Najboljše stvari se zgodijo neplanirano in velikokrat kot hec, pa vseeno niso dosledno zajebancija in izguba časa ter denarja. Pod to rubriko se vsekakor lahko vpiše bend Smacked, ki z letošnjim 1. aprilom obeležuje prvo obletnico sodelovanja, formiranja ter prve polnokrvne plošče Surfing The Tsunami, ki je, kar je – polnokrvni izstrelek adrenalina, zabave in skate-punkerske neposrednosti polna hvalnica mladosti, norosti, trenutku in carpe diem filozofiji, ki ne terja mnogo za to, da smo lahko malce manj zapisani mrakobnosti, pesimizmu ter brezupu aktualne dobe antropocena ter brezvezja kapitalizma. Bend je posrečen zbir nadarjenih dečkov, ki so iskali malce iskrenja in nove kemije z novimi ljudmi na pregovorno pusti zaplati barjanskega mikrokozmosa, v katerem je avtohtonih plavalcev malo, več pa tistih iz bolj ali manj oddaljenih zaselkov, iz katerih s(m)o prišli iskat kos kruha, srečo ali enostavno pobeg pred ruralnostjo, prav slednji akterji pa prinašajo (ali prinašamo) barvitost, karakter, jajca in žmoht v genski bazen sicer propadu zapisane nacije. Recept za srečo je preprost, gre pa nekako tako: potrebuješ plac za vaje, na katerem uspeš zbobnati par modelov z istim odnosom do glasbe in delovne etike in vsaj malce posluha ter občutka za ritem. Zraven paše še kako pivo ali dve, če pa imaš zraven še željo narediti kaj več kot le spušiti dve uri na teden za brez veze s folkom, ki ti je sicer kul, morda, ker to dandanes ni tako samoumevno, ustvariti še kaj avtorskega ter ne samo preigravati že spisanih komadov, je vse toliko bolje. Potrebni so torej plac, pravi soborci, inštrumenti, znanje igranja na te inštrumente, ideje ter malce sreče in denarja, kajneda?
Za zajebancijo kar na dan norcev, kjer ob pivu, dveh, treh pade ideja »kaj pa če bi malce zagodli skupaj?«. Ne za keš, ne za slavo, ne za prepričevanje že prepričanih, temveč zgolj zato, ker je potrebno kdaj za hip ali dva pobegniti pred vsakodnevnimi skrbmi, obremenjenostjo s šefom, slabo voljo žena ali sladko napornimi kriki novih rodov ter je fajn ohraniti poleg koščka otroškega zanosa in sanj v sebi tudi zrno samospoštovanja, ki ga v krogu sebi enakih lahko prelijemo v dobre debate, dobre ure sproščanja in v redkih primerih artikuliranega zvoka, ki diši po resni glasbi z repom in glavo. V primeru, ko se pred mikrofon postavi Matijo Vižina, za bobne Andraža Sešlja Pangerca, ko bas poprime Klemen Slatinek in za kitaro Žan Ferčak je zmes Koroške in Primorske potentna kemijsko reaktivna mešanica sicer predvidljivega, a sladkega skate punka devetdesetih. Nobene revolucije, odstopanj od Fat Wreck ali Warped Tour produktov, ki so nam lepšali vsakdan okoli leta 1995, ko je mularija izražala upor z zelenimi, rdečimi, oranžnimi pričeskami ter z NOFX, Lagwagon, Pennywise, Bad Religion šusom, majicami ter novopečenim HC fakofom do sveta in prihodnosti. V Sloveniji slednikov ni manjkalo. Pomislim na Leaf Fat, Backstage, Državo v malem, Pink Panker, Pig’s Parliament, Golliwog pa še na koga, a ko plato izda bend, s katerim sem si do lani delil prostor za vaje, je sla po poglabljanju v esenco toliko pomembnejša in slajša.
Par obratov plošče Surfing The Tsunami in je faktično jasno, da se na parih kvadratih v pravem ekosistemu da sproducirati ne samo ducat znosnih komadov, temveč 15 potentnih skladb, ki dajejo žanru videz svežine in všečnosti, predvsem pa vznemirljive poslušljivosti tudi slabih 25 let po prvih kreacijah z one strani luže. V studiu Attic v Orehovlju pri Novi Gorici posneti plošček ponuja brezkompromisni niz iskrenih skladb, katere skupaj vleče naravna gravitacija izvrstne, trdne ritem sekcije ravno prav mastnega basa, ostre in ravno prav naspidirane, našpičene kitare, fantastični bobni, predvsem pa prvovrstni vokal ter plasti spremljevalnih glasov zasedbe (Bad Religion bi temu rekli »oozing ahs«), bend pa veže skupaj (vsaj na plošči) trdna, odločna in vešča produkcijska taktirka, ki jo je tokrat držal v rokah Nenad Putnik (sicer član zasedb Tomos, Passocontinuo), ki se je tokrat izkazal kot prekaljen in punk produkcije vešč nepogrešljivi košček celote.
Dovolj nakladanja – pojdimo k esenci! Album se začne ostro in na poln gas s skladbo Two Words, One Finger z vso obscenostjo sekret školjke in drame trebljenja ter malce več kot minute eksplozivnih Andraževih bobnov, Žanove kitare ter humorne lirike iz Matijevega dobro ogretega grla, ki ne zmanjšuje pritiska s skladbo Broken Brakes. Na skoraj Offspringovski melodiki z akrobatskimi dodatki MxPx ter tiste imaginarne rampe, po kateri si upajo na dilci z le štirimi kolesci na podvozju upajo spustiti le tisti z jeklenimi jajci in pljuči polnimi svobode ter letu višje, drzneje in hitreje do limite med življenjem in smrtjo. Živi se samo enkrat, za vse solde! »Bury me down under the ground WOO my spirit’s flying now! / Bury me down under the ground WOO no one will stop this sound! / I don’t care, I don’t care, I will die anyway! / Bury me down under the ground WOO one day we will be crowned« so besede, ki opišejo dejansko to, kar fašete simultano v levo in desno uho. No brainer je tudi Riding Dolphins, ki je čista punkerska zabava, vinjeta o jezdenju delfinov, nabiranju življenja polnih spominov ter nehote razpizdevanju vseh PETA aktivistov (ter Jadranke Juras). In nato smo pri prvem, skoraj najboljšem komadu plošče, skladbi Solitary Confinement, ki je polnokrvni posladek. Udarni kitarski rif je na meji samovnemanja, kot singerica natančni bobni in bas in ta prekleto všečen vokal, ki mu ne manjka raskavosti, jajc in moči, prezence. Nato pa prva spevna solaža, na kateri se Žan dokaže s tekočem prebiranju dolžine vratu kitare, brez poze, brez odvečnosti, ravno prav in s pravo mero senzualnosti. Z energično zgodbo o osami, metafizičnem zaporu osamljenosti, odmiranju, a s slutnjo upora in nikakor ne vdajanju v usodo.
In že smo v drugi tretjini dobrega počutja, zaliti v hektolitrih dopamina s skladbo Doped With Dopamine, ki je morda kanček repetitivna in na prvo, prevečkrat odigrano žogo, zato pa si dušo polnim s skladbo, ki je izvrstna, nikakor ne album filler – Craving For The Sun. Faktično je komad, če to v punku gre skozi, tisti ki namiguje na hitoidnost in dejansko radio friendly potencial benda, ki zadiši po Šerotu in Leaf Fatih – tokrat mišljeno kot absolutno pohvala, kompliment, namig, da je glasba tista, ki lahko k soglašanju pritegne še koga več kot le postarane skejterje ter nostalgike. Punk’s dead ali punk’s dad? Ni pomembno in ne definira, ne določa, ne količi nič. Stavim na vse, kar predstavlja Made In China, ki je najboljše iz sveta spevnosti, ostrine in potence polne živosti. Retrospektivni narativ o odraščanju, o Černobilu, o osemdesetih, vmes pripoved o breztelesnem skoku prek limit zgolj eksistence, pa ta božajoči glasbeni duel razigranega basa, bobnov in surferske kitare, ki pričara veter v laseh in odreši možganske sinapse slabih misli … Damn, fantje in dekleta, Smacked pa še niso spraznili svoje malhe in mošenj do kraja! Morda s hiperventilaciji zapovedanim nasilnim sentišem o samih sebi s Smacked? Šus, ki ne popušča do konca! In komadi pod dvema minutama povedo vse in še več! Pa kako … Smacked je prepotena balada, ki to ni, spev samim sebi in odvisnosti od kisika, zdravega razuma in vpetosti v jebeni lajf. Surfing The Tsunami kljubuje sami smrti in ukinitvi bivanja – tako album kot tudi naslovna skladba plošče, kjer so si fantje postavili mejnik pri tem, da ne presežejo dveh minut, a tu ni nikakor metrika pred vsebino. Vmes pa se zgodi splet parih kitic, refrenov, solaža, nato pa padec v eno najboljših skladb albuma – vsaj po mojem okusu – z Dark Corners. Smacked, če s čimer lahko povzamete vse najboljše v sebi in svoji glasbi, ste to storili s tem krasnim zbirom superlativne lirike, izvrstnih kitar in kohezivne kemije benda, ki diha kot eno.
In nato je tu zadnja tretjina – z vso humornostjo in smislom življenja. Floating Kidney Sindrome je skladba, ki mi spet v ušesa prikliče Dexterja Hollanda iz obdobja prvenca Ignition ali pa, ne, še bolj – plate Smash in enako nastavljenega komada Bad Habit. Čeprav se Smacked postavljajo v lastni par šolnov, je v slišanem malo reminiscence, nič narobe, morda kriterij tega, da so stvari dobre, jasne, mlačne vode pa ne izumljamo niti pri tem, kar nam sede in dogaja. In tu sede Pissing Like Snipers, ki je skladba za vse mlade fotre z majhnimi dojenčki, previjanjem in vso zabavo, ki pritiče starševstvu. Dober soundtrack za previjanje, soglašam! Bad Day Well Spent je melodični odmik od prejšnjega niza, na skoraj rockerski bazi pa fantje kot bi bili na stereoidih pripeljejo skladbo od šusa do skoraj sing along sentimentalnosti s tistim spisom o dnevu, ko vstanemo na levo nogo. Ni slab, ni pa (in ne stremi k temu) presežek, smo pa že tik pred ciljem. Deep Thoughts Don’t Stop priliva vnovič več ostrine in kerozina na plamen užitka. Odrezani HC poudarki na kitari, nato pa s krasnim stakatom oddrgnjeno nadaljevanje s krasno liriko o življenju brez obžalovanj, brez rezerv in brez pomislekov. »Here I go again, here I go again, overthinking about my future I am dwelling on my past / Here I go again, here I go again, with no logical solutions I won’t live this day as the last«. Je še kaj za dodati? Morda piko na i s Hadabnu? O življenju, ki ga lahko dojemamo kot nekaj lepega, polnega, zvenečega, polnega sreče, smeha in dobre volje ter lepih spominov, v celoto lajfa pa puščamo lahko svojo sled le tako, da se upremo temnim mislim in prezgodnjemu odhodu z odrov življenja.
In to je v bistvu vse, kar šteje – pustiti sled ter ostati v spominu. Z dotikom, lepo gesto, z verzom, ki se vtisne v podzavest, z lepimi in dobrimi dejanji, morda z drznim spustom po toboganu nepredvidljivega z manj odlašanja in manj rezerv, ali pa enostavno s tem, da smo lahko iskreni do sebe in ljudi ob sebi. Da se splete nekaj enkratnega in dobrega, čeprav morda spomni na še kaj drugega, kar smo slišali, videli, prebrali. Kaj je človek brez preteklosti in brez zgledov, h katerim smo se lahko (pod)zavestno zatekali? Prav zato dajem albumu Surfing The Tsunami vse pike, deset od deset, ker je plošček stavil na to, kar šteje – na kemijo štirih descev, ki niso kalkulirali, kar se dandanes posluša in kar bi se dalo pretopiti v profit. Vmes pa je veliko dela, truda, kontemplacije, predvsem pa dobre in iskrive glasbe, ki si zasluži obilo koncertov, obilo podpore ter obilo priložnosti za ponovitve, nadgradnje in dopisovanja epskega spisa, katerega so s prvim aprilom, na dan norcev, začeli lani pisati Smacked. In kdo je tu nor? Morda tisti, ki bi prehitro odpisal priložnost, vrgel prehitro puško v koruzo ter se slepil, da je v vsem skupaj potrebno iskati kaj drugega. Poleg benda, ki zna igrati in ima kaj povedati? Album je morda res repeticija že slišanega, a se slednja zgodi na tisti način, ki je organski, emocionalen in ne zgolj mehanski, naučen, kot sem to nemalokrat slišal pri bendih iz istega žanra, zato kapo dol, Smacked, in z nestrpnostjo pričakujem nadaljevanje!
Smacked – Surfing The Tsunami (SDNL Records, 2023)
