V čudnih časih se lahko rojevajo skrajno nepredvidljive, a subtilne, lepe stvari. V časih, ko eno krizo duha zamenja nevidna grožnja umiranja in minljivosti, slednji pa sledijo rušilni plameni vojne in mržnje ter recesija, na obzorju pa je bolj malo luči, ki bi se je bilo moč veseliti ter se z njo polniti, nedvomno pa je ena močnejših in odrešujočih, ki porajajo lahko optimizem, luč glasbe. Navzlic imperativom zapiranja in oddaljevanja so kleti ostale žive, morda pa se je prav zaradi upočasnitve tempa časa našel tisti pravi trenutek, ko so se planetoidi kreativnosti postavili v konstalacijo, misli in emocije pa v red. Tudi z uporništvom, ki v času popolnih lockdownov izpelje smelo idejo, da za isti projekt, isto ploščo in glasbo lahko prelivajo svojo dušno esenco in kri ljudje iz velikokrat premalo omenjanih Brežic, samodokazane glasbene prestolnice Posavja ter Primorske, ki je od nekdaj puhtela tisti pristni, pokončni duh upora, revolucije in boja za pravičnost, obenem pa je v glasbenem melosu prinašala nekoliko več sonca in optimizma. To je bila podstat, brez katere Lilith Cage ne bi bili to, kar so, plošča Shadows pa se morda ne bi zgodila tako, kot se je.

Slednje je prav zlahka uvod v zgodbo plošče posavsko-primorskega kvarteta izkušenih glasbenikov Lilith Cage. Da, zasedba je bila morda zaenkrat še premalo izpostavljena žarometom medijske pozornosti, kakršnikoli in kakorkoli kritični ter relevantni ti dandanes sploh še so, že en sam posluh pa pokaže, da gre za dekade nakopičenega snovanja, sle, do sedaj zadrževanega libida, ki je moral priti na plan ter v času, ki romantike ne prizna več toliko, seje radiacijo prenovljene nove romantike, osveženega new wavea ter se kanalizira prek modernejšega meditativnega shoegazea ter ravno prav nedefiniranega alterja, ki ostaja ušesom prijazen. Shadows je prvenec, ki je Lilith, uporniško in s strani religioznih inštitucij katolicizma nepriznano uporniško prvo žensko, odrešil spon pekla neslišanosti ter njen arsenal glasbenega postavlja na preizkus množicam.

Da olajšam prebijanje prek materije – trinajst skladb okusno zastavljenega ploščka izpostavlja žensko esenco glavnega vokala, ki mehko jezdi na valovih močno reverbizirane kitare in prinaša, če ne vizijo, pa vsaj privid sanjavosti. Slednja je tolažeča in ne krade spokoja, nežno boža ušesa ter dušo ter v novo preobleko sodobne studijske eklektike oblači principe in estetiko osemdesetih, novega romanticizma, plesnih ritmov, ki so popolna opozicija ali pa vsaj so bili do sedaj nevidni elementali dobro skrivane nature punkerskega občutja, ki je v zasedbi Kuga družil kitarista Vilija Domijana in bobnarja Matjaža Pegama, sicer znanega tudi iz zgodbe bolj zvenečega imena Demolition Group. Komplementarna celota se postavlja z basistom Tomijem Tršarjem ter ravno prav zamaknjeno mehkoglasno pevko Lili Žigo v prvem planu. Vse skupaj tvori zračen, eterični zbir, spoj, bravuro prefinjeno zračene in lahke dreampop estetike, ki stavi na ravno pravšnje ravnovesje analognega in digitalnega, pod plastmi sanjavosti pa servira umirjen, lucidni stav, s katerim čas ni njihov gospodar, definiranje novega in starega pa je v dominionu glasbene meditacije irelevantno ter celo moteče. Mar je v glasbi, kjer je mimogrede vse ali domala čisto vse na neki instanci pogrevanje starih zaporedij istih akordov, le da imajo eni več, drugi manj občutka za interno kemijo ter fuzijo dušnih elementalov članov, sploh smiselno govoriti o večni postavki novega in evolucijsko oplemenitenega?

Ducat avtorskih skladb z dodatno ponovitvijo prvega hita plošče Witches je zanimiv eksperiment igranja s popolno atmosfero, ki je opozicija agresiji in rušilnosti feromonskemu rocku. New Day s svojim sladkim minimalizmom ravno prav oskubljene in na reverbe obešene kitare ter eklektičnimi bobni in basom ter z angleškimi teksti o sesanju otroške nedolžnosti glavne naratorke, nokturnalne zlovešče mehkobnice Lilith v režiji mehke, zračne, nežne in nevpadljive Lili za mikrofonom servira estetski recept, ki se bo dogajal prek vse plošče. Luči so zamegljene, očem prijazne, v dimu in meglicah ravno prav upočasnjene godbe pa se na skoraj werefoksovski način interpretira post punkovski priokus bolj neposredne Siouxie. Witches so pri tem še nekoliko bolj plesne, se posedejo za z beatom elektronike ravno prav obogaten volan v noč potopljenega bolida, ki sanjavo, ravno prav zadeto in ponavljajoče šteje kilometre bližanja k centru ugodja. Prvi hit plošče, ki je atipičen, premalo osredotočen na rif, je bližje meditaciji, igri z zvočnimi konturami, s katerimi pa se bend dobro ujame. Morda bi malce okrcal in pograjal le okorno izgovorjavo neavtohtonih angleških besedil, ki zvenijo zato toliko bolj slovansko, izkazano slovensko, morda pa ni s tem nič narobe in je problematična le moja percepcija, moje ušesno sito, ki se v minimalijah obeša na tisti mali manko, eno samo nit, ki je morda v tapiseriji benda namensko vtkana tako, kot je. Da ne kvarimo povprečja, naslovni komad Shadows je s klaviaturami in malce več kontur sintetiziranega zvoka šel vštric s primarno formo in nas vodi prek mehkega, ravno prav prodornega shoegaze vala sanjavega popa na sedativih, pomirjevalih in protibolečinski paleti kemije za eskapizem, za pobeg, za drsenje proč od tega grdega, trdega in krutega sveta prevladujočih ostrih in vsiljivih form z malo vsebine.

Rain Of Stars na enako zastavljen retroidni način nakazuje, da je bend v počasnem tempu gostih tekstur zelo doma. Privid zatemnjenega in v meglice pridušenih luči perfektnega večera pogreznjenega kluba, kjer se v poznih urah s priprtimi očmi lahko prepuščamo stanju ravno prav osrediščenem drsenju proč od grozečih drugih in konstituiramo morje luči. Samosvojih, samobitnih, lepih in ujetih v tisti popolni trenutek perfekcije. Barve polarnega sija, prasketanje atmosfere, vsaj sam bi se pa takemu umirjenemu meditiranju pred odrom, na katerem se dogaja toliko stvari, a je tempo dogodja umirjen, upočasnjen in ravno prav zasičeno masiven, prav rad znašel in tam postal za več kot le minuto. Morda slišim sam v celoti tisti sladko zgoščeni glas neke druge prve dame slovenskega alterja, Melee, a tudi Lili izpolni pričakovanja ter zastavljeno nalogo na pravi način. Tudi z zamaknjeno dikcijo skladbe Heaven Calls ali nekoliko bolj atmosferično ogolelimi Mermaids, ki potegnejo na Cure, kot bi jih pelo nežno dekle. In slednje ne skriva svoje ranljivosti, servira pa v prvi plan subtilnost, občutek za igro s suspenzom. Glasba funkcionira in ne luknja mehurčka krhke topline, mehkobe, umirjenosti, kar daje nedvomno zasedbi Lilith Cage pridevnik eklektike, ne da bi z uporabo tega termina želel zveneti nedefinirano, ceneno in kvazi intelektualno.

Shadows je, če po nič kaj drugačnem tempu skladb nadaljevanja s Friday 13th, Who Are you, morda bolj orientalsko in po mojem okusu ravno prav nevarnimi Revolutions (mimogrede vsaj po mojem mnenju ena bolj energičnih in udarnih skladb plošče), zamaknjeni Heart Beat ali poskočno izobčeni, a zaljubljeni Me And You ter pred finalno ponovitvijo skladbe Witches še edini italijansko zastavljeni komad Chi se ne frega, krasna plošča, ki ne odkriva tople vode, prinaša pa senzibilno in estetsko lepo zastavljeno občutje za mero, za igro, za formo, ni pa revolucionaren izdelek. Ni prasketanja s potenco in visokim nabojem, elektriko, pa vendar ni s tem nič narobe. Malce nepopolnosti sede, čeprav bi morda za naslednjič predlagal več raznolikosti pri produkcijskih pristopih h glasbi, da se postavi več dostopov do lepote popolne sinergije štirih ljudi s skupno zgodbo. Ženske so v alterju vse bolj prisotne, tako da z razliko od politike v glasbi, na srečo ne bo potrebno uvajati ženskih kvot, če se malce pošalim. Dodatek temu je tudi Lilith Cage, ki je bend z lepo dušo v telesu, ki funkcionira, ne tendira pa k popolnosti. Nič več, zaradi česar sencam plošče Shadows prej verjamem in jih raje vzamem za svoje, prav zlahka pa verjamem, da bo to lepo in funkcionalno delovalo tudi na odrskih deskah  s projekcijo, subtilno igro luči in naracijo, ki sporoča, da je včasih potrebno konture resničnosti zreti prek zadimljenega stekla, saj z zretjem v čistino žarkega sonca lahko izgubimo vid in uvid v vse za vekomaj. Včasih so tudi zamaknjene iluzije ter naivna vera v lepoto sveta in čutenja dovolj, da ohranimo gram ali dva svoje duše, ki bo preživela te neumne čase ter bo dala lahko dodatno vrednost tistemu svetlemu dnevu, ko se bo svet vnovič zavrtel na pravi način ter začutil svoje tečaje.