Slovenija. Leto 2024. Leto pričakovanj, izzivov, preverb na suho danih lanskih obljub. Eno sem pred manj kot letom dni slišal iz ust benda nedaleč od mojega doma, ki je ob izidu prve plošče drzno obljubil, da bo leto 2024 v znamenju nove plošče, novih in še boljših komadov in da »punk might be dad, but it ain’t dead, man!« Nastopil je trenutek, da si natočimo čistega vina ter pretresemo postulate punk rocka, skate punka ter ostalih prehitro obrabljenih etiket ter naredimo premene. Morda je bil v devetdesetih letih prejšnjega stoletja žanr predmet modnih muh, fejkanja, trenutnega navdiha in prodajnih parol, a je po štirih decenijah ter malce več, kar ga bolje poučeni in samozavestni vedeži vedno znova odpisujejo kot mrtvega kadavra ali shiranca z napako bolj agilen in živ tudi na naši strani Alp. Brez korektur, polovičarstva in izgovorov – tudi zavoljo zanesenjakov, kot so naše gore listi, fantje, raje možje zasedbe Smacked. Četverec goriško – koroških korenin je letos upihnil drugo svečko na torti lastnega eksplozivnega obstoja, kaj pa je bolje, kot da si bend ob tem, letom in baje obveznostim odraslih navkljub, podari drugo ploščo, ki je v manj kot letu dni po prvem, kričečem in navdiha polnem prvencu Surfing The Tsunami nared za preverbo teze, da gre v drugo, baje, težje, a se da stopiti vedno korak dalje (razen, ko se ne da …). In v svetu, kjer manjka samokritike ter objektivnih kriterijev, predvsem pa smo vsi podvrženi vse hitrejšemu teku časa, ki neusmiljeno teče hitreje kot se na prvi pogled na merilce kronološkega iztekanja v nič morda sprva zdi. Fantje in dekleta, želeli ste in dočakali smo album On Your Expense!
O prekletstvu druge plošče je bilo mnogo napisanega in izrečenega in le malo je takih asov, ki si drznejo ob izidu prvenca naglas zadati drzen načrt, da bodo že jeseni istega leta sposobni rezervirati studio Attic v Orehovlju ter posneti, pozor, nov niz skladb, ne da bi imeli v malhi tedaj še dovolj materiala, a so imeli tam spravljene obilo samozavesti, jajc ter eksponentno nabildanega libida, ki je sposoben merjenja potence ne samo z domačimi temveč tudi tujerodnimi branilci zaveze krvi, potu in decibelov. Pa je res vse tako kakovostno in izvrstno, kot se na prvi posluh sliši, na prvi pogled bere in na prvo žogo misli? Seveda – ne da bi morali fantje komurkoli polagati račune ter se opravičevati za lastno izbiro besed, rim, taktov in zvokov, a vprašanje je, ali nova, (pre)hitro skovana zgodba sposobna ponuditi vse tisto, kar je nenadejano dal debi?
Ne padam na prazne klišeje, pa če še tako lepo zvenijo, vseeno pa si drznem že na tem mestu zapisati, da Smacked mislijo prekleto resno in da so vse prej kot tržniki cheesy idej, temveč dihajo, čutijo in dokazujejo, da skate punk, kot smo ga bili deležni v devetdesetih z No Use For A Name, Millencolin, NOFX, Offspring ter še čim zmore prijetno pobožati dušo in jajca tudi tri decenije po bojda pretečenem roku! Matija, Klemen, Žan in Andraž so namreč v roku zadnjega leta, še bolj zadnjega pol leta poleg intenzivnih koncertov ter vsakodnevnostih, ki so marsikomu izgovor za to, da se ne stori nič, v petrijevko skupnega žmohta dodajali sestavine navdiha, pozitivne energije, ljubezni in energične, dobro brušene glasbe ter povabili k sodelovanju že preverjene ljudi. Vsekakor je to izvrstni Nenad Putnik s svojim produkcijskim znanjem, s katerim je ducat dobrih novih skladb dobilo popolno formo, konture in definicijo, ki je morda reminiscenca nekih drugih časov, a zakaj bi popravljali in na silo spreminjali nekaj, kar funkcionira ter predvsem osrečuje tiste štiri snovalce, ki so si dovolili iti korak dalje ter vroče mokre sanje o kljubovanju minljivosti z močjo glasbe iz fikcije prostora za vaje vnovič spraviti v svet na presojo skeptikov, ljubiteljev, google dohtarjev ter nepoboljšljivih romantikov, nostalgikov ter novo rojenih vernikov.
Receptura je dobro znana, morda na trenutke še predobro, saj vse dobro zapoka že z otvoritvijo plate. Lose Control pooseblja s slehernim taktom, ki sledi prvemu udarcu po strunah kitare Žana Ferčaka ter sinhronemu vstopu izvrstne ritem naveze Andraža Sešlja Pangerca za bobni ter ravno prav naboostanega basa Klemna Slatineka. Kar dotakne na polno je ta prekleto sočni in udarni vokal pevca Matije, ki je tu orator veselja do življenja, gibanja, osvoboditve spon nihilizma smrti ter brezupa vsaj za hip z nalezljivim, spevnim liricizmom življenja v polnem smislu besede. Sočne kitare, v zvok ravno prav umazanih bobnov okusno potopljeni nizki toni štirih strun ter carpe diem filozofija na polno brijejo s prvim singlom manj kot tri minute, da si v maniri Dexterja Hollanda in Offspring nadalje z nič manj okusnim Fool Figters fantje dovolijo več melodičnega poigravanja s formo, ki so jo s kalifornijskih brežin k nam nanaesli že zvoki plate Ignition, Smashed ter vse, kar je sledilo. Melodična igra užitka ter samoodrešitve z adrenalinskim navijanjem decibelov ter ojačevalcev na 11. Nič polovičarskega, nič rezerv in nič osladnega v slišanem, sam pa se ob tem spomnim na pomnike preteklosti tudi na naši strani okopov ter na Leaf Fat, Bacskage, Mental Strike. Marsikoga od navedenih je odnesel tok časa, Smacked pa kljubujejo ekosistemu pozabe ter se postavijo po robu vsemu. Tako z The Ghosts, predvsem pa s to uporniško zvestobo samemu sebi z izvrstno, spevno HC ostrino krasne skladbe You just don’t understand, kjer se k mikrofonu postavijo tudi Klemen, Andraž ter Žan. Seksi solaža, s katero si Žan dovoli odlepiti od forme zgolj in samo trdnega ritmiziranja in riffov, fant pa z občutkom in pravo mero odločnosti kvalitetno zlorabi wah efekt ter doda slišanemu še malce mastnega, poželjivega sladostrastja dobro začinjenega žmohta.
Funkcionalno, udarno, in disonantno zaorje v male možgane tudi s steroidi napolnjeni Left On Seen, ki je spevni hard candy, ki ne stremi k mehkobi ter neodločnemu petingu, temveč pritisne na gas z odločnostjo, fantje pa vedo tudi kje, kdaj in na kak način sestopiti z gasa, da sistem ne razpade, ne postane enoličen in neposlušljiv. Backbone Splitter sledi podobni paradigmi, utripu, notranjemu diktatu, z razliko od sicer v podzavest perfektno zasidranega prvenca pa se Smacked leta 2024 počutijo v kolektivnem telesu štirih četrtin kot celovita duša. In slednja izžareva apetit, agilnost ter željo po leti prek mej stratosfere.
V zvoku in formi z vsem, kar sledi: skate punk standard na genetiki prej omenjenih Offspringov z Infiltrate, ostrega ugriza skoraj zrepanega poskočnega uvoda Dog With Anxiety ter spevnega nadaljevanja, da si dajo nato priložnost malce dihati. Klemnov rahlo zadržani bas in nežni podrsljaji po činelah na uvodu Only Road Can Judge Me so le dimna zavesa, po kateri sledijo polni obrati polne hitrosti na 300 obratih, da bi s stampedom zmogli braniti okope odrov na tej in na drugi strani domovine, kot tudi onkraj. Mašilo? Morda, a zato, da se lažje prebavi in konzumira strateško dobro postavljeni spevni Rise Up, še bolje pa naslovno skladbo On Your Expense, ki je pravi spev optimizma, lepote, dobre zabave, predvsem pa preživetju, ki kljubuje ritmu vsakodnevne tlake, pomanjkanju spanca, stresu in izzivom, ki se jih lažje zmanjša in anulira z zdravo mero humorja, zabave, dobrih ljudi, sladkih napevov ter lirike, ki se zažre v male možgane. Da smo na koncu deležni drugega dejanja zvočnega priklica ter obračuna s hudičem osebno s skladbo Hadabnu II. »Lost in the darkness, I’m awake, it’s a bad dream, / Wading through the shadows, things just aren’t what they seem. / I see some faces all distorted and obscene, / But in this twisted world, Will I find my self-esteem?« se sprašuje Matija ter filozofsko doda, da nič ne obstane onkraj konca, onkraj smrti ali, parafrazirano, »all you have is now!« dragi moji.
Ja, pa je padla klapa in prišli smo do finala. V malce več kot pol ure ali kako že? Na polno, v šprintu, prepoteni, izmučeni in veseli, saj je drugo dejanje samopotrditve rekla, da so sreča in uspeh na strani drznih in pogumnih. On Your Expense je krasna plošča, ki daje v prvi plan človeka z vsemi željami, kompleksi, strahovi, minljivostjo, krhkostjo, obenem pa z vsem njegovim intelektom, močjo ter lepoto življenja ter luči, ki znajo vsaj za hip preglasiti sivino ter razgnati oblake represije, brezupa ter brezveznosti vsakdana. Za vsakim dežjem pač posije sonce, baje, slednje pa je lepše pričakati ob mantrah, ki so morda repeticija že slišanega, morda za koga tudi čisti klišeji in forma, a je tudi v tem, ko se stvari poklopijo ter se na nosilec zvoka ujame energijo, sinhroni let v medzvezdje sreče in osvoboditve na moči samo lastne domišljije, predvsem pa mišic in dobre uigranosti štirih descev s podobno dušo, ki sliši na ime Smacked. In slednji zmorejo primazati lepo klofuto vsem slabše pripravljenim Golijatom, ki so pozabili na obdobje lakote, želje po zgolj igri in lepoti vsega, kar iz preproste enačbe sreče, navdiha, dobre splaniranosti in vztrajnosti dobro uigranih ter trdno povezanih ljudi z vero v nemogoče lahko izhaja. Morda s tretjim dokazom, da se da, že čez eno leto? V primeru zasedbe Smacked, fantov, v katere rad brezpogojno polagam upe za v bodoče, se temu nikakor ne bi čudil, a pustimo času čas in navdihu neprisiljeno pot na plan, saj se določenih stvari ne more (in ne sme) početi na silo ter zgolj zato, da bo potešena želja po novih rekordih v tekmi s seboj in ostalimi.
Celotni album so fantje dobrodušno delili na platformi YouTube na povezavi: https://www.youtube.com/@smacked_punk
