Glasba, slednje vrstice posvečam tebi, draga muza. Čas, ki ga merimo s pretokom zrnc peska, ki se stekajo skozi vrat peščenih ur življenja, mineva slajše in bolj smiselno zaradi tebe, draga prvinska ljubezen, ki nosiš tisočero obrazov. In veliko teh sem imel čast spoznati in užiti le streljaj proč od svojega doma, ko sem v družbi najboljših ljudi, najslajših misli in pričakovanj usmerjen iz razsrediščenosti trenutka v neksus dogodja tam pod tiri ljubljanske železniške postaje, v Orto, brez katerega bi bila Ljubljana prazna, pusta, siromašna. Ne zavoljo tistih štirih sten, ki so brez prave vsebine in aure, duše, le gole stene, prostor, ki je prav zlahka lahko prazen in nepomemben. Pomembni so kontekst, vsebina, ljudje, poslanstvo in tista repetitivna tradicija vračanja na isti prostor z zavestjo, da bo večer poln in čas nikakor ne zapravljen. In tradicija je trdna, tradicija dobrega in žlahtnega, kar letos, po triindvajsetih letih in več kot 700 glasbenih skupinah, ki so stopile na oder največjega klubskega festivala na tej strani Alp, Orto Fest v času med 30. marcem in 29. aprilom potrjuje z dobrim in bolj ali manj posrečenim izborom imen na listi. Po vakuumu praznine in imperativih prepovedi ter omejitev letos skoraj normalno.
21 domačih in 11 tujih imen na listi daje slutiti, da bo ponujenega dosti, vprašanje pa je, čemur nameniti svoj čas, pozornost ter odpoved spancu. Sam sem letos s svojo drago izbral mladca, ki je sinonim za vrhunsko produkcijo, kakovostni wordflow ter inteligentna besedila, ki razgaljajo dušo časa, sveta, dogodja, kot ga vidijo mlade oči in kot čuti mlado srce – Vazza. Da, zgodil se je obrat generacij in morda sam vsega pri 45-ih letih eksistence ne dojemam več tako polno, hitro in globoko, kot nekdo, ki je pri svojih 24-ih letih polno vpet in integriran v tok časa, v svet drugačnih barv in odtenkov, kot jih vidi, sliši, čuti in sprejema moja generacija. In to, da lahko vse polno ubesedi v prosti niz besed, ki letijo, kritizirajo, metaforično opisujejo ter podajajo pripoved, ob kateri odprtih ust srkam nektar povedanega, zraven pa je po treh izvrstnih ploščah, ki so spolzele v svet ter v podkožje slušečih prek sit kakovostne selekcije Vala 202 ter kanalov, ki ne prenašajo in ne reklamirajo cenenosti, trasha, šunda in praznih floskul. Vazz je antiteza trditvi, da dandanes nihče nič ne bere, ne premore kritične misli in Vazz je promotor tega, da je globine aktualne generacije več kot le do gležnjev! Kako pa to zazveni v živo?
No, za to smo morali biti privilegirani, imeti v žepu vstopnico, kar ni samoumevno, saj je bil koncert 5. aprila razprodan že več kot dva tedna pred dogodkom! Malce pred osmo uro sva z mojo najdražjo uperila korak v smeri Orta in kmalu ugotovila, da sva v masi mladeži poleg varnostnika, natakarjev ter tonskega mojstra najstarejša člana publike. Iz zvočnikov je vel trap, miks rapa, nizke frekvence masivnega basa in brnenje semplov pa so se nizali, medtem, ko se je prostor polnil do epskih proporcev. Toliko ljudi v Ortu vidiš samo ob nastopu najelitnejših zasedb, s čimer se da vedeti, da Mark Jakob Cavazza a.k.a. Vazz, tretji rod družine umetnikov, igralcev in glasbenikov rodu Cavazza, ni mašilo, temveč je nekdo, ki zna angažirati, premakniti množice. Tudi tiste člene, ki smo se do nedavno prepričevali, da je obisk hip-hop koncerta nekaj, kar na lastnih listah želja ne bi nikoli zapisali. In prisila dejansko ni bila potrebna, pa vseeno …
Malce pred deveto se prek polteme odra sprehodijo člani spremljevalne zasedbe. Na bas kitari Peter Smrdel, za bobni njegov brat Žiga, kar je srce in duša Smrdel Brothers Collectiva in zasedbe WCKD Nation. Izvrstna jazz ritmičarja, ki pa zmoreta poleg soula in jazza ter funka dodati v celoto, v kontekst še mnogo tistega, zaradi česar je bil pomislek, ali lahko Vazz poustvari groove, dušo in potenco tretje plošče Kodeks, ki je luč sveta ugledala maja lani, že v samem štartu ukinjen. Po tem, ko se pričakovanja ob predolgo trajajočem prehodu z DJ seta na live bend samo gostijo, si je medtem kitaro oprtal še Filip Vadnu, ki je svoj pečat in strokovnost dokazal že v kompaniji s Hauptmanom, izvrstnim raperjem Leopoldom I. in tudi z WCKD Nation, po prebijanju ledu z Lajbah Undergroundom pa se na polne obrate ter v polno sinergijo s publiko spravi tudi v suknjič, tvid in okusno izbrano garderobo oblečeni Vazz, ki zaorje v ledino večera z izvrstnim komadom Bilie Eilish. »Stisn roko in predstav se, mal pavze, oči so ogledalo duše – duša zna vse, energija vlada, pogumnim svet pripada, povej mi kaj dogaja ne zanima me fasada« in za nizom pride Murakami, njegova druga luna, krasna igra rimantike, latino ritma in polne lirike, ki polni oboke ter gosti atmosfero večera, kot da gre Mark s kompanijo na vse in nič tudi na nizkih obratih. Intenzivno in strastno. Bend pa že na prvi mah zazveni organsko, polno, povezano, na nivoju težkokategornikov z one strani Atlantika, če potrebujemo kriterije, ki niso samo domorodno slovenski. Vazz Live zaorjejo globlje z Gotan Projectom ter dodajo v trdni narativ semple violine, trobent, harmonike, dušo sveta na prepihu kultur in dinamičnih vplivov, sam pa ob tem čutim še močen retro faktor glasbe, ki je psihedelična, jazzovska, basovsko mastna. Luna … Ob zvoku masivnega basa in sproščenih bobnih ta iluzija sanjavosti, nokturalne senzualnosti Jima Morrisona in Doorsov, ki tako naravno padejo v prvi plan in kontekst. »Riders of the storm, dej upali mikrofon / Riders of the storm, mi ne delamo zastonj« da zazibljejo s sladko kitaro in celoto z nadstandardno odigrano senzualijo publiko v stanje hipnotične zasanjanosti, mehkobe izgubljanja v oceanu čustev ter pričakovanja. Vazz pa pri tem spleta sebi lastno lirično nit, ki je v marsičem podobna Jimovi liriki ter občutku plošče American Prayer. Da naravno in v semplu slovenskih popevk, občutku preteklosti zadoni Manzarek z vso igrivostjo življenja, polnokrvne eksistence in hudomušne igre z metaforo, inteligentnim prisvajanjem prebranega, stoterih knjig, pridihu tisočerih glasbenih asociacij, iskric, prasketanja nevralgičnih vodov. »Trud je vložen kokr kislce – koristno – radoveden tristo na uro, da najdem to svoje bistvo, padam na tla, ravnodušno, hudomušno, če ne bi me bilo pa moral gledat bi sušo, a ni lušno, da je pustno, politike raj pustmo, v Hadu bo zabava in js bom rolu musko,« poje Mark, z njim pa v kilometrskih verzih, ki impresionirajo, skoraj simultano velika večina publike, ki je besede vzela za svoje.
Tudi Zvezdica Zaspanka, ki je kritika generiki vsakdana, zaspanosti, površnosti. Zvezde pridejo in grejo, brihtna kritika influenserjev, mantra trajnostne samoizgradnje in subtilni krik k prebujenju, predramitvi, a v kopreni krasne glasbe, ki kritiko podaja tako, da ne žali, ne razžaljuje, morda celo zabava. Taiste, ki so na tnalu kritike – vsem tistim, ki svojo realnost dojemajo le prek ekrana, prek digitalnih vizirjev, hipnih potrjevanjih vrednosti s številom všečkov in instantnosti. Vazz pa ponuja več. Dodatna vrednost izvrstnega Kodeksa je komplementarna s preteklostjo, kjer se sedanjost zliva s preteklostjo, Kodeks pa se tako naravno zlije s Kolegom, skladbo, ki jo je Mark pred leti stkal s SunnySunom. Spet ta podton Doorsov in prijetne konstantne zadetosti. Z življenjem, z naključnostjo sreče, z zadovoljstvom, s polnostjo in s tem mastnim zrakom v pljučih, ki daje slutiti, da je življenje lahko nekaj več kot le potešitev primarnih potreb. Playboy, z izvrstne plošče Jacob, melje počasi, bend v znoju intenzivne glasbe, ki puhti od sladostrastja in nadvlade Erosa nad Tanatosom, Vazz pa kontrolirano nadvladuje večer ter rad šokira. Tudi s slečeno majico, neposrednostjo klesanega telesa, ki ve, da se da stvari videti profano, neposredno, zgolj kot mesenost, fuk, ki meša glave mladim puncam v publiki, a je tu še veliko več – vsebina za poduk, nadgradnjo in trajno zaljubljanje. Po Tonyju Starku Človek z vsemi moralnimi dilemami, dvoumnostjo, potencialom in ravno prav nasičenim nabojem, ki prasketa in prebija. »Kdo je sebičen? Kdo je pravičen? Kdo je zadosten? Kdo je odličen? Kdo je umeten? Kdo je resničen? Kdo je kompleten? Kdo polovičen? Kdo še pogleda človeka v oči? Kdo se ne laže, resnico govori? Kdo se zaupa? Kdo se zapre? Kdo lahk prežvi in kdo lahk umre? Kdo je ta “Kdo” k sprašujem se ves čas? Kdo je ta “Kdo”, to si ti, to sem jaz, to je vsak od nas, to ma vsak zase, pozab na kulturo, religijo, rase, usmerjenost, spol, mišljenje, starost, napake, priimek, pod kožo je kost, vsi smo enaki, to vedl bi lah, po smrti se vsi spremenimo v prah.« Fak … Filozofija v srži. Analiza bitja in bistva v odtekanju beatov. Zelo za!
In nato povratek v sam štart, v daljno leto Individuuma z dobrim, iskrenim in po sedanjih kriterijih morda bolj nebrušenih tonih s Pablom, da po naravni inerci zajadramo v verjetno največji hit z Mladimi gamsi z vso slikovito večplastnostjo različnega in v mladosti enega, enovitega, eruptivno živega. »Risanke za odrasle, prizore mamo krasne, palimo bakle mastne, dokler vsaka ne ugasne, indijanci, špartanci, tečemo zadnji krog, uspeh se zabeleži, če nam rata prit do drog, bog je vegan, Dalajlama ni več “in”, zdej poiščem lahka qoute in po njemu živim, jabolka mamo v rokah, tipkamo na njih, odženejo vse zdravnike, motor danes je tih, vse in se več, naša pamet nima mej, zarjavele trobente špilajo se na replay, Slovenec sem, Slovenec sem, sam rad bi šel in spizdu, država me ne mara, si bom pač drugo omislu, pol bo prepozn, kasnej več upal nam si, intermezzo uzam si, hugo, keri pa drumsi, mladi gamsi aka. mladina, delamo kar znamo, hitreje kot večina« je iskrena izpoved in odgovor vsem fotrom, ki skušamo doumeti, kaj in kako čuti mladina dandanes.
In že smo v drugi polovici. Zaradi pritiska mladih teles k odru premaknjeni v drugi plan, nekam v ozadje, kjer navkljub bedno izkoriščenemu ozvočenju, kjer so zaledni zvočniki v Ortu ta večer le nefunkcionalna in neuporabljena stenska dekoracija, a intenzivnost ne upada. Vazz doda v kontekst Sibelliusa, da na oder povabi izvrstnega kitarskega interpreta in kantavtorja Blaža Mencingerja, ki z Vazzom kakovostno poustvari senzualno krhkost komada Pondelk, ki funkciuonira spevno, domače, znano in všečno. Z dodatkom basa, bobnov in dodatne kitare prav fascinantno tekoče. Uporabil bi besedo eklektično, a so jo nekateri doslej preveč obrabili in ni vredna vmeščanja v celoto, da ne spustimo ravni. Česar ne stori niti Manipulator, na katerem bi raje kot s semplom želel slišat saks v živo, morda v kakem zadimljenem jazzovskem klubu, še manj pa iskrivo nalezljivi Pankrt. Z vso igrivostjo na sprehodu, šetnji po magistrali in špansko kitaro. »Poln novih besed, 20 let, nehu štet, k sm držu paket, Morm zvenet, originalno, Morm se met fenomenalno, A fenov realno ne morš dobit, Dovolj, da naredu bi jeben moshpit, Kašn je bit, a je gud al je shit, A je trap, boom bap, a je swag al je street, Kašn je tip, a je hud in nabit, Al debel je in mel je obraz neobrit, Ka pa ta riba, a cuza ta muza, Al bluza predolga in skrita je guza, Kdo ma stil, kdo ma feel, Kdo je Oprah, kdo je Phil, Dr., Ill, reč mi Drill, Grave vam je jeben skill« in skilla fantu ter ekipi na odru ne manjka, sam pa si tega komada ne bom mogel izbiti iz spomina. Le zakaj bi?
Po Individuumu s podobnim podtonom rustikalnosti ter boleči ideji, ki gori svetlo in žareče: »beseda je zaveza, pa zvest sem ji k mož, moja muska je nevesta, sam ne meče šopka rož, k sprož, me zadane, hujš kot kerakol droga, pride vame, me objame, brez specifičnega sloga, moj slogan je karma, dobra slaba in nevarna, mam tud svoj recept, sam danes zaprta je lekarna, sm stvarna ideja in zabrisana meja, sm tvojih 5 minut, k vlečem te stran od TV-ja, dej ja, dej mi šanso, mogoče mi pa rata, a bi podpru brata, če se kdaj rodi ta plata, bom tata in bo hakuna matata, in dosegu bom, kar si želim že od samega štarta (madafaka),« in verjamem ti, fant. Za vse solde in brez občutka, da sem se s tem v čemurkoli nategnil, pustil preslepiti ali preigrati. Po skladbi FNT in sklepu s Kaktusom še do reprize Pankrta malce drugače, s še več podpore publike, ki je jedla Vazzu z dlani od prvega takta dalje.
Ne sodim glasbe po žanrskih etiketah, knjig ne po ovitkih, ljudi ne sodim po garderobi, po letih ali zgolj in samo po statusu, ki jim ga pripisujejo mediji. Jebeš parole in reklamne slogane in pri tem si bom sposodil Vazzove besede, ki opisujejo tudi meni lastno stanje duha: »Rad mam real ne pa fejk, prid pa poglej, v glasbi ni mej, umetnost bo vedno furala svoj lane, in valda smo insane, vesoljci, čudaki, sam za množice ljudi smo državni junaki, brez nas so vlaki dolgočasni, se vlečejo k basni, predstavlji si lajf brez nas pa si muziko ugasni, performance je zakon, obožujem nastope, sam prosim mejte nas za ljudi in ne sebe za klope!« Brez odvečnih vljudnosti in hlinjenja lahko rečem, da je Vazz Live nekaj najboljšega, kar sem užil v zadnjem času. Ne zato, ker zmore v živo splesti vse to, kar je kreativno spesnil in vlil v kalupe treh izvrstnih albumov, ki so postavili letvico kakovosti na isti nivo, kot inteligenca Leopolda I. Tudi ne glede na pedigre in ne glede na zveneči priimek ter znane sorodnike, na žlahtno kri, ki teče skozi žile, je Mark Jacob Cavazza človek, ki si zasluži vso pozornost, prvi plan in njegova umetnost gradi spomenik zase. Na ravni, ki parira slavnemu sorodstvu in je dostojna priimka Cavazza. S tem se samovoljno zavezujem poslanstvu, da dam vso podporo in namenim vso pozornost tudi prihodnim stvaritvam, nastopom ter evolucijskim nadgradnjam, za katere vem, da v primeru fenomena Vazz ne bodo razočarale. No, vsaj iskreno upam, da ne in da vsa ta iskrena hvala ne gre prehitro v glavo … Prav tako so klasa zase izjemni glasbeniki iz spremljevalne zasedbe, ki so uspeli v eter večera ponesti celoten repertoar, v katerem ni bilo zapletanja, napak, praznine ali mašil. Koncert je tako ne samo izpolnil pričakovanja ter upravičil besede navdušenja nad mladostjo, kreativnostjo in intelektom, temveč je bil poklon tebi, moja muza. Tebi, glasba, ki nosiš toliko lepih, prečudovitih obrazov in vsi so vredni oboževanja ter zaljubljanja, izgubljanja v trenutku ter raztapljanju v toku misli, sanj, iluzij ter časa.
Foto: Nataša Sadar Šoba
