Med prvimi glasbenimi zvoki, ki so vznemirjali malega Jimija Hendrixa, so bili jazz big bandi štiridesetih. Njegov oče, Al Hendrix, je bil v svoji mladosti jazz plesalec. Jimi je odraščal z glasbo Duka Ellingtona. Malega so se dotaknili zvoki saksofonov, trobent in pozavn, nedvomno tudi tistih, ki so uporabljali dušilce in s tem ustvarjali stokajoč »wah wah« efekt. Med služenjem vojske je Hendrix včasih komu zaupal, da bo nekoč sam zvenel ravno tako; kar je bila seveda le potrditev več, da fant ni povsem pri sebi. A tako je Hendrix slišal kitaro in ta zvok je kasneje tudi dosegel. V času folka in zadušenih jazz kitar je na primer Hendrix ustvaril skladbo Third stone from the sun. Pomislimo! Kakšen preskok! Kar zmrazi me. No, khm, za tako doživetje je nujno nekaj osnovne empatije in sposobnosti vživljanja v glasbeno zgodovino: kot vemo, je zvok Hendrixa danes v večji meri le sestavina slabo pogretih glasbenih juhic; pregovorni nebodigatreba, torej nosilec avtorskih pravic, pa očitno skrbi, da z blokadami na Youtubu Hendrixova muzika izgublja na kulturni relevantnosti. Skratka, za nepoznavalce, na Hendrixa je vplival jazz in tudi Hendrix jazzu ni ostal dolžan.
Kratka zgodovina fusiona ali jazz-rocka gre nekako takole: ko se Miles Davis s svojim kvintetom iz šestdesetih (Miles Davis, Tony Williams, Herbie Hancock, Ron Carter, Wayne Shorter) bliža koncu svojega kreativnega življenja, zen čarovništvo njegove trobente pograbi nekaj Slyja, Hendrixa in Jamesa Browna in – ups! – žanr je rojen. In kmalu ni pobega, razen puščavništva, pred raznimi Mahavishnu Orchestra, Weather Report, Return to Forever in Headhunters Herbieja Hancocka.
A vsaka kratka zgodovina, ki je v obrisih mogoče pravilna, vendarle zavaja. Kot pravi Charles Shaar Murray v svoji odlični biografiji Jimija Hendrixa Crosstown traffic, sta jazz in rock vse od sredine petdesetih ohranjala zdravo mero medsebojne sovražnosti. »Prebivalcem jazz sveta je bil rock delinkventen, retardiran nečak, ki je po neki nesreči uspel podedovati družinsko bogastvo; kar pa se rokerjev tiče, je bil jazz za njih nedefiniran koktejl brezokusne glasbe ali kvečjemu nestrukturiran hrup, ki ga igrajo in v njem uživajo snobi in elitisti, ki ne bi prepoznali dobre zabave, če bi prišla in jih ugriznila v rit.« Resda jazz in rock vzpostavita previdne diplomatske odnose, na primer v šestdesetih skozi R&B, a Charles Shaar Murray poglavje o Hendrixu in jazzu vseeno bridko zaključi s temi besedami: »V umetniškem smislu je bil fusion polom. (…) Povedano na kratko, fusion je združil prožnost rocka s preciznostjo jazza; populistično težnjo jazza z elitističnimi ambicijami rocka; privlačnost bebopa s pripravnostjo rocka za maratonske solo improvizacije. Bog, bil je grozen.«
To poglavje Murrayeve knjige je bilo napisano konec osemdesetih; danes v postmodernih časih fluidnih identitet, ko je več ali manj vse fusion in je vsaka glasba menda le glasba in žanrske oznake z množenjem le izgubljajo na pomenu in je bil tudi sam »jazz-rock« podvržen neštetim dodatnim vplivom in preobrazbam, je poanta branja takih knjig bržčas bolj zgodovinska kurioziteta, ki daje nekatere druge nauke: recimo tistega o relativnosti okusa?
Kaj pa ideologija?
Poleg zgodovine glasbe same je poučna tudi zgodovina pisanja o glasbi. Najpomembnejša glasbena revija za razvoj jazza je bila DownBeat, za razvoj rocka pa Rolling Stone. O tem piše Matt Brennan v knjigi When Genres Collide. Obe reviji še vedno obstajata. DownBeat je postavil standarde za pisanje o jazzu in popularni glasbi. Rolling Stone je nastal kasneje in se je po DownBeatu zgledoval, navsezadnje je bil eden od soustanoviteljev Rolling Stone legendarni jazzovski glasbeni kritik revije DownBeat Ralph J. Gleason. Če povzamem bistveno: obstanek na nepredvidljivem glasbenem trgu je narekoval vihravo medsebojno dinamiko boja za promocijo in obrambo estetik vsake od obeh revij. Ti dve reviji sta dokaz, da se žanri le ne zlijejo tako zlahka eden v drugega in da glasba le ni samo glasba, čeprav je celo zgoraj omenjeni Duke Ellington dejal, da je rock ‘n’ roll »najbolj hrupna oblika jazza«. Ni zvoka brez ideologije.
Eden od ideoloških očitkov s strani jazza je, da je rock samo neinovativna, komercialna in bastardizirana verzija jazza. Odgovor na ta očitek prihaja iz presenetljive strani, od vnetega ljubitelja jazza, ki je bil sicer znan levičarski avtor – pri nas ga rada navaja stranka Levica – Eric Hobsbawm. Eric Hobsbawm je veliko pisal o jazzu, česar njegovi siceršnji bralci mogoče sploh ne vedo, in o jazzu je pisal doživeto in informativno. Kot sociolog je tudi natanko preučil družbene sloje in razredno pripadnost jazzu – kar vsaj mene zelo zanima. Prvič je Hobsbawm slišal jazz pri šestnajstih, tistega leta, ko je v Nemčiji na oblast prišel Adolf Hitler. Takole pa pravi o rocku: »Kot je pogosto v zgodovini umetnosti, se poglavitne umetniške revolucije ne zgodijo zaradi samodeklariranih revolucionarjev, temveč zaradi tistih, katerih inovacije vodijo komercialni nameni. Kot so bili prvi filmi bolj revolucionarni od kubizma, so rock podjetniki spremenili glasbeno sceno bolj korenito kot klasične in jazz avantgarde.«
Eric Hobsbawm našteje tri inovacije rock glasbe: prvič, tehnološka inovativnost; drugič, koncept »skupine« – gre za kolektivni faktor, ki ima med drugim za posledico svojevrsten »sound« vsake skupine; tretjič, vztrajajoč pulz ritma, ki je drugačen od jazzovskega.
In tako naprej in tako nazaj. Vznemirljivo.
Knjižničar priporoča:
- Charles Shaar Murray – Crosstown traffic : Jimi Hendrix and post-war pop
- Matt Brennan – When genres collide : Down Beat, Rolling Stone, and the struggle between jazz and rock
- Eric J. Hobsbawm – The jazz scene
- Eric J. Hobsbawm – Čas skrajnosti : svetovna zgodovina 1914-1991
- fBill Milkowski – Jaco : The extraordinary and tragic life of Jaco Pastorius
