Dame in gospodje, leto 2022, začetek aprila, prvi april 2022, napovedani izid dvanajste plošče kalifornijskih zabavljačev, do katerih sem imel od nekdaj rešpekt – Red Hot Chili Peppers. Po precej brezveznih dveh albumuih, ploščah I’m With You iz leta 2011 ter anemično brezzobi, krhki in žalosti polni plošči Gateway iz leta 2016, pod obe se je podpisal Josh Klinghoffer, mladi dečko, ki je deset let poskušal prepričati, da je prava izbira in da lahko suvereno zapolni čevlje predhodnika, ki je naredil nemogoče, velikega Johna Fruscianteja. Menim, da je bila to slaba izbira, Klinghoffer pa se je pridružil nizu sicer kakovostnih glasbenikov, ki nekako niso pasali v enačbo benda RHCP, benda, ki je bil velikokrat kot na smrt bolni pacient, junkie, priklopljen na aparature, vsi smo mu odštevali trenutke življenja, nato pa so vstali iz pepela ter se prerojeni kot feniks dvignili do neba in nedvomno prestali test časa. Na tem mestu povem tudi, da je bila plošča Unlimited Love plošča, ki sem jo boleče nestrpno pričakoval ter se je bal obenem. Ali bomo deležni naslednje renesanse ter nove Californication eklektike ali pa bo spet na sporedu brezvezen mlačen drek, po katerem bom moral odpisati vse upe v dobro ter odpisati še enega velikih imen na zidu čaščenja glasbe, ki ga nosim v srcu že dolgo, od najstniških let dalje?
Ni dvoma, da so določene osnove efektivne kemije bendov pogojene na valentnih, visoko reagentnih vezeh, ki se poleg glasbene ravni morajo splesti med člani zasedbe in tega enostavno ni možno nadomeščati, poustvarjati, umetno izgrajevati ali postulirati zgolj vzročno-posledičnemu principu ekonomije. Vprašanje, ki ga postavljam že na začetku, je, ali je vredno in možno po dveh razhodih zaradi različnih vizij, pričakovanj ter bojda prevelike slave benda vredno in smotrno na novo pogrevati že dvakrat kuhano, a vseeno okusno juho glasbenega blendanja ter upati, da bo v tretje ratalo? Ali je po odhodih vitalnih členov celote bend lahko tako močen, da se po parih samostojnih avto knock downih vnovič izgradi, zaceli rane ter naredi korak naprej tako v smeri lastne trdnosti, kot tudi boljše glasbene naracije in preseže mejnike dobrega ter ne samo poustvarjajo stanje statusa quo ter nekoč efektivne godbe v imenu tega, da ne izginejo iz prvega plana? Je vnovični poskus vreden časa za poslušanje ali gre samo za še en v zadnjem času prepogosti klic po attention whoringu ter ceneni propagandi, s katero se kot čisto zlato prodaja povprečna jajca? Bend, ki je v skoraj 40 letih obstoja po nuji moral že večkrat iskati svojo identiteto in moč na kitarskem polu, ki je za zvok in podobo rocka esencialen, s številnimi bolj ali manj posrečenimi poskusi, so nedvomno Red Hot Chili Peppers. Zasedba, ki je po Hilelu Slovaku doživela renesanso in pravo rojstvo ter preroditev z magijo po mnenju mnogih unikatnim, magično nadarjenim in nepredvidljivim Johnom. Slednjemu očitam in zamerim samo to, da je svojo soldatesko čustveno občutljivih soborcev, Anthonija Kiedisa, Flea in Chada Smitha zapustil že tolikokrat, vedno pa so mu pustili odprta vrata za pot nazaj. Verjamem, da ni bilo lahko. A je bilo vredno – že zaradi tega, ker nekatere stvari enostavno funkcionirajo naravno po svoji nuji – tako kot dotik Frusciantejevih prstov s strunami njegove kitare, na katero se tako sladko in prepričljivo, naravno všečno lepi vse ostalo v celoti RHCP univerzuma.
Verjamem, da je naporno toliko časa graditi odnose, vezi, glasbo z ljudmi, ki so lahko najboljši na vsem svetu, a je tu veliko pritiskov – pričakovanj nikoli zadovoljne publike, založb, biznisa ter generična ponavljajoča se rutina turnej in večne repeticije istega, noč za nočjo, kjer je za isti nivo izvrstnosti ter prepričljivosti potrebno nečloveško veliko moči, trenutki trajanja in eksistence pa se štejejo dvojno, saj se v bonificirano dobo šteje seštevek emocionalne, fizične in sintetične kemije, igra na tem odru pa je brez poživil in substratov domala nemogoča. Kot v vrhunskem športu, le da se doping tu menja s pomirjevali, trdimi drogami in alkoholom v taki meri, da le redki zmorejo iti v korak s takšnimi stresi, izzivi, vse pa mora delovati ali vsaj izgledati popolno.
Pa pustimo puhlice ob strani ter se prepustimo klišejem ljubezni ter zapeljevanja. Ali je Unlimited Love sposoben vrniti vero v dobre stare Chilije? Pravzaprav je album možno ocenjevati zaradi dvojega – poleg povratka muhasto izvrstnega Johna še s produkcijskim povratkom Ricka Rubina, ki je v dolgih letih simbioze z bendom izgradil zvočne kulise najpomembnejših albumov njihovega življenja, začenši z najpomembnejšim – Blood Sugar Sex Magikom in, ja, genijalnim ploščkom Californication. Vmesno polnilo variira, a ima svoje adute dobrega, ki so opisniki RHCP evolucije. In slednja se strnjuje v izvrsten uvodnik albuma, skladbi Black Summer, ki pooseblja naturo četverca v vseh potezah – izvrstni liriki in vokalni sladkobi Anthonyja Kiedisa, ravno prav prečiščeni in sladko polni kitari danes tolikokrat omenjanega Fruscianteja, predvsem pa v efektivni, mastni in resonantni ritem sekciji Chada Smitha za bobni in Fleaja na basu. Komad, ki je obenem prvi singel plošče, prvi hit, ki spolzi v podkožje s svojo bolečo ranljivostjo, kot se je v podkožje baladno vtrl pred parimi leti Scar Tissue. Rahlo zadržani, a superiorni začetek plošče z vsem, tudi s kitarskim solom in spevnimi večglasji, s katerimi si je dal Anthony vnovič prostor za odpiranje registrov, nakocini in nedvomno postane nuje, odraža pa tako prekaljeno poznavanje meja zmožnosti ter polja varnega, zaradi česar ni presenečanja, presežka, smo pa deležni tipične RHCP kemije, ki bi se lahko sklenila že samo s tem. Pa vendar, en komad ne more postavljati celotne plošče. Here Ever After z malce bolj pospešenim ritmom, ki vrača imaginarij Californicationa s tem sladkim repanjem, poudarjenim basom in srce pospešujočim bobnarskim ritmom. Frusciante tako naravno, sladko in sočno polni vrzeli, vsekakor pa celota boža ušesa in dušo, a ne na tisti eksplozivni način stadiona ter himničnih spevov. Tu je več bližine, intime, klubska ekspozitura, ki sicer daje razlog za veselje, ni pa še prestopila rubikona nekoč visoko kakovostno zastavljenega. Hermetično zaprti ples, ki sicer fura standarde na visok način se nadaljuje tudi s spevno pesmico Aquatic Mouth Dance. Kiedis si daje priložnost peti, Flea vzame v roke trobento, bend pa deluje lahko, prosojno, igrivo, lahko, celo peresno lahko, za kar vidim slednji skupek prej na manjših odrih kot na stadionih, RHCP pa s tem pridihom latino plesnosti ter latino jazz dodatki namensko odstopajo od ostrine in udarnosti ter gradijo na suspenzu, dinamiki, ki terja manjšo razdaljo med sodelujočimi – vse v imenu ljubezni do drugega, predvsem pa do glasbe, ki je tu rustikalno brezčasna in na trenutke bližje New Orleansu kot L.A.-ju.
Nokturnalno zasanjani, upočasnjeni in repetitivni Not The One je eden bolj dolgočasnih postankov plošče, nadaljevanje s funkoidnim hitrojezičnim pozitivizmom komada Poster Child pa ostaja v svetlem delu spektra in pozitive, pod navidezno prosojnim in lahkotnim površjem pa si Anthony privošči prozaičnost nekih drugih nosilcev pop scene iz neke druge dobe, ki jo je čas le, priznajmo, pustil nekje v ozadju. Kritika brezvezne stranpoti evolucije s precej medlim The Great Apes ne dviguje ravni emocij ali eksplozivnosti muzikalij. Te ostajajo zadržane, osrediščene na tri akorde in predvidljivih vzorcih, ki so sicer korektni, a ne prinašajo presežne vrednosti, zaradi katere bi želel komad nemudoma ponavljati. Z razliko od tega je toksično nalezljivi melanholični podton komada It’s Only Natural certificirana chilijada z vsemi dodatki, le da je dinamika razpletanja minimalna, z malo ognja, prasketanja, a s sočnimi lebdečimi kitarami in prepoznavnim dotikom recimo temu »fleajiziranega« basa z emocionalno močnimi poudarki, ki se prelijejo na s funkom prepojeno She’s A Lover. Lahka spevna pesmica, ki insinuira seks, poltenost, a je v sferi okusnega, minimalnega pretakanja potu.
Bizarno, a ko se doda distorzije naivne skladbe These Are The Ways, kar naenkrat reprogramirano očitam igranje na prvo žogo, ki izpade moteča, neiskrena, prisiljena. Zadovoljen sem z manj hreščanja in več filinga, ki prekipeva v strukturah krasne skladbe Whatchu Thinkin’ s fantastično, ravno prav nasičeno naelektreno kitaro ter sinusoido pristnega dihanja enovitih pljuč benda, ki uživa ter se igra s formo ter besedami na način zrelosti, samozadostnosti, ne pa s koketiranjem z okusom množic, ki bi raje, ne vem, energijo, napetost, čisti glasbeni seksapil. Tu je glasba v funkciji tolažbe, božanja, bolj predigre ter atakira na manjši prostor, na manjši krog ljudi, ki jih imaš raje kot vsesplošno vesoljstvo vseh. Da, morda smo se z dobo covida vsi predrugačili, zaprli vase, introvertirali – tudi Chiliji, ki se sprijaznijo s tem, da so pozitivni, nasmejani, sončni bastardi luči in nič več punkoidni anarhisti. Hipijada s komadom Bastards Of Light koketira z Beatli, z akustiko, z dodatki country slidov ter spevnim refrenom pa se optimizem namenja folku, ki je v disonanci, na drugi strani, nekako izven kroga bližine, zato se jim namensko nameni tudi bolj distorzirani, če ne celo najbolj distorzirani del plošče kot dokaz, da še znajo, a nočejo po tej poti.
Raje so bend za vsak lokal, za ozadje, za vabilo na ples z naivo komadov, ki so lepi, ne prinašajo pa nič revolucionarnega (White Braids & Pillow Chair), na kar nalepijo stereotipe samih sebe (One Way Trafffic), ki niso slabi, niso moteči, se pa čutijo kot namensko polnilo časovnice, na kateri ne manjka posvetil bivšim ljubicam ter prodajalkam ljubezni (Veronica), občutju minljivosti ter emocijam žalosti (Let ‘Em Cry), poigravanju s formo in zadimljenimi mislimi (The Heavy Wing), da bi pristali na komadu, ki ne daje pike na i, temveč pušča več neodgovorjenih vprašanj kot kompetentnih odgovorov. Akustični Tangelo sicer pove vse – ko sem s teboj, sem lahko bližje sebi in smislu ter občutju samobitnosti. Slike se poklopijo, zgodba postane celovita, a se namensko še dopisuje. Kot dnevnik, kot list v praznem zvezku, ki mu dopisujemo tri pikice in prepuščamo nekaj tudi dnevu zatem, ki, upam, le pride in luč življenja zabrli morda močneje in koncizneje na trinajsti plošči.
Ah, smo že pri sklepnih mislih. Da, neskončna in neomejena Ljubezen, pisana z veliko začetnico, je le faza, dodatek več v magnificentnem in ne vedno konciznem diskografskem opusu benda, ki ne dokazuje nič in ne stremi presegati nič v preteklosti namensko bolj pompozno zastavljenega. Dejstvo je, da je bend zadihal na skupna pljuča ter se po dolgoletni komi postavil na noge. Čutiti je optimizem, veselje, terapevtsko naravnano prešernost, ki presega temačnost, depresijo, negativizem časov, v katerih živimo. S tem zveni Unlimited Love kot album, ki je v opoziciji s časom in svetom, zato zmore tolažiti in ponuditi topel, mehek, ljubeč objem ter zavetje. Ne s parolami in himničnostjo, ki je pravšnja za stadionski rock, temveč z intimnostjo ter močjo, ki navkljub repetitivnosti in za moj okus preveč naivni paleti svetlih barv funkcionira ter dopušča, pravzaprav daje prostor samostojnosti, eksperimentiranju in nadaljnjim izzivom za četverec okoli istega žarkega ognja ljubezni, krhkosti in unikatne melodičnosti, zaradi katere so Red Hot Chili Peppers to, kar so – bend, ki kljubuje zobu časa in bo naslednje leto dopolnil 40 let eksistence. Vnaprej vse najboljše in srčno upam, da še ne pomišljate na penzijo, saj bi egoist na tej strani zaslona še kak epsko neponovljiv komad, če ne kar celotno ploščo, zaradi katere bi si veljalo odpreti žile ter dati s srčnim nektarjem piti bogovom naviha, da morda kaj vsaj pol tako dobrega morda spišemo tudi sami. Unlimited Love je torej soliden plošček, nekako pa težko rečem, da je njihov najboljši doslej. Prelomen le toliko, da se šteje novo leto sprememb. V tretje – po Frusciantejevi vrnitvi. Če gre še kdaj ven, bodi tokrat za vekomaj, saj ne vem, koliko je še ostalo odpustkov v fondu odpuščanja. Amen!
