»Radi bi samo to, da bi nas mogoče začeli jemati kot odrasle, kar dejansko tudi smo.«
Tako se je na novinarski konferenci ob 25-letnici kluba Metulj v Bistrici ob Sotli izrazil Andrej Boštjančič – Ruda, ko sem kot moderator po podganje trzal med glavnimi akterji kluba pričakujoč običajno sodobno nesnažnost, da bi se radi pokazali mogočnejše, kot so. Na njegovo iskreno izjavo je župan kraja odgovoril, naj bomo mladi ponosni nase, naj se ne tlačimo dol in da je klub neverjeten uspeh in podobno.
Ampak nihče od nas ni več mlad. In nihče se ne tlači dol.
Mislim, kakšen smisel ima vse skupaj? Zakaj sploh tole pišem? Nikoli nas ne bodo jemali kot odrasle. Kot bi pri svojih 42-tih delal v knjižnici na šalterju za izposojo.
Najprej, glasba je žur. Itak je zadnja stvar, ki si je želim, da bi postal tak, kot so razni župani in naši neglasbeni fotri z njihovimi šank debatami o politiki in ženskah. Res mi ni do tega. Ampak obstajajo še hujši pacienti od fotrov in županov. Recimo angažirani akademiki. Če se že v dvomih spravljam k pisanju o glasbi, se vsaj zaprisegam, da ne bom pisal političnih traktatov, pamfletov in socioloških analiz, ampak nekaj, kar poskuša biti kul. Kar bi tudi sam bral. Da ne vdiram na zabavo s svojim kislim ksihtom. Sploh ne na svojo lastno.
Pol leta nazaj sem prebral knjigo Narobe / Na robu glasbene prakse. Knjiga je v osnovi zbornik besedil o svobodni improvizaciji pri nas. Svobodno improvizacijo si oseba, ki še ni imela privilegija (zavestnega) srečanja z njo (to o privilegiju govorim brez vsake ironije), verjetno predstavlja kot nekakšno čustveno onaniranje, psiho-dramo, nesmiselno praskanje, piskanje, tolčenje, živčno dretje, take stvari. Zato tudi verjetno je nastala ta knjiga, da razčisti dileme. Ne vem, mogoče pa je bila mišljena samo kot nekakšen pregled scene. Kakorkoli, knjiga je mišljena dobro, pot v pekel pa je tlakovana z dobrimi nameni itd. Preberimo si krajši izsek:
»Odločitev za svobodno improvizacijo v njeni najradikalnejši različici je odločitev za jasen ne avtoriteti, ne birokraciji in za začasne skupnosti posameznikov, je torej politična gesta, ki še vedno vsaj poskuša kljubovati globalnemu kapitalističnemu gospodovanju.«
Knjiga govori o iskrenosti svobodne improvizacije, o resničnosti, pri njej ni skrivanja in ni iluzij. Gre za glasbo kot komunikacijski in ne estetski medij. Svobodna improvizacija raziskuje, kako daleč je mogoče priti, kako spremeniti razmerja in spodbuditi dialog.
Knjiga je več ali manj zgolj in samo to, 234 strani tega kar sem zdaj napisal in nikjer nobenega sloga, še tisti, ki je, je izumetničen. Vse to so klišeji. To so ti traktati, pamfleti in sociološke analize, o katerih sem govoril. Kako naj temu verjamem? Po napisanem sodeč od svobodne improvizacije ne morem pričakovati drugega kot dolgoveznosti, zavite v nek sprenevedavi teoretski bulšit. Ampak jaz sem bral tudi Vladimirja Nabokova in eseje njegovega občudovalca Danila Kiša, tako da sem dovolj mentalno zaščiten, da me taka knjiga po svoji slabi zasnovi ne more odbiti od ljubezni do teme njenega pisanja. Svobodna improvizacija je kul. Zdaj pa naj vam povem, kako se po mnenju Nabokova in Kiša o svobodni improvizaciji piše, tako da že v štartu ne odbiješ vseh, ki ne stojijo v vrsti za asistente na univerzi.
Citiram odlomek iz spremne besede Mirka Juraka h knjigi Vladimirja Nabokova Ada ali strast:
»Nabokov je večkrat izjavil, da je svet človekove domišljije za posameznika mnogokrat bolj pomemben in bolj pristen kot zunanja resničnost, ki pa se ji seveda ne moremo izogniti, čeprav sta si oba svetova dostikrat v navzkrižju, in tudi o tem naj govori književnost. Vsako delo, ki je resnična umetnina, govori torej popolnoma na svoj način in roman na sploh ne obstaja. Nabokov se je tudi mnogokrat spotaknil ob iskanje »idej«, »sporočil«, ki naj bi jih književnost posredovala. Povprečje v pisateljevanju najlažje in najbolje uspeva prav v tovrstnem tipu literarnega dela, čeprav o življenju – po njegovem mnenju – v umetnosti ni mogoče govoriti na poenostavljen, posplošujoč način, kot o nekakšnih komentarjih o sodobnih socialnih, političnih in drugih dogodkih. Zato je Nabokov poudarjal, da se življenje najbolje spozna iz načina pripovedi, ne pa iz idejnih, moralnih, filozofskih ali drugih premis, ki so tuje umetnosti.«
To bi se po mojem razdraženem mnenju moralo poznati tudi v slogu pisanja celotne knjige Narobe / Na robu glasbene prakse, ne glede na njen namen, torej v načinu pripovedi, ker kaj pa je vse to pisanje o glasbi navsezadnje, kot pripoved? V Sloveniji potrebujemo ljudi, ki znajo dobro pisati. Ki so vsaj tako zanimivi, če ne bolj zanimivi od glasbenikov. Nekdo mora voditi pripoved, da se prekine ringelšpil vedno enakih nevrotičnih izpadov.
Naj kot podporo za svoje stališče (ker sam nisem pisec), brez prevoda, da se ne izgubi slog, navedem odlomek iz knjige glasbenega kritika Neila Kulkarnija Eastern Spring: A 2nd Gen Memoir, v katerem opisuje svojo mladostniško obsedenost z revijo Melody Maker:
»Not only was the music that the Maker introduced me to a revelation, it also picked out the sources I should be studying, the films and books that surrounded the culture, the writers and theorists I had to follow, every piece threw down hints to a thousand other things you could explore. In contrast to today’s endless music-crit efforts to be down with the kids, the Melody Maker never ever felt like it was talking down to you, only across, only with both the humility and conviction strong enough to allow you as a reader to catch up, to try and understand, pursue your own avenues. The people who wrote for the mag, and the photographers who snapped for it became obsessions for me as deep as the music they sent me towards and shot: Simon Reynold’s mindblowing conflation of modern theory and noise, David Stubbs’ scabrous humour and deep intuitive use of the English language’s vulgarian power, Chris Roberts’ enormously stylish mix of poetry, suggestion and romance – these people, and many others, ended up, even though they seemed to be living enviably connected lives in the big smoke, massive shadowy presences in the life of this little fuck-up from Cov, overseeing my life and it’s choices, yaying or naying every decision whether sartorial or aesthetic, popping off a myriad directions your head could be splattered to.«
Ni osebe, ki bi lahko tole napisala v takem slogu. In tudi ko piše o drugih piscih, poudarja njihov način pisanja. Vse mu verjamem.
Knjižničar priporoča:
Vladimir Vladimirovič Nabokov – Ada ali strast
Danilo Kiš – Homo poeticus : eseji in intervjuji
Alex Ross – Drugo je hrup : poslušati dvajseto stoletje
Michael Spitzer – The musical human : a history of life on Earth
David Novak – Japanoise : music at the edge of circulation
Peter Stanković – Simbolni imaginarij sodobne slovenske narodnozabavne glasbe
Neil Kulkarni – Eastern Spring: A 2nd Gen Memoir
Derek Bailey – Improvizacija : njena narava in praksa v glasbi
Narobe / Na robu glasbene prakse
