V sredo, 8.11.2023, se je v sklopu turneje Gates of Europe v Orto baru ustavil luksemburški projekt ROME. Turneja zajema 24 koncertov v 13 državah. Z nastopi je začel v začetku oktobra na Švedskem, zaključil pa jo bo 18. novembra na Nizozemskem. Pri tem je Slovenija deveta država po vrsti, je pa to tudi prvič, da se je pojavila na seznamu koncertnih postankov.
Besedilo: Lun Suša
Vrata Orto bara so se odprla ob 20. uri, Jerome Reuter pa je s svojim spremljevalcem na bobnih z igranjem začel ob 21. uri. Moj prvi vtis, ko sem nekaj minut do devetih stopil skozi vrata Orto bara, je bil, da je število ljudi (žal) primerno povprečnemu sredinemu večeru. Kmalu se je začela predvajati skladba, ki je napovedovala prihod glasbenikov na oder, in obenem napovedala osrednjo tematiko večera, saj je šlo za ukrajinsko žalno pesem, Plyvie kacha. To lahko prevedemo kot »Raček plava«, besedilo je dialog med materjo in sinom, ki se od doma odpravlja v vojno, kjer ga bodo po verjetni smrti pokopali tuji ljudje.
Za tem se je predvajal krajši posnetek radijskih poročil o vojni in dvorana se je nekoliko zapolnila, a je vseeno skozi celoten nastop ostajala značilna praznina enega metra in pol pred odrom. V prvem komadu, The Death of A Lifetime, se je že takoj pokazala neverjetna moč njegovega glasu, katerega so bobni in kitara ravno prav podprli. Pomislil sem, da sem vesel za pravo razmerje zvočnih elementov dobro ozvočenje Orto bara. Poleg tega pa je bilo moč občutiti širino in globino njegovih občutij o Ukrajini v vojni. Več skadb z novega albuma so, kot pričakovano, spremljale luči v barvi Ukrajine – rumene in modre.
Nekako bi lahko razdelil pesmi na tiste bolj udarne, bojevniške, ki so jih spremljali bobni, in na nežnejše, kjer je Jerome igral na kitaro. Prestop med instrumenti je večkrat spremljala dramatična rdeča svetloba. Ko sta bila za bobni oba, se je energija nastopa le še povečevala. V delih, kjer sta udarjala in pela sinhrono, je ritem publiko spravljal v skorajšnji trans, k temu pa so pripomogle še lučke z ritmičnim izmenjevanjem zelene in bele svetlobe. Tak je bil na primer Kali Yuga Uber Alles.
Koncert je s prestopi na vsake nekaj pesmi deloval zelo dinamično in zaporedje le-teh se je zdelo smiselno in premišljeno. Kljub temu, da je bilo vse skupaj bolj namenjeno zadnjemu albumu, je odigral kar nekaj drugih, starejših skladb. Nekaj je bilo zelo čistih in nežnih prehodov, kjer nihče ni dobro vedel, ali je že čas za aplavz. V spominu mi je ostal predvsem zaključek No Second Troy z mrmranjem. Zanimivo je, da je izpustil kar nekaj najbolj znanih komadov, kot je na primer To Die Among Strangers.
Proti koncu koncerta so se zvrstili trije zaporedni komadi iz albuma Le Ceneri di Heliodoro, nad čimer sem bil navdušen. Pri Who Only Europe Know sem zasledil, da je spremenil dva verza – ko se vpraša »Will there be rivers of blood?« je namesto »I dont know« in »I hope no« odgovoril z »I know so« in »I see so«. Tudi to bi se lahko navezovalo na vojno v Ukrajini, kjer smo v zadnjem času videli evropske reke krvi. Sledila sta še Utopia o Morte, pri katerem se mi je na začetku zdelo, da se malo lovi z ritmom, in One Lion’s Roar, ki je bil odigran perfektno.
Tu je zaključil, se zahvalil in odšel iz odra. Kljub maloštevilni publiki smo se potrudili, da ga prikličemo nazaj in namenil nam je še dva komada, Yellow and Blue iz novega albuma in bolj poznanega, starejšega One Fire, pri katerem so poslušalci kar zažareli.
Po zaključku se mi je ponudila priložnost, da ROME postavim vprašanje, in sicer: zakaj ni odigral komada Ballad for Mariupol. Zanj sem namreč opazil, da ga v nekaterih drugih koncertih te turneje je, pri nas pa ne. Jeromov odgovor je bil, da v tistem trenutku od občinstva ni čutil dovolj resnosti, ki bi si jo želel ob žalostni baladi o tej uničujoči situaciji, ki se je zgodila o Mariupolu. S tem odgovorom sem bil zadovoljen, ker sem mnenja, da kot umetnik lahko razpolaga s tem, kaj bo predstavil, kakor želi. Po drugi strani pa sem prepričan, da tu ni potrebno, da bi občinstvo prevzemalo kakršnokoli odgovornost in da je bila dobra volja le odraz individualnih doživljanj in veselja, ker je človek na koncertu. Potem pa ga nisem več vprašal, zakaj pri nas ni odigral novega, še neizdanega komada, ki ga ponekod drugje je.
Kljub temu, da se Jerome Reuter nekoliko izogiba jasnemu izražanju svojih političnih prepričanj, je njegova glasba precej zgodovinsko-politična. To pogosto prepušča poslušalcu prostor za lastno razlago besedil, kar pri žanru, kot je neofolk, tradicionalno pomeni tudi ustvarjanje prostora za fašiste. Vendar pri tem koncertu, ki je posvečal pozornost predvsem dogajanju v Ukrajini, in vsaj na naši, slovenski sceni, nisem zasledil ničesar, kar bi lahko označil za problematično. Enako velja tudi za njegov zadnji album Gates of Europe, v katerem so vse pesmi namenjene Ukrajini, predvsem prvemu letu tamkajšnjih vojnih razmer, z občutki od bojevniških tonov do balad ob žalovanju za izgubo naroda in posameznikov. V tej turneji je, nekoliko nenavadno za umetnike, kot je on, zbiral sredstva za begunska zatočišča.
Za zaključek lahko še pristavim, da sem na ROME šel z zaupanjem, da bo izjemno, a brez pričakovanj o izgledu in poteku dogodka. Zdi se mi, da bi se na kakšni drugi lokaciji, na primer v Menzi pri Koritu, maloštevilnost publike manj občutila, a se mi Orto bar zaradi boljšega ozvočenja vseeno zdi dobra izbira. Njegove pesmi so se mi v živo zdele še veliko bolj udarne kot na posnetkih, kar me je pozitivno presenetilo. Na splošno bi koncert označil kot uspešen in odšel sem dobre volje.
Reportažo je napisal Lun Suša. Fotograf se tokrat koncerta žal ni mogel udeležiti, zato so fotografije posnete s telefonom.
