Svojo knjižničarsko pot sem začel v knjižnici Moste nad centrom kulture Španski borci. Španski borci so bili jugoslovanski prostovoljci, ki so se pridružili republikanskim silam med špansko državljansko vojno. Včeraj sem bral, da se skupina hrvaških prostovoljcev odpravlja na pomoč ukrajinskim borcem v Ukrajino. Večkrat se omenja koncept Hannah Arendt, ki se imenuje »banalnost zla«. Recimo v zgodbah borcev proti »fašizmu«, ki so v koronskem času brez maske vstopali v kino na ogled filma z zvezdnikom veganstva, pa so jih varnostniki brez milosti odstranjevali z izgovorom, »da je to njihova služba«. Torej banalnost zla, ko jemlješ nekaj kot svojo službo, ne kot svojo osebno odgovornost. Kot sem to kot občasni varnostnik pri preverjanju PCT-ja govoril tudi sam, mislil pa sem si nekaj o razvajenih brezveznikih tega sveta. Pri vseh, ki se odpravljajo na bojišča pomagati tujim napadanim narodom, pa bi mogoče lahko govorili o »banalnosti dobrega«. Tak občutek dobim tudi, ko gledam fotografijo mladeniča in dekleta v zaklonišču, mladega ukrajinskega para, ki sta po lastni volji prvič prijela za orožje. Zaljubljenca z orožjem. Vse narobe. Kako bi jaz ravnal v okoliščinah ogroženosti svoje države? Ko bi se zgolj dva milijona govorcev mojega jezika znašlo v podobni situaciji? Dva milijona govorcev jezika, od katerih jih je komaj dvajset odstotkov vpisanih v knjižnico? Jebeš tako državo, kjer polovica odraslih na leto ne prebere niti ene knjige.
I’m outta here!
Ampak ne, po logiki neusmiljene realnosti, bi čisto možno sam rinil v težave, z ramo ob rami z nepismenimi patrioti – za skupno stvar! Za slabše zlo, za svojo državo.
V Ukrajini smo z bendom igrali dvakrat. Prvič leta 2015 in drugič leta 2017. Najprej je bilo treba urediti ATA zvezek (angl. ATA Carnet), mednarodni carinski dokument za začasni uvoz blaga (opreme, kitar, ojačevalcev). Ko sem uslužbenko Gospodarske zbornice Slovenije vprašal, kako stvari potekajo na ukrajinski meji, je rekla, da se jim tudi sanja ne, da jim bomo mi povedali, ko ATA zvezek vrnemo nazaj. Za prehod meje smo porabili šestnajst ur. Ker poleg ATA zvezka nismo imeli še povabila organizatorja, nas niso hoteli pustiti čez mejo. Na to nas ni nihče opozoril. Če ne bi imeli ATA zvezka, bi nas spustili čez, tako pa smo jih prisilili v birokratski postopek, ki je zahteval izpolnitev vseh pogojev, tudi povabilo organizatorja dogodka. Zaradi začetka vojne na vzhodu države in dodatnih varnostnih zahtev nihče ni upal kršiti protokola. Ker nismo hoteli domov, smo naivno poskušali na različnih mejnih prehodih. Ko so v sistemu videli, da poskušamo že tretjič, so nas s puškami poslali ob stran in ukazali odpreti avto. In glej presenečenje. Kakih deset vojakov je iskreno občudovalo mojo Fender Stratocaster kitaro. Edini, ki je znal angleško, je bil vodja mejnega prehoda. Na drugi strani meje, kakih dvesto metrov naprej se je zlato svetila streha pravoslavne cerkve. Vodja mejnega prehoda nam je po razmisleku ukazal skriti ATA zvezek, da ga slučajno ne bi našla ukrajinska policija, zaradi česar bi odgovarjali on in njegovi na meji, in nas kljub vsem težavam, ki smo mu jih naložili, poslal naprej v svojo državo. V državo, za katero Putin pravi, da sploh ni država.
V nekem trenutku pred našim koncertom sem z Ukrajinci stal v krogu, večina od njih z jointom v rokah, ko se je pojavila policija. Pred potovanjem sem bral, da so kazni za posedovanje droge v Ukrajini zelo visoke, zato sem vprašal, če je to res. Ja, že če te policija dobi zgolj z marihuano, lahko končaš v zaporu. Kaj pa tile za vašim hrbtom? A, tile! Eden od Ukrajincev, z jointom v ustih, je policaje mirno peljal za vogal. To se je potem ponavljalo vsakih nekaj ur. Čez dve leti, leta 2017, policajev ni bilo. Bral sem, da naj bi jim zaradi korupcije namestili kamere, ki spremljajo njihovo delovanje. Vse je možno, nenavadna država. Nekateri govorijo rusko, pa se imajo za Ukrajince. Tako so mi sami o sebi pravili. Govorili so mi tudi, da v Ukrajini ne smeš biti preveč uspešen. Če ti posel preveč zacveti, ti ga bojo hitro prevzeli. Ceste so slabe. Po nekaterih ne moreš peljati po svoji strani, malo levo, malo desno, za en kilometer porabiš dvajset minut. Če ni prometa. Peljali smo se mimo zapuščenih naselij, za katera je ukrajinski kolega rekel, da so zaradi propadle industrije samo še naselja duhov, s čimer je mislil narkomane. Spomnim se, kako mi je češki glasbenik rekel, človek, v tej državi ima trava bolj sivo barvo. Ograje okoli hiš so sestavljene iz različnih kosov. In tako dalje.
Lahko bi pomislili, da si ne želim nazaj. Želim, želim. Kako naj razložim? Recimo tale prizor. Obtičali smo sredi ceste, ker je pred nami gorel velik tovornjak. Zublji ognja, črn dim. Konkreten požar. Na travi pa se je nekaj gasilcev smejalo, ker jim nikakor ni uspelo zagrabiti dolge cevi, ki je kot kača plesala po travniku in v zrak neukročeno brizgala curke vode.
Ukrajina, jebenti.
Zdaj pa tuhtam, niso menda v tem trenutku vsi ti ljudje, policaji, gasilci in stonerji z ramo ob rami v istih uniformah? Za skupno stvar. Za manjše zlo. Za svojo državo.
Pa še nekaj. Na festivalu smo se družili Ukrajinci, Belorusi, Estonci, Latvijci, Litvanci, Čehi, Irci, Slovenci… in Rusi. Vsi po vrsti ekstatično razpoloženi, veseli, da smo živi. Nazdravili smo z absintom. Rečeno je bilo:
– We’re all brothers here!!
Oh, banalnost vsega. Hočem nazaj. Muzika, bratje, ne vojna.
Knjižničar priporoča:
Jurij Andruhovyč – Moskoviada
Jurij Andruhovyč – Dvanajst krogov
Jurij Andruhovyč – Perverzion
Sergij Žadan – Vorošilovgrad
Andrij Ljubka – Karbid
Oksana Zabuzhko – Fieldwork in Ukrainian Sex
