Morda smo dandanes zasičeni z vsem skupaj in potrebujemo vsi več dražljajev, da nas nekaj premakne v sfero čutenja, čudenja in fascinacije. Dejansko sem se letos jeseni, na ne ravno najbolj idiličen deževen dan prav stežka odpravil do ljubljanske Cvetličarne, a napoved, da se v Slovenijo po petih letih od zadnjega desanta na Tolmin v Ljubljano vrača Peter Tägtgren, vizionar, veliko ime metalske produkcije ter človek, ki je pustil sled predvsem s svojim bendom Hypocrisy, v zadnjem času pa se bolj vdaja skušnjavam štance, elektronike, sicer kakovostnega, a še vedno precej repetitivnega industrial metala z zasedbo Pain. Dobro, če smo že zamudili kratko romanco, ki jo je imel s Tillom Lindemannom, je bilo potrebno preveriti, kako funkcionira po, mar res že, 36 letih z zasedbo Pain. Po osmih albumih in letos izdanemu singlu Revolution, ki obeta nekaj novega, čeprav tega ne obeša na veliki zvon in so PAIN samo še en »projekt«, sam pa se definira kot z glasbo popolnoma prežetega človeka, ki je po popolnem zlomu in izgorelosti po delu na tisočerih projektih simultano po, koliko, petih letih zatišja, zbral dovolj moči, da se poleg finalizacije nove plošče zasedbe Hypocrisy loti resneje svoje stare obsesije z mešanjem metala, tehna, industrial ritmov ter poskusu pariranja Trentu Reznorju tako po karizmi, sonični podobi kot tudi razpoznavnosti, sam bi pa dodal še po plati nazadnje preveč izpostavljenega ega.
Leta 2007 viden in slišan koncert v ljubljanski Cvetličarni s Korpiklaani je ostala v spominu kot shizofrena mešanica zabave, obenem pa hladne preračunljivosti in obenem briljance, s katero mi je srečanje s Petrom Tägtgrenom ostalo v spominu, a ne kot v popolnoma perfektni luči. Koncert je bil v redu, nikakor ne presežek, sam pa sem se tedaj čutil ne popolnoma potešenega z videnim, s predstavo, z zvokom in odrsko prezenco. Ljudje se menjamo in baje na vsakih sedem let zamenjamo vse celice v telesu, po tej logiki je bilo smiselno preveriti, ali ni morda nova romanca s Finci, tokrat z zasedbo Ensiferum, le pogrevanje stare župe ali pa si lahko obetamo dejansko kratenega spanca vrednega večera v družbi najboljših, čaščenja vrednih nosilcev glasbenega evangelija ali enostavno dobre družbe, piva in glasbe željnih ljudi.
I AM TOUR si je zastavil ambiciozen načrt v le dveh mesecih obresti 33 mest v 17 državah ter ponuditi perfekcijo s štirihodnim menijem. Za predjed takrat še precej prazni Cvetličarni je bil namenjen eksotiki daljnega Vzhoda. Iz dežele vzhajajočega sonca prihajajo RYUJIN, power metal samuraji, do letos garali in tlakovali svojo pot pod imenom GYZE s štirimi ploščami in letos še s prvencem pod imenom Ryujin. Na precej klišejskem power metalu s spevnimi kitarami, ki ju na odru s svojima Jacksonkama brusita glavni mastermind zasedbe Ryoji Shinomoto ter kot član triad potetovirani Shinkai je za začetek morda precej na prvo žogo, ki ji ne parirata najbolje sicer naličeni in na koketiranje priučeni Aruta Watanabe z basom na natlačeni polovički odra. Za bobni tokrat ni bilo Shujija Shinomote, ga je pa na evropski turneji tokrat zamenjal Simon McKay, sicer član kanadske zasedbe The Agonist. Morda je manjkalo malce vaj ali pa je bila kemija na začetku malce pospana, a Eastern Metal ne naelektri dvorane niti s sicer veščim, a servilnim hitroprstim poigravanjem s sicer predvidljivo zvočno japonesko, je pa v tem poigravanjem s tradicionalno melodiko Japonske zabavno, če ne že prepričljivo. Tudi generični Samurai Metal ne dvigne letvice s svojo optimistično pretirano formo, roko na srce pa tokrat fantje morda niso imeli popolnega zvoka, Simon McKay v ozadju pa izpade kot iz konteksta izvzeti najemnik, ki ne paše čisto v odrsko sliko benda, pa oprostite, če izpadem rasistično nestrpen do belcev med Japonci. Dragon Calling vleče isto dreto na visokih obratih, tako sem bil dejansko vesel, da so po Raijin & Fujin na katerem v izvirniku sicer tokrat malce manj prepričljivi samuraji odhlačali z odra ter se je morda lahko zgodil preobrat na bolje.
Morda tudi zato, ker je bilo po hitri, res impresivno hitri menjavi odrske opreme, prostor na odru namenjen švedskim dark simfonikom, zasedbi Eleine, ki so lani obiskali Orto s Sonato Arctico. Povsem druga zgodba in metrika, manj naivnosti in pozitivno naelektrena epska spevnost, kjer se na kakovostno podlago progresivno katarzičnega simofoničnega metala dodaja decibele z elementali groova, prasketanji thrasha, opojno eteriko prelestnega vokala bogato obdarjene pevke Madeleine Liljestam pa krasno podkrepljuje okusni growl kot švicarska ura natančnega kitarista Rikarda Ekberga na levi strani odra, ki mu na desni strani dodajata globino Victor Jonasson na drugi Jacksonki ter igrivi Filip Stalerg na basu, za bobni pa s kirurško preciznostjo in okusnimi prehodi zabija žebljico na glavico Jasper Sunnhagen. Z uvodno lepoto skladbe Enemies je postavljen nivo perfekcije, z očmi prikovani sicer na semi-orientalsko vilo v prvem planu, ki poleg lepega oprsja ponudi publiki še lepši glas, ki se z jasnostjo in lahkoto dvigne do visokih leg brez falzeta, zlaganosti, prekomerne sladkobe, ki bi v čemerkoli rušila udarnost kompozicije. Nova skladba Never Forget dokaže, da so Eleine band v razcvetu in na poti do vrhunca. Bend funkcionira trdno, z We Are Legion pa se v večer doda pravo noto militantnosti, srce božajoče iluzije, da smo v gmoti posameznikov vsi eno. Tedaj že dokaj solidno zapolnjena Cvetličarna dobi v kontekst večera dodani briljant, glasbeni biser, ki je bil po precej medlem sušiju z začetka potreben. War Das Alles z arabesko milozvočne lepote in decibelov kontekstualno krasno sovpada z duhom časa ter nasilno rušilnostjo sedanjosti, še bolj pa premakne krasno razgibani in perfektno začinjeni komad Blood In Their Eyes, Madeleine pa kot prvovrstna oratorka, vešča predenja emocionalnih niti s publiko ohranja popolno pozornost publike z glasom, gibom in očesnim kontaktom ter popolno odrsko galanco, komunikacijsko vezjo s tako prvo kot zadnjo vrsto pod odrom. Morilski We Shall Remain in fantastični finale z bolj industrialnim Death Incarnate sklene nastop Švedov tako, da mu ni moč nič očitati, še najmanj rezerv in polovičarstva. Bravo! Zelo impresioniran! Naloga opravljena z odliko!
Po malce daljšem premoru za zvočno postavitev vseh malenkosti, ki morajo pri nastopu enega glavnih nosilcev večera – finskih veljakov Ensiferum – je nepopisna gneča pod odrom dala slutiti, da smo pri glavni jedi večera in po mnenju mnogih verjetno glavnem razlogu za obisk Cvetke v torek zvečer. Kako bi jih opisali, ne da bi jim karkoli odvzeli – melodični folk metal, ki časti možatost in sij jekla na bojnih poljih? Vikinški folk metal s prostimi radikali? Deset let po Gali hali sem jih tokrat lahko preveril na večjem odru, od leta 1996 pa so si prislužili in pridobili horde zvestih poslušalcev tudi na naši strani Alp, v spevnosti in liričnem obdelovanju vojnih tem pa je kombinacija raskavega vokala kitarista Petrija Lindroosa ter fantastičnega razpona glasilk Pekke Montina za klaviaturo dodal pravo konturo, pravi kontrast, ki funkcionira na poskočnih vižah dobro naoljenega stroja, na katerem je vse tam, kot biti mora. Markus Toivonen z blagim nasmehom in optimizmom na levi strani odra, iskrivi in razpoznavni dobrodušni velikan Sami Hinkka z basom na levi strani, vmes pa iskrenje čustev ter himnične plejade, pri kateri veste, kaj boste dobili za svoj denar. To, da boste na In My Sword I Trust vsaj za hip začutili srednjeveško – vikinški borbeni duh ter jajca v mošnji, če ne vam bo pri tem pomagal kot vedno neprevidni in razigrani opitež iz neposredne soseščine. Publika je bendu iz roke in stotera grla podprejo refren skladbe v en dah, Ensiferum pa po parih letih odsotnosti iz naših logov ne obžalujejo povratka v Ljubljano. Run From The Crushing Tide je testosteronski vrhunec večera, na katerem svoj domet in izvrstno energijo potrdi vrhunski Pekka z mikrofonom v prvem planu, moje srce pa, čeprav ne maram folk metala, dobi krasno klofuto s skladbo For Sirens, ker meso je šibko, pojejo Ensiferum. Twilight Tavern premakne dogajanje pod odrom v višjo prestavo s prvim konkretnim mosh pitom, da se s Heathen Horde zgodi emocionalni vrhunec Ensiferum koncerta s himničnim vnebovzetjem ter »All heathen hearts answer the call / God of thunder, bless our swords / Our heathen horde will never fall / We’re hungry for blood, steel and war« napevom, po katerem vam je na plan prišla prvinska natura in povratka nazaj ni, ali pa ste mrtvi, hladni, senzualno neodzivni. Zato, da smo vsi eno in vsak zase v One Man Army ter se naknadno umirijo strasti z Lai Ali Hei, po disco, punk razfuku z našpičeno Two Of Spades ter hudomušnem dodatku disko ritmov sedemdesetih pa namenski odklon proč od železnega normativa, ker je tako OK, fajn in edino pravilno. Ensiferum so svoje odgarali prav tako z zlatim odličjem, naloga glavnemu nosilcu večera, Petru Tägtgrenu preseči videno in narejeno pa ni bila nikakor enostavna.
Polurno hlajenje je dodobra razhladilo glave ter dalo priložnost popiti pivo ali dve, nakar se je v zatemnjeni dvorani Cvetke zgodilo ali začelo odvijati glavno dejanje večera – nastop zasedbe PAIN. Hja, že po prvi salvi skladbe Let Me Out me je ob gneči, brezzračju, še bolj pa stilski postavitvi bledih, spranih, sicer izvirnemu zvoku glasbe zvestim možem na odru. Možem, ki so le spremljevalci ideji, navdihu, viziji ter taktirki Petra Tägtgrena, ki mi je z uverturo, ki ne dodaja nič novega v kontekst industriala s svojo obskurno fascinacijo nad sintetiko, iskreno, uganka. Sicer strateško pompozno postavljeni osvetljeni bobni, za katerimi sedi David Walin, kateremu na naenkrat spraznjenem odru v prostoru in času poskuša parirati Jonatjan Olsson na basu ter Sebastian Svalland na drugi kitari, v samem svetlobnem epicentru dogajanja pa precej statični in vokalno nedodelani Peter. Kot bi gledal odrsko reprizo izpred parih let – klišejski kostum prisilnih trakov, bleda poslikava obraza in zvočni poskus presuniti tako, kot to s pol manj truda in energije zmore Trent Reznor s svojimi Nine Inch Nails. Ne dvomim v idejni presežek, kreativno slo in domet masterminda, a v kopici gravur, matric, sintetike ter statike se izgubi precej tistega, kar žene kri po krogotoku eksistence. End Of Line ne spere suhega občutka v ustih, s pogledom na maso ljudi ter njihovo vznesenost pa mi je jasno, da sem tokrat na koncertu vesoljec in tujek v telesu večera lahko zgolj jaz sam. Nailed to The Ground s kornovsko konturo malce predrami, a se kmalu vrnemo v repeticijo razpoloženjskega ohlajevanja s sicer iskrivim The Grat Pretenderjem, ki mu v podkožju brni skandinavska duša, melos, obilje glasbe, ki pa je s produkcijskim pristopom industriala sprana, klavstrofobično utesnjena, neživljenjska. Morda bi bil z malce več organskega in mesa ter z manj sempli lahko v mojih ušesih bolj efektiven Call Me, definitivno pa je po hoji po steklu to uspelo aktualnemu utelešenju Zeitgeista s skladbo Revolution, svojih par minut pričakovanega pa dobimo vsi s skladbo Zombie Slam ter katarzičnostjo nadaljevanja s Suicide Machine. Monkey Buisness je inteligenten in namensko groteskno popačen, zato, da se v kontekstu večera z lepoto in malce več organske akustike doda sentiment, emocijo, toplino, barve, čistino s krasno skladbo Coming Home. Vseeno imam občutek, da funkcionirajo Pain umetno, izsesavajoče, morda tako kot energetski vampirji, ki so se odločili iz večera in src prej adrenalinsko napolnjenih ljudi kreirati nekaj drugega, zombificirano mrtvega, ohlajenega, a tudi v umiranju in pesimizmu je lahko nekaj lepega. Have A Drink On Me z Led Zeppovsko asociacijo ter slide kitaro, skoraj Aerosmith beatom ter melodizacijo fura sladki cinizem plošče Cynic Paradise in že smo v izteku večera. Same Old Song zareže v večerno gmoto z impresivno lepoto, da smo z It’s Only Them pri skladbi, ki bi bila po imenu krasni finale z Bye/Die, če ne bi Pain stremeli k dodatnemu metu za dvanajst točk s senzualno predelavo legendarnih Rollingov in njihove skladbe Gimme Shelter, ki ne pusti popolnoma gnilega okusa v ustih, a je original le original. Zato pa tudi, pričakovano, klici k še in medtem, ko sem sam iskal svoj prostor eksistence ter mentalnega preživetja v masi ljudi, se PAIN pustijo preprositi za pričakovan in dramsko določen, zaukazan dodatek skladb Party In My Head, I’m Going In ter res finalnega dejanja večera z ukazom, z dekretom Shut Your Mouth.
OK, finale, da ne serjem preveč: po slišanem in videnem ne vem, če si želim preverjati vzdržljivost svojega sistema s tako brutalno različnim jedilnikom, kjer sem za finale večera po sicer stereotipnem sušiju fasal okusno začinjeno predjed, za glavno jed standardnega pečenega piščanca s krompirjem in solato, za posladek pa sem se nategnil z izbiro okusa ter namesto mentolovega sirupa v kupo številnih okusov fasa stelex. Štekam, stvar okusa in prepričanih in navdušenih ta večer verjetno ni manjkalo, sam pa stavim pri glasbi na nekaj več: organskost, upanje in ne poigravanje s formo. Verjamem, da je v celoti dosti vsebine, a sem pri tem, kakšen strup si zlivam v grlo ter ušesa moja lastna izbira. Tokrat PAIN niso bili my cup of tea so pa definitivno potrdili pregovor »nomen est omen« in morda je v tem bistvo. Peter ne potrebuje nikomur dokazovati nič. Peter ne rabi nikomur dati nič. Peter je tu zaradi sebe in svoje imaginarne pravice po igranju. Z množicami, z definicijskim območjem dovoljenega in z jedilnikom, ki je njegova izbira, stvari pa so vredne toliko, kolikor ste zanje pripravljeni plačati. Morda tudi naslednjič, a za tokrat je bilo vseh dražljajev preveč ter potrebujem malce rehabilitacije, da pride to zmahano telo malce k sebi.
Tekst: Sandi Sadar Soba
Foto: Klemen Udovč