Če so bili avstralsko-ameriški hardrockerji The Dead Daisies, še leto dni nazaj posebni gostje metal bogov Judas Priest, ki so se pri nas ustavili v sklopu proslavljanja petdesetletnice delovanja oz. metaliziranja, pa je marjeticam že letos pripadla posebna čast glavnih zvezd večera. In kakšen večer je to bil!
Spike iz The Quireboys
Prvi je, skoraj do minute natančno, na oder stopil več kot očitno dobrovoljno razpoložen Spike iz The Quireboys. Tokrat sam, opasan zgolj z britanskim črnim humorjem in akustično kitaro, a repertoarjem, kjer brez Quireboysov preprosto ni šlo. Trubadur raskavega glasu, ki pa z največjim veseljem pogleda globoko v kozarec in za povrhu ošvrkne lepa dekleta. In tega niti malo ne skriva. Zakaj pa bi?
Spike se je s svojim setom vsekakor poklonil lastni skupini, padlim glasbenim kolegom, dobremu rocku, dobri pijači in dobrim ženskam. Čeprav je šlo za precej umirjen vstop v izjemno eksploziven večer, ne morem reči, da nas je pustil ravnodušne. Ravno nasprotno. S svojo pojavo, nalezljivo karizmo in zabavljaštvom je iz tistega svojega malega X, ki je označeval njegov prostor na odru, napolnil celo dvorano. Morda publika res ni na vse grlo prepevala z njim, a tisti pri odru so uživali, zabaval pa se je tudi Spike sam in publiki vseskozi nazdravljal s pivom, za katero je sveto trdil, da v njem ni kapljice alkohola.
Skratka, Spike je v slabi uri postregel z zvrhanim košem blues rocka, pri čemer je bil do zadnjega tona točen kot švicarska ura. Prisluhnili smo lahko skladbam kot so “A Bottle of Whiskey”, “Parisienne Walkways”, “House of the Rising Sun”, “I Don’t Love You Anymore”, “Here I Go Again”. Svoj set pa je hudomušno in brezsramno zaključil z napovedjo nove skladbe The Quireboys “Jeez Louise”, ki ji lahko prisluhnete tukaj, in povabilom na prihajajočo turnejo.
Visokoleteči Jelusick
Če je bilo za Spika dovolj, da se je samo pojavil na odru s svojo kitaro, kar je ob zaključku popestril še s tem, ko je iz žepa potegnil orglice, pa so njegovi mlajši kolegi stavili na dramo. Mnogo nje. Preden je skupina iz sebe spravila prvi ton, se je pred nami pojavil ogromen bel zastor, ki je ločeval občinstvo in oder, iz zvočnikov pa se je zaslišal glas, ki je napovedal začetek šova. In potem so na oder stopili oni – Jelusick.
Glasbeni fenomen, ki prihaja iz sosednje Hrvaške in je veter pod krila dobil predvsem na račun fantastičnega vokalista in multiinstrumentalista Dina Jelušića, ki se je prebil med same rock velikane s tem, ko je postal najprej član Trans-Siberian Orchestra in nato skupine Whitesnake. A zanj se pot tu ni ustavila, niti končala, marveč šele dobro začela. Odprla so se nova mednarodna poznanstva in novi projekti, nam pa je najbolj v oči padel tisti, ki ga je vzpostavil doma, praktično v domači garaži. Jelusick so septembra letos izdali prvenec “Follow The Blind Man”, ki je po svetu požel hvalospeve in o katerem vsi govorijo v presežkih. A, da so Jelusic nastopili v vlogi predskupine The Dead Daisies najbrž vseeno ni naključje, saj je ravno Dino lansko leto vskočil na mesto vokala in tako z Marjeticami speljal del poletne Evropske turneje.
Kakorkoli že, tudi oni so imeli na voljo dobro uro, ki pa so jo izkoristili do zadnje minute. Časa, ki jim je bil dan na voljo, niso zapravljali z raznimi priredbami, čeprav so tudi slednje našle svoj prostor na listi, temveč so ves dani čas namenili predstavitvi svojega udarnega prvenca. Band gre na vse ali nič in ničesar ne prepušča naključju. Čeprav so bile oči uprte predvsem v Dina, pa ne smemo in ne moremo mimo ekipe, ki ga spremlja. Izjemni Ivan Keller na kitari, Luka Brodarić na basu in Mario Lepoglavec za bobni delujejo kot dobro podmazan stroj. S tem, da govorimo o skupini, ki je komaj na začetku svoje poti. Morda jim ravno zato lažje odpustimo napake, ki pa so v primerjavi s tem, kar smo dobili, povsem minorne in nepomembne.
Ob začetku koncerta se je zdelo, da se skupina sooča s tehničnimi motnjami zvočne narave, zaradi česar je predvsem Dino, ki se ni dobro slišal, deloval nekoliko nervozno in zbegano, vendar sami poslušalci tega nismo opazili. Zvok v dvorani je bil dober in v zraku je bilo čutiti testosteron in pričakovanje, ki se je iz komada v komad višalo. Bend je svoj repertoar popestril s priredbo enega največjih hitov dua Roxette “The Look”, v poslušanje pa smo dobili tudi skladbo “Fade Away”, Dinove prejšnje skupine Animal Drive. Svoj vrhunec je band doživel s sklepno skladbo “Fly High Again”, ki jo je z Dinom prepevala cela dvorana.
Sploh ne vem kdaj, a nekje v tem času se je Cvetličarna konkretno napolnila. Ne dvomim, da tudi na račun Jelusick, ki so občinstvu dokazali, da je ves rompompom okoli njih več kot upravičen. Vsi dvomi so tako odveč. Prihodnost rock ‘n rolla je v dobrih rokah.
Mi ne verjamete? Za vse nejeverneže, ki ste koncert v Cvetličarni zamudili, vas pa zanima, kaj imajo fantje ponuditi, jih lahko letos še zadnjič ujamete v Sloveniji, v petek, 29. 12. 2023, v Portoržu.
Šopek marjetic
Tisti, ki ste superzvezdniški ekipi The Dead Daisies prisluhnili lani, ste jih ujeli še pod vodstvom Glena Hughesa, a band je v samo enem letu doživel konkretne prevetritve. Z vrnitvijo Johna Corabija pred mikrofon in pridružitvijo Michaela Devina, ki je poprijel za bas, se je zgodila precejšnja preobrazba. Peterico sedaj, poleg omenjenih dveh, sestavljajo še ustanovitelj in kitarist David Lowy, bobnar Brian Tichy ter, če uporabim kar Corabijeve besede: “Fant z zlatimi lasmi, zlato kitaro in zlatimi prsti” Doug Aldrich.
Jelusick so dodobra ogreli občinstvo. A, ko se je prizorišče zmračilo, se je začelo zares dogajati. Iz nabito polne množice se je zaslišalo glasno navijanje, pri čemer je Doug začel z riffom za skladbo “Resurrected”, nato pa so The Dead Daisies hiteli na oder in tako s polnim šusom nadaljevali vse do zadnjih akordov klasike “Helter Skelter”.
Pri nas so se tako ustavili v sklopu turneje albuma “Best of”, s katerim so okronali deset let delovanja. Žal nam je na Ljubljanskem koncertu manjkal prav ustanovitelj David Lowy, ki se je zaradi službenih obveznosti moral vrniti v Avstralijo, a nič ne de. V njegove čevlje je stopil Yogi Lonich, ki se je na odru več kot odlično znašel. Pri tem Corabi ni skoparil z besedami in je Sloveniji poslal prav posebne Lowyjeve pozdrave. Toliko, da veste, Lowy nas pogreša in ima rad! Band pa mu je ob tej priložnosti posvetil skladbo “Born to Fly”, ki se nahaja tudi na dotičnem albumu.
Tako kot se spodobi za prekaljene stare mačke, je band ponudil konkretno dozo dobrega starega umazanega rocka direktno v žilo. Napajal se je iz energije, ki jo je dobil od publike. In dobil je je veliko. Več kot očitno je bilo, da se band zabava. Manjkalo ni zbadljivk, šaljenja, izmenjavanja trzalic med Aldrichom in enim izmed tehnikov, kitarskega koketiranja, vmes je tudi sam Corabi poprijel za aktustično kitaro pri skladbi “Something I Said”, ki ji je sledil eksploziven bobnarski solo. Prva polovica koncerta je tako minila kot nič, a zdi se mi, da se je publika zares popolnoma prepustila in razživela v drugi polovici.
Band pač ve, kako publiko držati na trnih. In to jim je uspelo tudi ob sami predstavitvi posameznikov, kjer so izvedli izvlečke komadov skupin, ki so jim bili posebej pri srcu. Slišali smo tako zimzelene Highway to Hell / Living After Midnight / Heaven and Hell / Smoke on the Water in The Boys Are Back in Town, ki je pripadla samemu županu rock ‘n rolla (tako je namreč Aldrich predstavil Corabija). Nekaterim izmed vas se bodo te fraze morda zdele že povsem zlajnane in “čist preč od obrabe”, a publika je bandu jedla iz rok in prijela kot ribe na vabo. In hotela še!
Odigrali so še priredbo “Fortunate Son” legendarnih Creedence Clearwater Revival, lastno skladbo “Mexico”, radni del koncerta pa je band zaključil s priredbo skladbe “Midnight Moses”, ki jo v izvirniku izvajajo The Sensational Alex Harvey Band.
Seveda brez bis-a ni šlo, tako smo kot bombonček dobili udarno skladbo “Long Way to Go”, Whitesnake priredbo “Slide It In”, druženje pa so tudi uradno zaključili z že zgoraj omenjeno priredbo kultnih The Beatles “Helter Skelter”
Skratka … V duhu prihajajočih praznikov bi lahko rekli, da se je v Ljubljani odvil popoln peklenski večer. Zvok je bil odličen, band je bil vrhunski, in sam večer je trenil, kot bi mignil. Česa drugega bi si še lahko želeli? The Dead Daisies, navzlic imenu niti približno ne venijo, marveč za prihodnje leto napovedujejo nov album, čemur sledi nova turneja. In krog je sklenjen. Glede na videno in slišano v Cvetličarni, so več kot dobrodošli, da se k nam vrnejo in s sabo prinesejo novo dozo hrupa! Do takrat pa naj iz zvočnikov udarja:
“I’m back, resurrected! I’m back, resurrected, …”
