Ljudje smo hudo kompleksni stroji, sestavljeni iz anatomskega skeleta, oklepa, dinamičnega stroja, ki ni nič več kot le gmota funkcij, telesnih sokov in volumna, če v tem ustroju ne biva duša, ta izmuzljivi filozofsko – teološki, pravzaprav ontološki koncept, ki ga lahko reduciramo na električni naboj, na številčnici pa se dejansko merita le binarni postavki 1 in 0. Duša je ali duše ni, slednja pa terja (samo)izražanje, spletanje z drugimi, da bi v tej kompleksni igri, tem kompleksnem komuniciranju s tistim pomembnim faktorjem, brez katerega telesa ni – s prostorom zunaj – udejanja sama sebe, se artikulira in (samo)analizira. Zato jo lahko pripisujemo tudi drugim formam, socialnim akcijam in (an)organskim formam, med katerimi se prav hitro, če smem biti poenostavljujoč in direkten, hitro prišteva slednje pojmu glasbe, zvoku, sinergiji naključij in interakciji, pri kateri je osnova navidez preprosta ter potrebuje le medij, sredstvo prenosa, prek katerega se valovanje prenaša ter prehaja od emitorja do receptorja. Seveda ne gre brez anomalij in še tako čista ideja se v aktu soustvarjanja več kompleksnih strojev, prav zlahka skvari, podlega šumom, interferencam, zaradi katerih je percepcija prvotne ideje zlahka razumljena ali slišana drugače kot je bilo to prvotno mišljeno. Zato sledi poziv k več razlage, morda poenostavitvam, instantom, s katerimi bi šla ta igra vzrokov in posledic enostavneje čez sita razumevanja, morda še lažje prek sit vrednostnih sodb, kalkulatorjev (ne)ugodja, zaradi katerih ta prvinski dušni stroj presoja, ali mu je nekaj blizu ali ne, ali mu godi ali ne ter ali je pripravljen participirati pri taki komunikaciji, v katero se je znašel po ključu bodisi lastne izbire ali naključim. In kaj je ugodje? Morda smo spet pri fiziki, pri valovanju, pri resonanci, s katero postulat duše v prej omenjenem telesu prepozna samo sebe, najde elemental reda, harmonije, sebi lastne simetrije, skladnosti ter prenos prek medija, prek etra, prek zraka, razume ter se nanjo lahko odzove.

To je bila osnova, temelj, na katerem danes gradim tezo, da so The Canyon Observer s Figuro naredili nedvomno izzivalen, intriganten, okusen zvočni izdelek, ki postavlja v nov kontekst in nova razmerja pojmovanje njihove glasbe, njih samih in vzročno – posledično tudi nas, poslušalce, ki smo se na petek trinajstega odločili narediti poskus ter vnovič skupaj skočiti v temo, v neznano, se potopiti v gosto zmes hrupa, napora ter artikulacije, ki jo od prvega dne dalje servirajo ljubljanski oratorji hrupa z dodatno vrednostjo. Slednje terja koordinacijo, odločnost, več reda in matematike, predvsem pa poguma. Bend je v tem času pridobil dodatnega člana, bobnarja Gašperja Prusa, kot je bilo pri napovedovanju dogodka v sicer hramu avantgarde gibanja, plesa ter malce drugačnih predstav, v Španskih borcih, zapisano v napovedniku, pa se k zvočni igri v kontekst zasedbe prištevajo še štirje atipični dodatki – dva saksofona in dve čeli. Figura je tako poleg zvočnega postala tudi organizacijski izziv, ki je terjal usklajevanje ne samo na zvočni, temveč tudi na koordinacijski ravni prostora in časa, da se je vse skupaj dejansko sploh lahko zgodilo.

Že malce okoli osme ure se je v veži teatra začela zbirati kopica podpornikov, ljubiteljev, znancev, prijateljev, radovednežev, znanih in neznanih en drugemu, da bi krstno preverili in užili Figuro v vsej njeni neposrednosti. Po predhodnem teasanju s tremi kompozicijami – s skladbo Slepič, Koža in Kri – je bilo jasno, da je bend v svoji levitvi odvrgel kopreno distorzij, v dobršni meri ogolil in ranljivo izpostavil sam sebe ter v lastni kontekst dodal tiste nečistoče, ki bi jih že na prvi posluh prej pripisovali novim konceptom moderne avantgarde, free jazzu. Forma se je reformirala – tako telesno kot tudi vsebinsko. Bend je, vsaj po imenu, ostal enak, čeprav je od zadnje igre s hudičevim repom ter zadnjo ploščo Noll minilo že nekaj časa. In v isto reko, baje, ne moremo nikoli stopiti dvakrat.

Odrski koncept je bil tokrat precej enostaven. Preprosta igra zamegljene svetlobe, rumene luči, predvsem pa benda, ki se je postavil pred svoje ojačevalce ter po zvokih glinenega ptiča, ki je repetitivno in meditativno polnil oboke nabito polne dvorane se je ekskurz v neznano lahko začel. Najprej z uverturo Kaje Blazinšek, ki je prebrala predtekst Sergeja Harlamova. O telesu, o funkciji, o figuri. O smislu, predvsem pa o poti, ki jo kot astralni popotniki izkušamo vsi mi, kar je lahko poenostavljena zgostitev vsega v eni sami točki, iz katere izhaja duša, glasba in bivanje, karkoli že to je. Nekako v istem tonu, a z manj besedami, kot sem to storil sam v uvodnem odstavku teksta. Poziv k zaprtju oči ter odprtju duše, kjer se je zgodil najprej Dih. Gašper Letonja z nežno uverturo jazzy zveneče kitare, prek celote pa se sliši čebljanje glinenih ptičkov ter senzualne perkusije, ki jih z občutkom dodajata okusno ter z občutkom Bojan Varga ter Gašper Prus. Kot v nokturnalnem izletu nad zasanjane luči Ljubljane se v celoto prištevata saksofona Jureta Boršiča in Ceneta Resnika ter najprej zadržani potegi prek strun čel v rokah Tadeje Žele in Katarine Kozjek, kot v stanju meditacije pa se v teksturo laid back jazza prišteva Nik Franko s svojim uvodno nežnim basom. Miloš Miloševič na drugi kitari dodaja atmosferične dotike, ki dopolnjujejo atmosfero gostega mraka. »Dobrodošli, zaprite oči, sprostite se …« v suspenzu zvoka ter tonalno okusne Gašperjeve kitare narativno sugerira Matic Babič. Nato pa, nekje po peti minuti, krasna igra saksa ter basa, ki polaga na jezik primerjavo jazz-noire primerjave, kateri enkratno pritegneta oba seta bobnov, jazz pa postaja vse bolj zlovešč, umazan, hrupen, interakcija zvočnih dotikov vseh sodelujočih pa vse intenzivnejša, strastna in naelektrena. TCO in gostje padejo v zvočni film, ki bi ga pri bendu pričakoval prej, a je prav to odštevanje do kataklizme nekaj najlepšega in čas, investiran v razvoj teme je bogato poplačan. Sledi brutalna in disonantna Koža. Matematično precizna igra bobnov, kitar ter vpletanje čel, čez vse pa se dodaja Hopsyjev zlovešče ogoleli vokal, ki mu s spretno manipulacijo parametrov na efektu dodaja barve in jemlje človeškost, nato pa izvrstno tempirana umazana saksofona in strateško lepo postavljena dinamika, ki ekspoziciji hrupa z občutkom dodaja zaplate zvočne izolacije, šumov, ki so del glasbe. Matice v kovinski posodi, potrkavanje kovine ob robove kovinske stene, nato pa vnovič odpiranje vseh ventilov ter neusmiljeni obračun s tišino, prostorom. Časom in publiko, ki pa bendu pritegne z aplavzom ter daje vedeti, da je prvi preboj uspel.

Kratki, odrezavi, grmeči Slepič z umazanijo, šusom, kaotičnostjo in mišično naporno tenzijo hrupa, taktom eksplozivnih izbruhov bolečine, jeze, napora v manj kot dveh minutah sledi gosta, brneča in minimalistična Kri. Celota funkcionira bolj kot zvočno ozadje, gledališka glasba, sugestivna primerjava, ki mi pade na pamet, pa so zvočne kulise, ki so jo na Alamutu ter na Zaratustri v svoj kompozicijski opus denimo dodali Laibach. TCO so tu bolj emocionalno oddaljeni, ne pridigajo in se bolj kot besedi, pridigi, sporočilom, predajajo emocijam, zvočni alegoriji, ki poustvarja gomazenje, gostoto sokov življenja in pri tem, vsaj po nuji, ne sugerira višjih smislov ter divinacije. Zato, da s skladbo Križ sestrelijo s piedestala dojetega vse postavke ter z repeticijo, s kovinskim spletom sape iz kričečih saksofonov ter uničujoče, katarzične distorzivne igre ostre, matematično natančne, noiserske nature benda iztisne vse. Tisto vse, ki iz slušečega izceja poslednje atome moči, da bi naracija bila dojeta in ulovljena.  Kaos, kašelj, piski in diskurz navidez popolnega nereda pa premore podtone reda, urejenosti, harmonije, ki se odpoveduje sama sebi, da bi naredila estetski korak naprej. In slednji terja kdaj tisto nekaj manj, zaradi česar je finale s sklepno skladbo Jezik popolni zaključek. Dve čeli in izpraznitev vsega z žalostinko, z zvočno lepoto dveh urejenih, nežnih godal, ki pripeljeta atipični koncert in krstno dejanje tretje plošče do okusnega konca.

Sedaj se poraja vprašanje, ali je Figura kot zvočni eksperiment premišljeno dejanje, estetska nadgradnja opusa ljubljanskih hrupnežev, ki jim dejansko daje po tem aktu več svobode za gibanje in širi prostor za prihodnji razvoj ali gre zgolj za larpurlatistično formo, improvizacijo ter glasbeno predrkavanje, če si sposodim terminsko ubeseditev s strani vseh tistih, ki se raje oklepajo klišejev in ostajajo na okopih predvidljivosti? Morda najdete v celoti vsega po malem, bistvo pa je, da je, vsaj na moji strani igre sprejemanja ter dajanja, komunikacijski impulz prispel do epicentra, ki se odziva in daje vedeti, da je duša še živa in da je telo več kot samo skupek funkcij, ki se dogajajo v premisah prostora in časa. Dejansko si drznem trditi, da je ta eksperiment eden bolj posrečenih in da bo terjal nadaljevanje ter nadgradnjo. Po nuji, saj kaj manj kot drznost, pogum in estetski občutek, vsebino, v prihodnje od TCO ne bom le pričakoval temveč reflektivno terjal. Če gre za igro naključij, sem vesel, da so fantje v teh enajstih letih obstoja prerasli okvirje zgolj samo noise sludge muziciranja ter so sposobni in predvsem željni evolucije ter razvoja. Morda ne po okusu vseh, a to tu ni pomembno, saj je bolj kot forma pomembno dejstvo, da je duša zasedbe živa, agilna in da volje po ustvarjanju ter naslednjem koraku naprej v jutri ne manjka. Bravo, fantje, naj bom za konec rahlo egoističen ter zavezan sebi lastnim normativom, zaradi katerih sedam za ekran, pišem, poslušam glasbo in po letih izolacije verjamem v boljši (glasbeni) jutri, čeprav so časi, v katerih živimo, vse prej kot razlog optimizma. Figura je popolna. Celota deluje. Moji apetiti so izpolnjeni, duša pa resonira in je dojela osnovne postavke te brezpogojne ljubezni, brez katere se petkov koncert ne bi mogel nikakor zgoditi ali izpeljati tako, kot se je. In srčno upam, da krstni uprizoritvi sledijo številne druge, saj si projekt to priložnost vsekakor zasluži!

 

 

 

 

 

Tekst: Sandi Sadar Šoba

Foto: Marina Uzelac