ne spreglerjmo izjemne ritmične igre fantastičnega basa in bobnov, ki povzema vsega po malem, a generira in filtrira to prek popolnoma sebi lastne organske matrice. Seksi! Potentno! Nikakor ne dolgočasno in razvlečeno, pa čeprav se skladba bliža sedmim minutam.
Da, MeduzaleM so progresivci s hrupno noto in neulovljivo naturo. Long Nose zgolj nadaljuje z razpredanjem klobčiča senzibiolnega, igrivega, drum’n’bassovsko zabeljenega izzivanja, ki bi ga (zvočno če ne po rimah) zlahka pripisali nekemu drugemu domačemu bendu, ki je svoj čas znal kociniti (pa ne bi po nepotrebnem prevečkrat omenjal Moveknowledgementov), nato pa se fantje prav nabrito vrnejo v stanje mentalnega odfuka. Pravzaprav je ta disonantni privlak norosti ter statike prav okusna vez s tem, da nam nikoli in nikdar ne sme biti prelahko, prelepo in premirno pri srcu. Midget z okusnim ambientom odmevov, klavirja, močno naverbirane kitare ter repeticije že slišanega zapelje zgodbo še malce dalje. Verjetno najzloveščejši štikel plošče zaorje vnovič na trdo in globoko v ledino funkoidno napojenega metala, ki dehti po rasno spremenjenih postavkah. Ne, nisem rasist, dejstvo pa je, da belci ne bi mogli in znali na enak način tolmačiti funkcije basa, bobnov in distorzije kot so to znali MC5, Bad Brains, pa pojdimo korak dalje spet k Living Colour ali King’s X. Ko to slišim v pravi meri in nikakor ne naivno odigrano s strani Slovencev, sem ponosen, da se tudi na naši strani Alp posluša in igra lahko dobra glasba s potenco (in esenco)! Sklep plošče t ambientalom Ringu daje hommage italijanskim filmom, obok univerzuma pa se polni s sočnim zvokom basa. Preigravanje s postavkami. Nato eklektika ritma, elektronike ter nato prestop v rif, ki se prede konceptualno čez celo ploščo, da bi na koncu stopil v prvi plan. Splet naelektrenega gostega dima, digitalij in analogno napetih mišic zveni naravno, spontano ter konceptualno močno, sklenjeno, ne da bi pridigali ali morili.
Fak, kar prehitro se vse sklene in zaključi! MeduzaleM so me svojo igro sezuli, odlepili, osvobodili temačnih spon tusvetja vsaj za trenutek ter na usta narisali postkoitalni nasmeh. Kot po dobrem fuku, sprostitvi napetosti. Kot takrat, ko ti s preobremenjenega srca pade ogromna skala in zadihaš lažje, polno, brez strahu pred utopitvijo v gošči slabih misli. Prav osvežujoče polno in igrivo zveni tretji album benda, na katerega polagam vsekakor velike upe tudi za vnaprej. Zato, ker ne zvenijo klišejsko enolično kot vsi žanrsko kalupljeni hipsterski brezvezneži, ki jih dandanes ne manjka ter si pravijo alternativa. Ker si dovolijo iti vedno dlje, višje, odločneje (ali globlje, udarneje in svobodneje). Odrešeni barv, rasnih predikatov ter kompleksov majhnosti. Postavljeni v prvi plan na pravi način in brez prekomerne kozmetike, z izvrstnimi skladbami, dinamiko, medsebojno kemijo in sporočili, ki so lahko (in smejo biti) popolnoma jasni le njim. Vse ostalo so dodatki, ki jih prelivajo v naša ušesa tako, kot se temu na pravi način streže in bi se moralo streči že od nekdaj. Bravo, fantje! Vsaj sam hočem in zahtevam: še!
