Skoraj neverjetno, a v letu 2022 smo nabrali kar nekaj dobrih koncertnih zadev – ne toliko na tej strani Alp, saj so primat glavnih velikih koncertov, tistih najžlahtnejših, podjetno in zavzeto vzeli zase precej na južni strani Kolpe. Po poletni sezoni sicer zaradi shizofrenih napovedi za jesen ter kaotičnih odpovedi številnih nastopov glasbenih zasedb predvsem z druge strani Atlantika definitivno nisem pripravljen staviti na realizacijo najbolj smelih načrtov, kaj vse naj bi videli na odrih doma ter v soseščini. Vseeno je bila napoved povratka izvrstnih ameriških progresivcev Elder na odre Evrope nekaj, kar smo si lahko po tihem želeli, nismo pa si upali upati preveč naglas, da ne bi »zadžinksali« dogodka, ki ga nedvomno lahko suvereno imenujemo septembrski koncertni presežek zavoljo več dejavnikov, a o tem malce kasneje. Dejstvo je, da smo v tem času postali lačni koncertov, da je morda zmanjkalo malce koncertne kondicije v zadnjih nekaj letih, nič pa ni fatalistično, da ne bi mogli popraviti, čeprav sta gotovi za sigurno le dve zadevi – davki in smrt. Orto bar zaenkrat, navkljub napovedim »davkov napredka in urbanizacije«, še stoji, v najboljši družbi dragih ljudi pa se vedno spodobi nameniti par ur svojega večernega časa tudi takim zadevam, kot so kakovostni koncerti in spoznavanje nove ter preverba stare in poznane glasbe. Spodobi se in je prav.
Prav zato ni bil niti dež izgovor, da ne bi usmerili koraka proti ljubljanskemu hramu koncertne godbe brez frajtonerc in štance. V večernih meglicah sredine noir atmosfere se je pred vhodom, kjer so vrata tokrat, neverjetno, odprli že ob sedmih, čeprav Orto do covida ni obratoval prej kot ob devetih, zbrala že konkretna gruča ljubiteljev stonerja, dooma in progresivne sludge glasbe s potenco. Sam sem, priznam, stavil na napačnega konja ter s koncertnimi soborci prispel do prizorišča malce kasneje, saj so iz notranjosti že impozantno bobneli zvoki prve na listi nastopajočih zasedb – benda Irist.
Mladi kvintet iz Atlante, rodnega kraja kraljev progresivnega novodobnega sludge muziciranja, zasedbe Mastodon, je bend, ki je v sedmih letih obstoja uspel priti pod okrilje založbe Nuclear Blast, predlani, ravno v času razcveta pandemije, pa so po nesrečnem naključju izdali prvenec z naslovom Order Of The Mind, ki je bil glavni razlog, da so ga prišli predstaviti celo v naš majhni košček podalpskega sveta. In to determinirano ter brez rezerve! Z rahlo zamudo smo ujeli končnico komada Burning Sage, s katero mladi peterec ponuja maskulativno, močno dozo groova, grlenih vokalov ter dinamičnega distorziranega čustvovanja. Duet obeh kitaristov, Adama Mitchella in Pabla Davila gosti stopnjevanje ritmično dobro uigranega Jasona Belisha za bobni ter Bruna Segovie na basu, popolno dominacijo pa s sicer precej pasivnim odrskim nastopom, a dobro odprtim grlom v tej anglo-italijanski navezi dopolnjuje Rodrigo Carvalho s svojim mogočnim raskavim vokalom. Z razliko od Mastodonov so Irist bližje Intronautom z dodatkom nedavno prav tako preverjene Gojire, ali morda celo sepulturiziranega HC-ja. Post hardcore občutje mešanic različnih tinktur, zvoka morda kakšnih Quicksandov, ki jim bend dodaja več preciznosti, in sicer kričečega vokalnega imperativa, ki gre v nekako militantno postsvetno opozicijo brezupa. Ritmike ne manjka, je pa veliko precej predvidljivih obratov v umetno umirjanje, ki mu sledi privijanje potenciometrov do stanja piskanja v ušesih. Nikakor ne neužitno, a v marsičem že slišano in v določeni meri s poustvarjanjem zgublja svojo ostrino ter prepričljivost. Bend sicer brezhibno in s precej kakovostno zvočno sliko polni oboke solidno zapolnjenega Orta. Tudi precej nasičeni in diametralno razcepljeni Nerve pelje v nekako podobni smeri, sam pa sem na trenutke videl v Rodrigovem nastopu podobnosti z vokalizacijo zelo okusne zasedbe z naše strani univerzuma, zasedbe Ambra. No, morda je imel Jani malce daljše lase in morda malce manj brutalen grleni vokal, fintiranje pa gre v podobni smeri. Novejše delo, skladba Gloria, preseka set na nekako zdravi polovici, nevrotični občutek pa shizofreno, vsaj v mojih ušesih, pridrsa do sfere clevelandskih oratorjev Chimaira, čeprav manjka tisto nekaj malega, zaradi česar bi lahko popolnoma verjel kompendiju zvoka zasedbe Irist. Pod vso masivo in mišicami manjka morda malce več dinamike, diverzitete, morda pa sem prišel na tokratni dogodek z drugimi metri, pričakovanji, sentimenti, ki bi jih bilo potrebno terapevtsko zdraviti z malce drugačnim »artikuliranim, a preveč predvidljivim hrupom«, če bi parafraziral dobro primero, ki bi bila primerna popotnica za levji delež slišanega nastopa nadobudnih, a v marsičem še uka potrebnih Američanov. Order Of The Mind je pretenciozen, Insurrection premalo, ki jo repiticija, ostrina in determiniranost končnice z Dead Prayers in pogojno pa finale s sludge hipnozo komada Surging Ablaze, ne morejo popolnoma sprati. Irist so, žal, še en izmed bendov, ki vsaj na mojem dušnem substratu ne bodo pustili takšne sledi kot, denimo Neurosis, Gojira ter, jap, tudi njihovi sokrajani Mastodon ali me, naj se popravim, vsaj po tokratnem sicer solidno odigranem nastopu, vsaj tokrat ne puščajo v stanju eklektične pretresenosti.
Prav nasprotno od tega, kar sem si dejansko tudi obetal od nadaljevanja s strani doomovsko briliantnega muziciranja benda Pallbearer. Kvartet iz Arkansasa bo prihodnje leto dopolnil polnih 15 let ter v štirih ploščah od prvenca Sorrow And Extinction dalje do zadnjega, predlani spočetega albuma Forgotten Days neprestano rastejo, se razvijajo, predvsem pa upravičeno žanjejo besede hvale. Hvaležen sem za dejstvo, da je ob nastopu, kot so ga predstavili tokrat v Ljubljani, pojem časa irelevanten. Najprej s hrbtom obrnjeni proti publiki odprejo paleto zvoka s kontrolirano radiofonijo iz celotnega arsenala Orange ojačevalcev, po katerem se začne kontroliran post sabbathovski doom s potenco. Obe kitari tako Bretta Campbella na desni kot Devina Holta na levi strani odra funkcionirata sočno, polno, ravno prav grozeče. Joseph D. Rowland tempira bas sistematično na bobne najmlajše in najnovejše dopolnitve zasedbe, bobnarja Marka Lierlyja. »Dark clouds move closer / At the edges of my mind / Obscuring / Consuming my perception of time …« poje Brett s svojim morda malce premalo poudarjenim vokalom in definira notranje občutje, masivni doom pa se s stopnjevanjem, okusnimi solažami in strateškim stopnjevanjem atmosferičnosti ponuja Ljubljani kot dolgo pričakovani sadež. Nabito polno pododrje diha mastni preznojeni zrak ter sledi naraciji čustvenosti, kot bi našel adekvatno protiutež izvrstnim Baroness, po aktualijah pa Pallbearer odjadrajo v leto 2014 in malce počasnejšo ritmiko plošče Foundations Of Burden. Presenetljivo, celota funkcionira na manj obratih še bolje, bolj resonantno. Kot bi dobili z gravitacijo še več udarne moči. Preteklost je perfektno stkana s sedanjostjo, zato z Vengeance And Ruination pride bend že krepko do stanja delovne temperature. Kot bi sledili teksturam rahlo otožne jedkanice, ki ne izpija energije, v tem impozantnem občutju smrtnega pa se v kontekst zvočno prikradejo Dool. Devin perfektno dopolnjuje vrzeli v zvoku, slednjih pa, iskreno, ni veliko. Binarni skok v leto 2014 s komadom The Ghost I Used To Be perfektno blenda, meša lepoto intimnih občutkov zasanjanosti, čiste emocije ter brutalnosti z občutjem, brez nepotrebnega pretiravanja. Prav zato so Pallbearer nedvomno eden boljših sodobnih doom bendov, ker ne igrajo na karto varnega in instantnega ter se ne bojijo zavoljo introspekcije ter naravnega tempa glasbe potegniti linije sladko trpkega v več kot deset minut. Kakor nekoč, tako danes. Po skladbi Silver Wings še I Saw The End, s katerim zasedba namensko doda malce drobtinic s predzadnje plošče Heartless, kjer slišano v ničemer ne odstopa od normativa kakovosti večera, na katerem smo zavestno jedli vse sadeže iz ponudbe s slastjo. V zgoščeno gmoto publike zaseka veliki finale in pomenljivi povratek v stanje 0. Given To The Grave z razvpitega prvenca je bil stkan za epski sklep dovršenega nastopa, ki je dal to, kar smo od njega pričakovali – več kot korektno odigran repertoar, predvsem pa tisto odrsko esenco, po katero velja še priti.
Tudi če bi se pri tem večer sklenil, bi bile marsikomu apetiti potešeni, a je veliki finale, ki smo ga vsi pričakovali, pripadel zasedbi Elder. Kvartet iz Massachusettsa mi je v nevralgične vode popolnoma zlezel s ploščo Reflections Of A Floating World s svojo perfektno kombinacijo občutka za naravni ritem, popolni rif in glasbo, ki je s svojo psihedelično igrivostjo že zdavnaj prešla mejnike stonerja, žanra, ki ga sicer globoko obožujem ter spoštujem, a so Elder več kot »samo« stoner. Genij prvega moža zasedbe, Nicka DiSalve, je neoporečen. Predvsem v tem senzibilnem občutku za glasbeno naracijo, pa tudi za izbiro pravšnjih sopotnikov, saj si Elder ne predstavljam brez suhljatega dolgina Michaela Risberga z njegovo SG Gibsonko, basista Jacka Donovana na centru odra ter izvrstnega bobnarja Georga Ederta v ozadju. Izvrstnih 16 let polnega glasbenega ustvarjanja, predlani izdana plošča Omens, ki je presegla vsa pričakovanja in bi si zaslužila več pozornosti, reklame, več vrtenja, za letos pa napovedana novembrska sladica, ki ji ne boste mogli reči ne – album Innate Passage Pa dovolj o tem, kako je bilo na koncertu?
Že prej dodobra napolnjena dvorana je pokala po šivih. V zatemnjenem pododrju je temperatura do malce pred deseto naraščala eksponantno. Dobrih 15 let je minilo od zadnjega koncertnega odrskega obiska zasedbe Elder v naših logih. Od leta 2007 se je zgodilo marsikaj. Predvsem to, da svet ni več enak, kot nismo enaki tudi mi. Spremenjeno je čutenje, ki ga imamo en do drugega, nedolžnost je pošla, manj je naive, spet več je negativnosti, gravitiranja k rušilnemu, zato je dobra senzualna glasba lahko terapija, ki jo velja večkrat aplicirati. Bolj kot kemijo in medikamente ter utiranje nezdravih bližnjic. Prav zato je eksplozija dobrega odpihnila oblake sivine že s prvimi iskrivimi jazzovsko praskatejočimi toni uvoda skladbe Compendium z izvrstne, leta 2015 izdane plošče Lore. Popolna harmonija obeh kitar, ki predeta, tketa, prinašata luč in sonce. Zraven pa masivni in progresivno razigrani bobni ter bas, nato pomik v drugo predstavo in Nick odpre grlo. »Faces change, thought returns to dust / Ashen countenance, holy rust / I am compendium«. Bolno dobra igra minimalij, ki so vse! Elder so že v prvem delu same otvoritve z epskimi desetimi minutami pripravljeni v ušesa in misli vseh prisotnih vtreti vse tisto najboljše, zaradi česar je vredno živeti. Brez rezerv in segregacije ter delitev sveta na vredno in nevredno polovico. Brez fig v žepu in brez lažne iluzije veličine, saj se lepote glasbe takega kalibra enostavno ne da in ne more poustvarjati in Ljubljana je to ta večer dobro vedela. Solze sreče, pot in naravna nuja po gibanju brez aditivov, v celoti pa vezni člen glasba, za katero bi bil človek pripravljen prodati dušo! Novejšo teksturo benda predstavi igrivi in bolj svetlo barvani In Procession. Vnovič samo dokaz briljantnosti in popolnega navdiha, v katerem se v srži destilira tisti najboljši občutek progresivne starikavosti, pridih občutja sedemdesetih, bend pa to zlato esenco poganja prek filtrov tusvetne prisotnosti neizumetničeno, nepoustvarjajoče ali preživeto. In v tem stihi, ki abolirajo vso opozicijo ter upiranje: »The solitary purpose / To outshine the heavens in our minds / Thoughts rain down a thousand suns / Flicker on the surface of the own«. Izvrstna interpretacija ter popolna dominacija nad masami s skladbo Blind s prej naznanjene plošče, ki je zaukazala malce z zamudo imperativ zasedbe Elder mojemu sebstvu, albuma Reflections Of Floating World, po katerem ne more biti nič več enako in nihče slušeč nedotaknjen ter indiferenten do ponujenega. Bend servira dokaz svoje perfektne uigranosti iz takta v takt, v živo pa zvenijo Elder še bolje kot na itak popolno sproducirani plošči.
Senzualna pomiritev z dinamiko skladbe Legend. Nekoč sem slišal primerjavo, po kateri zveni slišano kot popolni blend bendov Sword, Deftones in Smashing Pumpkins, čemur morda ne oporekam popolnoma nič, bi pa dodal v celoto kraljevski odmerek še bolj genialnega liricizma, s katerim Nick opisuje senzibilno cel svet in podaja prefinjen komentar v prispodobah: »The whispering night / Tracks in the snow / Crossing the threshold / Of what we all know / Crimson immortal Elysian fields / Stems of good fortunes / They’ve been reaping for years / Seek words of wisdom / Spurning the lore / Weavers of fate / Have cast on the shore / We seek lives of holiness / And finding nothing in its place / The grace of the gods / A fire gone out / On the banks of the lands / Once so firmly devout / A wringing of hands / Facing the dark / Hollow and dead / What we know in our hearts«. Popolna prispodoba, popolna izbira besed in ta božanski zvok, ki je lahko zgolj in samo angelska tolažba vsem nam. Zato, da pred koncem pokleknemo pred oltarjem preteklosti in priznamo potenco in lepoto tudi stvaritvam, kot je Dead Roots Stirring z istoimenskega albuma, ki parira aktualijam. No, s časom so se Elder še bolj rafinirali, si dodali še več sanjske koprene, zaradi katere je atmosfera skladbe Halcyon onkrajsvetna ter se teža sveta zdi gravitacijsko lažja, ob iskanju poslednjega zatočišča in perfektnega sklepa večera pa se sklepni Sanctuary zdi kot popolna izbira, kateri ne moremo iskati dodatkov.
No, slednjih ni bilo, a smo lahko vseeno v hlad noči odšli vsi potešeni, malce bolj enotni, združeni. Morda malce bolj potolaženi in z vsaj hipom manj bolečine na plečih, saj sveta ni potrebno vedno snemati s tečajev in nositi na svojih plečih ves čas. Po slišanem in videnem se lahko na tem mestu najprej iskreno zahvalim organizatorjem, ekipi Dirty Skunks, da so v Orto pripeljali tak senzualen spektakel perfektnega, še bolj pa zasedbam Irist, Pallbearer in najbolj Elder, da so si na svoj urnik vpisali naše kraje ter jim dali popolno predstavo ne glede na majhnost prizorišča in morda manj prodanim stvarem, ki so bile tokrat na voljo po korektnih cenah. Glasba dandanes je prevečkrat samo posel, denar, ki ga poganjamo v ustroj zveri z imenom kapitalizem, je pa vsekakor vredno za dobre stvari nameniti kak sold ali dva, predvsem pa riskirati tudi manj naspano noč. Zato, da je srce potolaženo in da so misli malce razelektrene z dobro glasbo in dobrimi ljudmi. Saj veste, nekaj, v čemur uživate in vam godi, le stežka imenujete zapravljanje časa in slednji morda le ni tako kataklizmično skopo odmerjen, če ga odštevamo s takti kakovostne, srčne in dobro odigrane božanskosti, ki je popolni ritem in harmonija v enem.
Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Mateja Gašperin
