Preverjeno pred leti: na naši strani Alp znamo in zmoremo ustvarjati elektro beate v rangu svetovne sintetične bratovščine, sem pa od nekdaj precej izbirčen, čemur lahko dam pečat tistega, kar v pomanjkanju časa in preobilici navlake najde prostor na mojem predvajalniku ter še bolj v iskrenju med možganskimi sinapsami. Pred debelimi petimi leti dokazani in izkazani Kontradikshn so se pri tem nedvomno izkazali že s svojim prvencem, ploščo Reframing, letos pa se je končno zgodilo dolgo pričakovano nadaljevanje, ki je doseglo, preseglo in nadgradilo radikalno zvišana pričakovanja s ploščo Ahead Of Ourselves (preberite objavljeno recenzijo albuma), ki sem ji smel prisluhniti že pred uradnim datumom krstne uprizoritve, katero so možje elektro beatniškega punka z buntovniško distopičnimi konturami napovedali za povalentinovski 17. februar v ljubljanskem hramu kulture Kinu Šiška. Po prvem spustu v nedrje udomačenega tripa na Nine Inch Nails – Prodigy – Propelerheads – Chemical Brothers temeljih s prostimi radikali doživete avtohtonosti v Orto baru sedaj že pradavnega leta 2017 je minilo že cel eon časa, v postkovidnem svetu pa smo predrugačili marsikaj, predvsem pa sami sebe. Kar je bistveno, je dejstvo, ali zmore postarana in dozorjena zasedba še vedno prepričati še vedno pregovorno skeptičnega kritika, ki bolj kot sintetično pritiskanje na knofke preferira švic, kri in maskulaturo klasičnega alternativnega rocka, ki ne ubira bližnjic? To je bila premisa, ki je silila k temu, da se odpovem varnemu zavetju lastnega mikrokozmosa toplega doma ter korak usmerim v smeri kraja krstne splavitve novega, dolgo pričakovanega drugorojenca.
Že malce pred osmo uro zvečer se je v preddverju Kina dalo slutiti, da dogodek nedvomno bo, kako obiskan pa bo, na prvo oko ni bilo možno oceniti. Za ogrevanje je tokrat moral poskrbeti novomeški eksperimentator, ki ga doslej nisem pustil (in spustil) v svoje slušne vode. Miha Beg alias Moondivers je minimalist, recimo temu praporščak samo oklicanega lego elektrik lo-fi outlaw synth popa in doslej se je fant poskusil dokazati s precej spregledanim EP-jem Do vsega, tokrat pa je prišel v Ljubljano z naborom nove glasbe. Ta naj bi bila korak naprej od obskurno dadaističnega nebrušenega beatanja prvenca, fant pa je prišel prazno dvorano pod nedrji Katedrale prepričati s pritiskom na gumb, sempli in rahlo konfuznim, na trenutke izgubljenim, a pohvalno pogumnim stihoklepstvom s trenirko, temnimi očali in precej straight forward nastopom. Konfuzno lomljeni beati in evidentno polomljena angleščina na prvi posluh ne nagovarjajo k stoječim ovacijam, a, pozor, tokratni nastop je bil dejansko prvi odrski nastop projekta Moondivers v živo. Po šepavem uvodu se leta 1991 rojeni Miha vrže v svoj Lucky ride ter preverjanje utripa zmerno do pretežno apatične publike s precej preprosto recepturo cenenega sint zvoka, nekompleksnimi beati ter visokim skoraj falzetom. Samozavestno in le rahlo preplašeno, kljub medlemu odzivu pa se z atonalnim minimalizmom odloči priviti potenciometre s Fight alone. Sicer si je vse v zvočni preproščini podobno, tako Another day, Supernatural, More than I Ever Been in še kak vmesni DIY bonbonček ogrevalnega kroga zasluži omembo, zaznamek, v prazni liriki in nastopu, ki me je puščal neprizadetega, mlačnega in nezintrigiranega pa sem vseeno čutil vakuum, manjko, draž in morda namensko izzvano frustracijo. Na odru nekaj manjka. Morda kakšen odrski pripomoček, vsaj kulisa ali kakšen sempler, ker solist na odru, ki se opoteka levo in desno ter očitno daje vse od sebe, izpade pa vse kot precej neposrečen karaoke session s komadi, ki jim še nismo prisluhnili (in vprašanje, kdaj sploh še lahko bomo) precej konfuzno ter vabeče na pivo ter k čakanju na glavni akt večera. Vseeno ni vse zanič in slabo, saj je potrebno le nadgraditi odrski nastop, fantu dati še več priložnosti za nadgradnjo, razvoj, predstavitev, saj ni nihče po le prvem koraku izkazan kot atlet, šprinter, težkokategorec, trema in drzni skok v neznano črnino že tako prepotentne in prekomerne kritične Ljubljane pa je dejanje, ki terja predanost, pogum in absolutno nadaljevanja, zato Mihe a.k.a. Moondiversa ne odpisujem za vekomaj in na prvo žogo, saj ni moj namen jemati volje po nadaljnjem delu, le kriteriji pričakovanj so bili tokrat postavljeni precej višje.
[rl_gallery id=”17851″]
Letvico, pet, deset nivojev višje so malce po deveti uri poskrbeli trije možje zasedbe Kontradikshn, Petar Stojanović na vokalu, semplerjih in kitari, Matej Plešej na kitari in drugem sintu ter od prvega udarca po opnah kirurško natančni in izvrstni Anže Kump za subtilno zatemnjeno baterijo v ozadju odra! Bend diha popolnoma drug zrak, po krvožilju masivne mišičave zveri pa teče kri prepojena s strastjo, neustavljivo željo po igri in napetem preseganju mej doseženega iz beata v beat od prvega hipa dogodja dalje. Strateško izvrstno postavljeni Press D z ogrevalnim brnenjem basa, zvoki siren in stopnjujočem navalu perfektno začinjenega zvoka popolne kemije vpelje v gibanje, notranja inerca popolno postavljenega zvoka pa s slehernim vdihom gosti željo po samovžigu. Petar superiorno in z izvrstno vokalizacijo boža z verzi »Take time, make perfect / While we ‘re growing / Yeah we’re growing too fast!« Kot zvočni tumor ali zvočna kontaminacija, ki ji ta večer nismo mogli niti želeli ubežati. Še manj z eruptivnim Nostalgikom, ki z zvokom surove in primerno umazane kitare pričara iluzijo distopičnega sveta, plamenov in na ples, eksplozijo čustev kalibrirane igre s publiko, ki je napolnila vse kotičke pododrja ter zasedbi jedla z roke, plesala in pritegnila, kot bi na odru stali Filter, Prodigy, NIN in ne trije domorodni fantje, ki, absolutno, vedo kako se stvari streže, da ne bo pomote! Izvrstna manipulacija čutov se nadaljuje s skladbo We Know, po kateri se dovoli na oder prvemu glasbenemu presenečenju večera. S Chemical Brothers beatom, kot bi ga destilirali s plošče Exit Planet Dust se fantom na odru s svojim basom pridruži pevka Adrijana Jelen, ki doda Petrovemu vokali še malce več subtilnosti, žmohta in mehkobe, zaradi katere dobi Berlin drugačno dimenzijo, ki sicer izzveni kot pospešeni Nightcall od izjemnega Kivinskyja s soundtracka Drive, po bežni asociaciji nekje v zadnjem delu malih možganov, pa bolj naravno kot popolna fuzija etna in elektra zazveni Ne-bo s svojo udarno in usodno lepoto posvojenih Massive Attackov. Ravno prav temačni in naefektirani sinti, ki dajejo iluzijo neskončnosti, prek te matrice pa usodna, k joku in nakocinjenosti presunljivi etno vokal izjemne pevke, ki poje presunljive verze. »Nebo se otvara / ostaje mi pustara / ja neću prestati / Zauvjek ću plakati« Če bi slišal samo to, bi bilo moje srce polno in solza sreče, ganjenosti in presunjenosti z lepoto, pisano z veliko začetnico, je pristna.
Faktično so Kontradikshn že v prvi tretjini koncerta naredili vse, kar bi morali, a se fantje niso prišli naslov izboriti zgolj s tehničnim knock outom ali sajenjem rožic! Sledi že drugi, desni kroše s skladbo On demand, pri kateri, navkljub rahlim tehničnim motnjam in hektolitrom znoja v in-ear monitorju, Petar na oder povabi človeka, ki predstavitve ni potreboval, a je bil popolno presenečenje. Na oder s svojim basom stopi basist zasedbe Demolition Group in gonilna sila izvrstne zasedbe Krshkopoljac, ki dokazuje, da je Posavje v marsičem bolj agilno in igrivo kot metropola, Tomi Gregel. Kot bi bil beat narejen za matrico basa, ki mu Tomi doda še več globine, resonance in življenjskega soka. Kontradikshn, je morda čas za dodatnega člana? Ne, saj bend prodorno in udarno zveni tudi v postavi treh nosilcev srčnega viharja. Povsem naravno in kot tretji, usodni udarec vsem skeptikom, sledi No Man’s Land z mladim in izvrstnim breakbeaterjem Yung Voodojem, ki doda v celoto še več ostrine, prodornosti, punka visokooktanskih Prodigy, a z lastnim parom jajc. Tekoči wordflow, prsketanje in bliskanje odpre žile ter daje lačnim piti brezkompromisni sok življenja direktno iz aorte – brez rezerv in tipajoče previdnosti! In Ahead Of Ourselves je prav tak – brezkompromisen, lep ter prepričljiv.
Kaj pa stara forma? Tudi to je potrebno preveriti, zato Kontradikshn premaknejo v nadaljevanju kazalce v dobo prejšnje plošče, albuma Reframing. 027 gre lepo v jed kot okusna priloga, prav tako Evacuation, dobro uležan je tudi Memory Dump, a priznajmo, da je nova plošča razred zase! Excess to lepo dokaže, dodatno potrdi energični, distorzirano umazani Come in z zvokom ognjene kitare, prav tako tudi malce bolj semplani popadljivi Dogs s svojimi kanonadami efektov in, prekleto, uničevalnimi bobni ter kitaro. Euphoria je OK, da ne bo pomote, a je sinusoida dogodja malce drugačna, morda izživeta in tudi po kriteriju naravne evolucije zasedbe Kontradikshn zastarela, je pa res, kaj smo brez praizvora in preteklosti? Del te so tudi eksperimenti, priznam, posrečen pa je tudi eksperimentalni dodatek Tomijevega basa na skladbi Anatomy, ki diha suvereno in prepričljivo, pa čeprav, pozor, po le enih skupnih vajah le par dni poprej. Stvar navdiha ali vizije, recepturni dodatek basističnega halapenja v golaž izvrstne prvinske jedi pa se izkaže za dobro nadgradnjo ter recept, ki bi ga veljalo še kdaj poskusiti. In, pozor, po prastarem odmerku sladkega starega strupa s Cyanide Pill z vsemi plastmi umazanije, retro breakbeati, kitarskimi distorzijami in frekvenčnem poigravanju smo po zadnjem komadu, na katerem poprimeta za kitari tako Pero kot Matej, za bobni se še zadnjič do konca prepoti ter dokaže Anže, še zadnjič pa se izvrstnim Posavcem kot jagoda na sladkem odmerku smetane pridruži Tomi Gregel in s komadom, ki ni posnet ter ujet na nobeni plošči, fantje mu ljubkovalno pravijo le Kitarski, odfukajo dečki še zadnje atome endorfinov sreče ter potešenosti direktno do stratosfere in onkraj!
Da, tako dobro smo se imeli v petek! Če ste koncert zamudili, naslednjič ne sme biti izgovorov, saj so Kontradikshn sinonim za dobro zabavo in nadstandardno muziciranje. Tudi če so zraven sintetizatorji in sintetika. Jebiga, po novem je tudi to del obvezne opreme, očitno, Ahead Of Ourselves pa je uspešno odposlan v univerzum in abortus nikakor ni več možen. Prav tako ne omahovanje, še manj rezerve, saj je bend zrel za tako domače kot tuje odre, dobra glasba pa si zasluži tudi to, da osvoji še kaj drugega kot le Evropo. Plošča funkcionira – tako v svoji primarni tinkturi digitalnih nosilcev, kot tudi vinila in še bolj v še bolj efektivnem etru medosebnega stika ter koncertnega doživetja. Brez šminke, z obiljem potu, decibelov in ravno prav privitimi potenciometri, ki kličejo po iskrenem, pristnem in repetitivnem: »Še!!!«
[rl_gallery id=”17871″]
Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Mateja Gašperin
