Da, še sem živ! Čeprav najprej nisem imel namena pisati, morda sem se vdal v usodo ter začel verjeti, da je marsikateri smisel preživet in odpravljen, sem. Težko je biti pameten ter z gotovostjo trditi, da imamo kontrolo nad svojimi življenji ter predvsem časom, ki je po treh letih pasivnega pekla in zlovešče nevidne grožnje pustil pečat in sled na vseh nas. Prav tako tudi na sceni, ki je postala po predkovidnim preobilju lačna in željna koncertov, glasbe in druženja, lačna povratka v staro realnost, ki je nikoli ni bilo ali pa ji romantično dodajamo tiste razsežnosti, ki so popačene in namigujejo na »dobre zlate čase«. Fakt je, da po novem nisem več ekstravert, da me množice utesnjujejo in da sem se v tem času prekleto odvadil naravnega ritma dveh, treh, štirih koncertov na teden. Morda sem izgubil kondicijo, morda medtem samega sebe, vsekakor pa nisem popolnoma opustil želje in upanja, da bo nekoč kmalu, če ne ravno sedaj, bolje. Morda bi potreboval tako kot mnogi terapevta ali prave tablete, sem pa raje ubral tokrat drugo pot, kjer svojo srečo in izgubljeni čas preteklosti iščem to kolektivno pred glasbenimi odri, da vidim če še znam in zmorem in če tisti, ki so na odru, še znajo in zmorejo ter da si damo podporo in morda najdemo pot nazaj k luči.
Tokrat so poti po precej živahnem in sušnem poletju vodile v Kranj, k Trainstationu. Alternativni kotiček v neposredni bližini prestolnice še vedno dopušča vsaj iluzijo, da smo prišli v oazo alternative, v prostor, kjer je doma še vedno dobra stara glasba. Tokrat so bili vabilo k poti v Kranj, bodimo iskreni, za marsikoga od prisotnih najboljši srbski alternativci Repetitor, se nas je pa našlo kar nekaj takšnih, ki smo prišli meriti pulz ter dati podporo slovenskemu stonerskemu fenomenu, bendu Jegulja. Malce pred osmo je nebo nad Kranjem dalo slutiti, da morda le ne bo prišlo do orkanskega obračuna s sušno, razpokano prstjo ter da se bo koncert na prostem morda le nemoteno odvil brez nevšečnosti, čeprav bi brez odlašanja pristal na ples v dežju, le za varnost opreme bi me skrbelo.
Kmalu po odprtju vrat se je pred odrom le zbrala skupina par deset duš, ki so prišle podpret krstno dejanje – nastop mladih nadobudnih pankerjev No Offence. Bend, ki ga moj radar do danega večera še ni ujel, je četverec, zbor štirih mladih fantov iz Ljubljane, natančneje iz Savskega naselja, kjer so v zadnjih treh letih, ko je bilo domala nemogoče prosperirati ter se kakovostneje predstaviti množicam, dosegli veliko. Posneli so ploščo, prvenec, album Sonce. Voda. Zrak. Svoboda., odigrali precej koncertov, med drugim obredli jug ter z balkansko turnejo prenesli zvok, besedo in odrsko prezenco benda onkraj meja države. OK, morda niso enoznačni, ne dopuščajo etiketiranja in so pravzaprav res izmuzljivo shizofreni, je pa res, da vsaj na prvi posluh in pogled prostor za izboljšave še obstaja. Sicer dobrovoljni in nasmejani Renato Švara na eni, Anže Trček na drugi kitari sta bila tokrat zadovoljna s suhim, rahlo razglašenim tandemom dveh kitar, na katere dodajata hudomušne stihe ter vokalno podlago, ki koketira in drsi od zvokov spevnosti v maniri kakšnih Zablujencev, kot bi jih imitirali Zmelkow, v celoti pa je zaznati še nekaj več – stare stvari, kot so Polska Malca, stara šola garaže devetdesetih, nikakor ne novodobna definicija elitističnega punka na steroidih ali skate punk izročilu. V celoti sta še sicer simpatično zmedena, a pogojno korektno uigrana Samo Pirec na basu ter Filip Gabrovec za bobni. Štart z izklopljenim basom postane domala posrečena šala, s katero se lomi, prebija led ter tlakuje dobre stvari za večer, v avtorskih tekstih pa se kritizira (upravičeno) svet, pospešuje tempo norosti (z ostro, nebrušeno punkijado komada Res bi bil nor), daje prosto pot boju proti prepovedim (Pridna, ko zvija), prešteva in kritizira politike in provocira prazne teoretike (Schrödinger je bil amater), koketira in razgalja razvajene (Mala princeska), posega po malce več basa in bobnih (z novovalovsko skladbo Zmotna poročila), se zajebavajo in provocirajo ter protestirajo hrupno proti desnici ter skrajnostim diktatorjev (s pomenljivim in dovolj zgovornim komadom Ivan), medtem odtavajo v dream pop punk manj definiranega alterja v njim precej manj domačem srbskem jeziku kot je bilo to našim generacijam okoli in pred letom 90 (s super zasnovanim, a na odru tokrat premalo koncizno oddrgnjenim komadom Slani krugovi). Bend daje v petrijevko lastnega izraza malce starega nebrušenega zaprašenega in raskavega punka, pa malce punka s sladkorjem in pop noto, ki se je zgodila in se še dogaja, da punk lažje pride do radijskega airplaya. Pozornost presekajo s kratko in udarno hitrostjo ter ostrim diskurzom skoraj mimobežne Prazne Slame / Psihopatom ter s spevno Vstajniško socialno delavko, kjer pa me nasmejijo ter dokončno spravijo v dobro voljo, razvedrijo do mere, da jim lahko po malce neuravnoteženem balansu precej podpovprečnega, podhranjenega odrskega zvoka, zaradi katerega je tokratni del koncerta lažje opisati kot javno vajo in ne toliko prelomni moment v njihovi zgodovini koncertiranja, je bil to finale z dvoumno in navihano skladbo Lisička, v kateri zlahka preslišimo črko t pri ptički. »Ti nisi zebra, ti si lisička, / meni je všeč tvoja ptička. / Nisem metulj, js sm čebela, / tok te bom piču, da boš poletela.« No, morda ni stih, ki bi prinašal poslanico za prihodnost, je pa hudomušen hec, zaradi katerega lahko trud, znoj in angažma fantov iz No Offence pozdravim, pohvalim ter obljubim, da se še vidimo.
Sedaj pa o prelomnih stvareh, zaradi katerih mi ne bo nikoli odveč nameniti svojega časa, si kratiti spanca ter drobiti kilometre proč od varnega zavetja domačih štirih sten. Jegulja so bend, ki orje ledino kakovostnega inštrumentalnega obračunavanja s časi in množicami že od leta 2013 dalje. Skoraj decenija obstoja je bila zaznamovana z obilico dobrih koncertov tako doma kot na tujem, z dvema fantastičnima ploščama, manj všečno pa je dejstvo, da ni vse popolno in da zavoljo tega tendira k spremembam. V kolektivu, katerega primarno jedro sta Jan Kozlevčar Kozel na levi strani odra s svojim minimalizmom efektov ter sladko kombinacijo Fenderjevega Strata ter Marshalovega ojačevalca, ter hudomušni, senzibilni in v kemiji popolni Jure Gašper s svojim baritonom, malce več efekti ter nalezljivim nasmehom ter človeško toplino, zaradi katere so Jegulja že na prvi mah bend, ki vam seže do srca, je najpogosteje na udaru človek za bobni. Po Wukotu, Ducu, rezervnemu Janu (Prosenu), Niku Juraku, Mateju Šetincu in Juretu Kolšku je bil tokrat set bobnarskih paličic zaupan punkerju z izkušnjami odrskega nastopanja in kilometrini, srčnemu in nasmejanemu Roku Henigmanu, bolje znanem kot Boogieju iz zasedbe Golliwog. Ostrejši občutek za ritem in obračunavanje z opnami je že z uvodnim hitrim, za Jeguljo celo ekstremno eksplozivnim Pious Biasom. Punk z dodatki, bliskovita in kompaktna igra s čustvi je pravi blitzkrieg v polnem pomenu besede. Kozel in Jurc padeta v element na prvo, Boogie udari na polno za vse solde. Precej atipičen štart napoveduje rojevanje novih materialov, zaradi katerih je izid tretje mojstrovine le vprašanje časa (in denarja), v fakte pa ne dvomimo več. Z drugim koncertom z novim bobnarjem na krovu od benda ne pričakujem še popolne harmonije, je pa po slišanem jasno, da gre Jegulja v novi postavi na vse in nič! Zombie Casanova je bližje stari definiciji Jegulje, si pa bend dopušča dihati neobremenjeno ter drseti v sfere jazzovske tonalitete, umazanih misli in bolj usmerjenega izbruha čustev. Na krožniku je veliko dobrega, se pa z nadaljevanjem riše več nasmehov na ustnice tistih, ki smo zadnjih nekaj let čutili, da se pri Jegulji zapostavlja zvoke prvenca, krasne plošče The Darkest Light. Na najboljši način – s skladbo I Want To Be Number Three, ki je eden najboljših izletov v kakovostni svet stonerske sanjavosti ter sentimentov. Dve kitari, sanjavi rif in sugestivni dodatek ravno prav zadržane silovitosti za bobni posegajo v nevralgične centre. Ta prefinjeni občutek za mehkobo in nadaljnjo atonalnost, popolni groove ter grmenje. Igra perfekcije, na odru pa trije impozantni liki, zaradi katerih sem zapisan glasbi, veri v kakovost domače produkcije ter verjamem, da nisem edini, ki je v vse gostejših linijah pod odrom dobil zdravilo za dušo v polnem odmerku! Nadaljevanje z The Darkest Light obljublja najmanjše zlo, prestavlja dogodje v višjo prestavo. Epsko. Z vetrom v laseh. Z visoko postavljenim oltarjem šestim strunam, harmoniji in popolni igri glasbe, ki se ne sramuje čustev ter ranljivosti. Tudi takrat, če kdaj skrenemo in dregnemo z nogo v drek z dodatki (z eksplozivnim komadom Foot In The Shit), nakar se ne more in ne sme anulirati pojmov napredka in impozantne druge plate, ki pa rohni precej drugače kot prej. Retarded Nation dobiva z Boogijevo trdo roko manj swaga, manj mehke zibajočnosti, več pa armiranega betona, ki dodaja celoti več zvena industrial metala kot zadimljenega ljubimkanja z rezervo. Kakor komur drago, čeprav si želim, da doda fant v bobnanje še malce tistega prepotrebnega občutka, zaradi katerega je bobnanje lahko bolj sočno, zven Jegulje pa še bolj enovit, sočen in efektiven. Tudi zvočna podoba benda ta večer ni bila optimalna, ker tonec ni izvlekel maksimuma iz obeh strani odra, sicer zadovoljiva zvočna kulisa pa ni jemala naelektrenega naboja trem zvočnim rapsodom na odru. Po Exit Sandmanu je sledil še sklepni udarec na strune z zgodbo o strelskih jarkih in trobenti z ravno prav začinjeno Trumpet In The Trench. Koncert za vse solde, namenjen tolažbi, da ni vsega konec in da upanje še obstaja. Luč, pa čeprav tista najtemnejša in pri marsikom pozabljena, še sveti. Jegulja za vse solde, matervola!
Ker pa se večina špara za glavne jedi, je bila tokrat ta v barvah srbske kuhinje. Da ne bo pomote – polnomastnega in prav soljenega alternativnega muziciranja ter dokazovanja, da tudi Beograd premore svoje Sonic Youth, Pixies in odgovor na svetovne razmere ter trende v svetu – v formi in vsebini zasedbe Repetitor. Post punkerski izliv perfekcije trio, ki ga sestavlja od prvega dne dalje ekipa Ana Marija Cupin na basu, Milena Milutinović za bobni in izjemni eklektik Boris Vlastelica na kitari in vokalu, začne brez ceremonij in dolgovezenja. Po hitri uskladitvi na inštrumentih je Kranj deležen nove, aktualne jeze s skladbo Džungla. Otvoritveni štikelc aktualne, leta 2020 izdane plošče Prazan prostor među nama koji možda i ne postoji eksplicitno govori o blokadah, zapiranju družbe, s sugestivnim pridihom betonskih zidov, kaosa, artikulirane nekonformnosti tolče za vse solde, brez milosti. Bend zveni kot Nirvana, Yonic Youth, čista esenca devetdesetih. Na eni strani seksapil zapeljive basistke ter v svoji drobnosti mogočne bobnarke, poleg tega pa je tu vse prisotni in enkratni orator zasedbe, ki polni pljuča nevrotični zveri, s katero se lahko poistovetimo vsi prisotni. Tudi z aktualnim pridihom prvenca, že leta 2008 izdanim ploščkom Sve što vidim je prvi put, s katerim se večerni ples nadaljuje s Pukotinami, iz katerih se pne Kralj ničega. Absolutni spev brezizhodnosti, atonalna lepota ravno prav zjebane melodike sili v gibanje in ples. Hipnotično. Prodorno. Umazano. Brez rezerv za jutri. Boris hlapi iz vseh por, se zliva z zvokom in kitaro, ki je le orodje za eksegezo, za odpiranje čaker in nekontrolirani izliv dušnega ekstrakta, zaradi katerega je oder premajhen, zaradi katerega je spontano potreben izlet med publiko, pa to ne izgleda in ne smrdi po pozi. Perfektna Ekspedicija z zvokom, ki bi bil zlahka serviran na drugi strani Atlantika, nato pa verjetno en najboljših trenutkov večera. Boris se pomakne v ozadje ter prepusti oder ter mikrofone Ana Mariji in Mileni, ki s Crveno zapojeta grleno, ubrano, v duhu kakovostnega srbskega izročila, ki je ravno prav urbanizirano. S prividom gozda, dotiki vetra in popolnem suspenzu racionalizma, da bi postali vsi ujeti v čisti esenci trenutka in močnih emocij. Uau! Na slednje se z Massive Attackovsko preciznostjo lepi krasen komad Kroz vetar. Boris za trenutek odloži kitaro in vzame v roke bas, Repetitor pa v popolni dominaciji ženske energije orje srčne brazde sladke bolečine ter dominira množicam tako tokrat v Kranju kot nedvomno kjerkoli zasedejo oder.
Pare samo keš je povratek v »normalo«, kjer ni rezerve, ojačevalci pa gredo na enajst. Zato, da bi padli v popolni občutek in igranje z zvokom s skladbo Ako te ikada. Hrup, ki izceja smisel časa. Uničenje, požig, peklenski občutek maščevalnosti, ki ne obljublja drugega kot doslednost. V izvedbi in konstruktu. Publika diha na polna pljuča razgreti zrak poln verzov o koncu, iz katerega se poraja vedno nekaj novega, ne nujno lepega, a usodnega. Da bi se znašli v ciklu malce bolj znanega U pravom trenutku, da dodamo v paleto malce črnine s Crnom zemljom. Preroško, v stilu, masivno, boleče. Kot je sugestivno boleč in počasen komad Roba s greškom. Pokvarjena, skvarjena, kot velja to za vse človeštvo, ki si omejuje polje sanj in dopušča suspenz mogočega. O tem in še o čem pojejo Suženi snovi, Repetitor pa brez rezerv in občutka utrujenosti peljejo impulzivni ples supernov dalje do Beskraja, da brezkompromisno srknili kapljico ali dve Sa izvora. Disonantno, ravno prav negostoljubno ter nepopulistično, da lažje vzamete Repetitor za nekaj svojega, ne nujno splošno sprejetega, a tako prijetnega v svoji nebrušeni iskrenosti! Kjer smo za prisotnost nagrajeni z dodatki, z godbo za vse solde, kjer so ključni le Ja, Život in končno ključno vprašanje Gde češ.
Narode, čeprav prikrajšan za krepke ure spanca se lahko z nasmehom na ustih zahvalim dejstvu, da se niso čisto vsi vdali v brezup ter se dobre stvari, dobro koncerti še dogajajo. Trainstation je v tem dragocen prostor, ki dopušča dostop do glasbe, ki ni komercialna, je pa edina vredna poimenovanja iskrenosti. No, skoraj. Pozdravljam priložnosti, s katerimi lahko publika užije in uživa ob zvokih in sporočilih manj in bolj znanih akterjev, vsaj za hip odmisli diktat strahu in negative ter morda začne vnovič bolj sproščeno dihati na polna pljuča svobode in pogojne normalnosti. Na tem mestu bi se zahvalil tudi za bendom, ki ustvarjajo, kreirajo, snujejo in snemajo novo glasbo, nove zapise, iščejo sebi lasten izraz ter dajejo razloge za to, da se namensko usmerimo proč od štirih sten v sfere razprtega, ne samo faktičnega fizičnega sveta temveč tudi v tiste sfere, ki so vidne le z zaprtimi očmi ter odprtimi ušesi ter srci. Prav zavoljo tega morda kmalu vnovič sedem za tastaturo in o tem vrstico ali dve – za vas, ki vam je tako, kot meni, mar in ki ljubite prave stvari, prave ljudi, pravo formo, s katero je možno spisati in začrtati meje novega sveta, nove realnosti, ki bo morda še boljša in lepša od tiste, na katero smo v tem času pozabili. In s tem so glasbeni duh, scena, koncerti in epska luč na koncu tunela obsojeni na upanje, življenje ter izboljšave, sicer je vse, vključno s srcem sveta mrtvo, v kar pa menda še ne verjamem popolnoma.
