V časih, ko podpisi pogodb z založbami niso tako samoumevni, še manj so jasna pravila igre ter prednosti samega dejanja, smo v letu 2023 deležni darila, ki ga bodo znali ceniti predvsem ljubitelji kakovostnega heavy metala z domačim podpisom. V prvi plan se komaj dve leti po avtorski plošči Forsaken By The Gods s pogojno svojo osmo ploščo vračajo medvoški virtuozi Metalsteel. Zakaj pogojno njihovo? Ker je za konec aprila napovedani Spomenik plošča predelav s serijo gostov. Recimo temu hommage zvoku osemdesetih, poklon usnju, črnini in hitroprstim kitarskim vragolijam, epskim vokalnim linijam in pripovedim o nekem drugem svetu, času, estetiki, ki ni ravno v prvem planu na osrednjih radijskih valovih, dandanes pa navkljub visoki ravni, produkcijskem nivoju in izvedbeni briljanci ekipe, ki jo cenim in jim že uvodoma izrekam podporo, diši po duhu polpreteklega, morda že evolucijsko preživetega, a nekaj tistega, kar je funkcionalno in godi, ne velja odpisovati ad hoc samo zaradi fiktivne ideje o roku uporabe.
OK, gre torej za album prestiža in kaprico, ki si jo lahko privošči tisti, ki ima malce več kapitalnega vložka ter podporo inštituta založništva? Morda, nikakor pa ne bi Spomenika že na prvi posluh odpisoval kot nekaj nepotrebnega, kot pogrevanje že preveč ohlajene preteklosti, ker pomeni obenem priložnost poseči v skladovnice vpliva, navdiha, povabiti k sodelovanju močno ekipo dobrih in obrti veščih gostov ter starodobnim relikvijam vdihniti ščepec svoje lastne duše, del sebe, svoj dotik. Po oktobrskem podpisu pogodbe z založbo Nika Records so Metalsteel uspeli idejo o najprej EP-ju razviti v polnovredni studijski izdelek. Slednjim se Benjamin »Beny« Kic (vokal in kitara), Rok »Rock« Tomšič (kitara), Matej Sušnik (bas) ter Daša Trampuš (bobni) posvečajo pedantno, usmerjeno v minimalne detajle, predvsem pa v maniri, ki postavlja letvico kakovosti, izvedbe in zvoka visoko, če je možno, vedno višje, primerljivo s prvovrstnimi težkokategorniki tako stare celine kot novega sveta. Metal je v zadnjih 40 letih obstoja na slovenskem evolucijsko napredoval in polovičarstvo, zgolj zanos in pomanjkljiva disciplina niso odpustljivi. Stara garda je že ali počasi prepušča štafeto mladim rodovom, slednji pa se odgovornosti do izročila polno zavedajo!
Že uvodna skladba albuma , prvi singel plošče, komad Uniformiranci, je iskreni poklon praizvornemu temelju slovenskega metala, legendarni zasedbi Pomaranča. V lanskem letu smo po Marku Heraku izgubili še Franca Teropšiča, Metalsteel pa se padlim legendam poklonijo tako, kot se spodobi. Peklenska Pomaranča v moderni preobleki funkcionira kristalno čisto, studijsko superiorno, Benjaminov vokal pa zadane barvo in ostrino vokala Zlatka Magdaleniča ter se popolno zlije z vokalom nadarjenega vokalista Aleša Pelhana, ki je rasel ob podobnih vplivih. Bend funkcionira brezhibno ter si standard slovenskega metala prisvoji tako, da je dodatek originalne klaviature Pomarančinega Tomaža Žontarja zgolj pika na i, s katero je prvi skok v čevlje velikanov preteklosti opravljen z odliko. Trdna ritmika, ravno prav zamaščeni bas in izvrstna, slastna kitara, predvsem pa vokali, ki ne popuščajo niti za hip – to je recept za uspeh ter za to, da tudi 42 let po prvi objavi komad funkcionira tudi v letu 2023 tako, kot se od starega dobrega metala pričakuje. In nato, pomenljivo, poseganje po Benču in Junakih nočne kronike! YUNK in njihov komad Na noge z izvrstnim pevcem Sergejem Škofljancem, sicer znanim po predelavah z dušo in dodano vrednostjo že z njegovo zasedbo San DiEgo, ter fantastičnim Davorjem Klarićem, ki je svojo nadvlado Hammondom dokazal že s Shank Rocki, zadene v polno. Metalsteel si odprejo registre ter dvignejo visokooktanski komad na nivo virtuoznega preigravanja, na katero bi bil s preciznostjo, izvedbo in izvrstnimi harmonijami ponosen tudi Yngvie Malmsteen, predvsem z baročno popolno odigranimi štukaturami, ki prekosijo v izvedbi izvirnik in Marka Lebarja. Blizu, če ne bi bil že original na plošči Rocks Off odigran perfektno že s strani Mary Rose, je tudi Action, na katerem po dejansko več kot 30 letih vnovič zapoje prvi vokalist zasedbe Franc Tominšek, svoj final touch pa doda še producent Peter Dimnik. Funkcionalno, efektivno, krasen obrtniški izdelek, manjka pa dodatna vrednost ali vsaj rahli odmik proč, korak v stran, nekaj novega, kar vedno, priznajmo, ni možno. Morda zaradi zaveze izvirniku, morda strahu pred tem, da bi jim kdorkoli očital prevelik odstop od originala, ki dejansko ne dopušča prevelikih manipulacij ali kaj tretjega?
In že smo pri Manijaku, komadu legendarnih Šank Rockov, ki mu Metalsteel vtisnejo več moči in potence – tudi zavoljo izvrstnega Benjaminovega vokala, ki grabi na vse ali nič. A, pardon, dejansko se tu dokaže prvo grlo zasedbe San Di Ego, po Sergeju Škofljancu nič manj impozanten Matic Nareks. Matjaža Jelena preseže že po uvodnem kriku, v spominu pa ostane uvodna linija bobnov, krasni bas in mastna, sočna kitara, ki pelje vse v smeri metalske ekstaze. Seksi poigravanje z Zuljanovimi idejami, kjer ne zmanjka niti ena nota na pravem mestu. Prav posrečena predelava Divjih kojotov, kjer si Metalsteel sposodijo namesto Pocestnic komad Prepozno je spomni na še en ne najbolj prvovrstni komad polpretekle zgodovine. Izvirniku ter brezveznemu vokalu Tadeja Oberstarja dajo Metalsteel jajca, energijo, natančnost, moč, ki jo prvi pevec pred prihodom Sergeja Škofljanca ni premogel. V isti maniri se Metalsteel lotijo Križarjev, polpozabljene epske klasike zasedbe Requiem, kateri doda svojo noto še Aleksandra Josić iz zasedbe King Foo. Še enkrat dokaz, da je Sergio pri tem postavil standarde tako visoko, da mu je vokalno nemogoče parirati, žal, zato manj impresioniran prestopim prag zadnje tretjine plošče.
Kranjska zasedba Sarcasm so očaki slovenskega speed thrasha, izvrstni Road Warriors iz leta 1989 pa so postavili standard thrasha v tedaj še precej metalsko nedolžni Jugoslaviji. Metalsteel so se odločili pogumno za bolj himnično predelavo, ki pa ji ostrino, več trdote in riffovske briljance doda precizni virtuoz šestih strun Tilen Hudrap, ki je svojo briljanco dal na posodo bendom, kot so Testament, Pestilence, Paradox, U.D.O, Vicious Rumors. Z Metalsteel zveni zadeva nič manj zlovešče fino in vsaj sam dobim pri tem zadoščenje ter nedvomno vsaj mojemu paru ušes najljubši komad plošče. Pred koncem še spomin ter odpihovanje prahu z benda M.A.S.H., ki se ga zadnjih 40 let redko kdo spomni. Ne zavoljo slabih kitarskih partov, saj je bil Mark Lemer že tedaj dokazano briljanten, kot so bili vsi tisti, ki so se v letu 1983 zavezali električni kitari ter želeli storiti kaj impozantnega in poslušljivega. V skladu z normo preteklosti zveni skladba Moram naprej z dodatkom pevca SkyEye Janom Leščancem sicer prerojeno, osveženo, a, iskreno, nepotrebno, odvečno. Sklep z edinim avtorskim komadom plošče, energično in okusno skladbo Spomenik, dodaja zadnji element sicer že predstavljene forme, ki funkcionira, a v skladbi o potomcih preteklih vojščakov, nekdanjih junakov, z vso hvalnico preteklosti, ki ni bila v vsem tako genialna in izvirna, kakovostna, kot se želi to storiti z enim albumom sebi prikrojenih komadov, ki so dobili poklon, morda produkcijsko dodatno vrednost, ne pa tudi odgovora, ali so vse stvari res tako esencialno potrebne in nujne.
Nisem nergač, dejstvo pa je, da ni bilo vse iz preteklosti tako fantastično, da bi bilo vredno celovečerne obdelave. Metalsteel so sicer s tem dali vpogled v del svojega zvočnega pedigreja, kar je bilo bolj ali manj jasno že ob obisku njihovih dosedanjih koncertov ali poslušanju impresivnega avtorskega itinerarija. Pri izbiri skladb v tokratni zvočni zgodbi bi izpostavil morda prevelik faktor previdnosti, zaveze pravovernosti, karkoli že ta je. Zvok in podoba so sicer korektni, a sam v albumu predelav, ki so stilsko in geografsko preozki, bazen, iz katerega se je zajemalo vsebino pa preplitek in premalo barvit, da bi se ob slišanem lahko čutil osebno izpolnjen. Kot sem zaslutil že med ogledom dokumentarca ter prebiranjem knjige Železne stopinje, imam na sumu, da si slovenska metalska scena želi na nek umeten način dodajati tisto posebno dodatno vrednost, ki jo ni imela na tleh in v časih niti nekdanje Jugoslavije, redko, a vseeno bolj pogosto pa v časih nove dobe, samostojnosti, nadalje zlitja z Evropo. Važen je torej širši kontekst in zato bi morda raje in slajše prisluhnil plošči predelav, na kateri bi Metalsteel dodali še kak res primordialni vpliv ali zvočno iztočnico iz širšega, globalnega konteksta, kot so Metallica na Garage Days recimo posegli po res vplivih, ki so jih klesali v to, kar so. Morda bi vse bolje funkcioniralo poigravanje z Ognjerezi, morda bi namesto samo posvetila zgolj slovenski metalski preteklosti lahko v kontekst vključili širši kontekst regije, še bolje celotnega sveta, ker stežka verjamem, da so na policah benda samo izdelki iz obskurno ozkega polja tega, kar smo prejeli tokrat. Spomenik je, da ne bo pomote, krasen produkcijski izdelek, ki pa ni nič drugega kot poigravanje z idejo v varnem okolju z varno izbranimi gosti. Vse je preveč predvidljivo in morda slišanemu manjka tista drznost narediti korak vstran, proč, naprej, s čimer bi lahko upravičeno pod ploščo napisali, da je to dejansko njihova osma plošča. Verjamem, da bo slišano obudilo številne polpozabljene sentimente in spomine, s čimer se lahko tudi faktor nostalgije šteje v dosežene cilje posnetega. Spomenik je, če hočete, lepa gesta, ki pa je v marsičem sama sebi namen. Sam čakam na tisto nekaj več, na novo avtorsko ploščo, ki jo bom štel za resnično upravičeno osmi album zasedbe Metalsteel.
Metalsteel – Spomenik (Nika Records, 2023)
