Robben Ford, Chris Minh Doky, Ricky Peterson in Keith Carlock pod okriljem Braneta Rončela napolnili Križanke v sklopu 73. Festivala Ljubljana
Sodelavki sem na veliko razlagal, potem ko me ni ničesar vprašala, kako je šla ena hčerka k tabornikom, da je druga z babico na morju, žena pa popoldne dela in da bom po šihtu sam doma, da nisem bil po šihtu sam doma že tisoč let, da po šihtu sledi popoldan brez obveznosti in da sem zaradi tega že zdaj na šihtu čisto druga oseba. Joj, Jan, je rekla, vidim, kako lepo!
Pa me vpraša naslednji dan, ne da bi jo seveda res zanimalo: »Kako se je nadaljeval tvoj popolni dan?«
Kako se je nadaljeval moj popolni dan?!
Kolega fotograf mi je povedal, da ima zame viška vstopnico za večerni koncert enega najboljših kitaristov na svetu, žena je zame pripravila jagenjčka, ki ga res ne jem vsak dan in je meni najokusnejša zadeva in res nisem pričakoval, da ga bom ta dan jedel, jagenjčka, ki ga žena sama ne je, ker se ji zdi vonj ovc in koz odvraten, pa je vseeno v slavo angelov podzemlja prevzela moj priimek Kozlevčar, ta ista žena je sicer ob kosilu zgledala nekoliko klavrno, ker jo naslednji mesec do menjave službe čaka nerazumljivo pasji urnik, vse delovne sobote, čez poletje, ko so drugi na dopustih, moj, bog, žena, ne sekiraj se zaradi nesposobnih in maščevalnih šefov, kmalu boš imela boljšo službo, lahko bi bilo povsem drugače, zakaj bi grehe drugih jemala za pomembnejše od svojih, danes čutim, da bo lep dan, boš videla, in sem naprej odsotno hlastal po jagnjetini, žena je šla na šiht, jaz sem pomil posodo, se zvečer hvaležno pretegnil na balkonu, zagledal čudovito mavrico, se odpravil na koncert, na vhodu naletel na človeka, ki me je nekoč zamenjal v bendu Carnaval, zdaj pa je situacija obratna, po vsej logiki bi moralo biti srečanje neprijetno, pa ni bilo, ker je bil to lep dan in ni moglo iti nič narobe, tako sem tudi zagotovil ženi, stopil sem v avditorij Križank, se usedel na stol, na enega od verjetno več kot tisoč stolov in čakal na začetek koncerta, ko sta me iz sanjarjenja premotili dve punci, ker sem menda sedel na njunem mestu, nisem vedel, da je sedežni red, pogledal sem na vstopnico in res, moral sem se presesti, neverjetno, presedel sem se en stol bolj levo, zaradi česar sem imel zdaj pred sabo ravno tisti stol, na katerem med koncertom ni nihče sedel, verjetno edini prazen stol v dvorani.
Zgodba o in z Branetom Rončelom
Nato je na oder stopil Brane Rončel, fascinantna figura, nekakšna slovenska eminenca jazza, človek, ki daje ravno dovolj posrečen vtis blesavosti, da bi ga rade volje vsak imel v obliki plišaste igračke. Moja velika sreča v življenju je, da sem živel dovolj blizu RTV Slovenija, da sem lahko statiral v publiki pri snemanju televizijske oddaje Brane Rončel izza odra in tako brezplačno v živo videl veliko slovečih imen svetovnega jazza. Nekega večera smo pred snemanjem oddaje zasedli svoja mesta v studiu, ko so glasbeniki šele zaključevali tonsko vajo, pianist je z glavo slonel na pianu, poleg njega pa sem opazil skoraj prazen plastični kanister za cviček. Kanister, ne steklenice. Takoj mi je bilo jasno, kakšne trike uporablja Brane Rončel. Kanister so za potrebe snemanja umaknili, je le šlo za družinsko oddajo, koncert je bil pa vseeno ognjevit in vrhunski, pravzaprav nadčloveški, kakršnega so glasbeniki zmožni le v prijetnem in intimnem okolju, v prijetno razpuščeni, ravno prav jebivetrski družbi.
Nazaj v prihodnost, v Križanke. Brane Rončel nas je, publiko, vrtel okoli mezinca, ustvaril je prijetno vzdušje, najbolj všeč mi je njegovo koketiranje, »dolgo se poznamo in dobro sodelujemo«, čemur sledi opravičevanje za tak način komunikacije, »vsako nedeljo imam na radiu oddajo in to vpliva na moj način izražanja«, in ko je povedal, da se je »prvič spoznal« z Robbenom Fordom v sedemdesetih v New Yorku na koncertu Joni Mitchell, »o tem in mnogih drugih anekdotah boste lahko prebrali v knjigi, ki jo pripravljam«, mi je postalo jasno, da ga občudujem mogoče najbolj zato, ker je tak simpatičen blefer in obvlada samopromocijo. Povsem napolnjen avditorij Križank bi se tisti trenutek verjetno strinjal z mano. Mimogrede, istočasno so v Kinu Šiška zaradi slabega obiska koncert The Messthetics & James Brandon Lewis prestavili v manjšo dvorano.
Moja osebna zgodba z Branetom Rončelom, če smem, je naslednja. Brane Rončel je nekoč po nasvetu svoje sodelavke prišel na naš koncert, na Carnaval. Med televizijskim predvajanjem oddaje Brane Rončel izza odra se je v spodnjem delu ekrana med napovedmi koncertnih dogodkov – kar je spet njegov trik, ki tudi v Križankah ni manjkal, »kdo pravi, da se pri nas nič ne dogaja« – med jazz, blues in latino imeni pojavila tudi napoved za naš stonerski koncert v Mariboru, na katerega je potem dejansko tudi sam prišel, se predstavil, stisnil roko, povabil k sebi domov, skratka človek z občutkom. Zame je bila to velika čast. Za televizijsko oddajo Brane Rončel izza odra je pravzaprav takrat veljalo enako, kot je Jizah napisal v spremnem tekstu za sicer nekaj drugega, za nedavni ponatis prvenca Ali Ena Leva Scena:
»Ob preziranju brezizraznega domačega popa so skaterji, metalci, punkerji, raperji, poslušalci zgodnjih elektronik, alternativci, umetniki, celo literati in v medijski prostor vse bolj prihajajoči agencijski kreativci zastrigli z ušesi.«
V resnici za oddajo Brane Rončel izza odra lahko mirno dodamo še vse druge ljudi. Prav neverjetno je, od koga vse sem slišal, da je ob ponedeljkih zvečer pogosto spremljal to oddajo.
Brane Rončel mi je takrat v Mariboru povedal, da je njegova oddaja na nacionalni televiziji propadla zaradi nastopa vlade Janeza Janše. Mojemu spominu sicer ne gre verjeti, sem pa tokrat v Križankah opazil slovenskega dendija Luko Mesca, maskoto stranke Levica, in sem si mislil, moja žena zdajle dela v Hoferju, glej, Luka, v tisti vsakodnevni blesavi Hofer opravi in unisex čevljih, kako lepa je, uglajena in čuteča in omikana in vzvišena in plemenita, Luka, ti pa vsak dan drugo fensi obleko gor daješ, a je to ekološko? Nič vam nisem rekel, tole bomo pozabili, sem pa dovolj povedal, da vam je jasno, kakšen status imajo prireditve Braneta Rončela.
Dva poduhovljenca za mojim hrbtom sta dala oceno: »Tole je samo za sladokusce!«
»Škoda je Jana Plestenjaka, namesto jazzerja imamo Slovenci bedaka.«
O Robbenu Fordu
Robben Ford je ravno tako fascinantna figura. Rojen v relativno glasbeni družini, samouk, je v družinskih zasedbah razvijal svoj glasbeni potencial v obdobju, ko je v San Franciscu cvetela hipijevska subkultura. Nanj je sprva vplivala ameriška surf glasba, The Beach Boys, dokler ni prišlo do eksplozije angleških bendov, The Beatles in The Rolling Stones. Ko pa je prvič slišal The Paul Butterfield Blues Band iz Chicaga in Mika Bloomfielda, ga je odpeljalo v blues, »bolj odraslo glasbo«, potem je slišal Milesa Davisa in je bil pečen še za jazz. Z Milesom Davisom je kasneje tudi igral, kot je igral z Georgeem Harrisonom, Bobom Dylanom, Philom Leashom od Grateful Dead, Gregom Allmanom in podobnimi. Pravi, da sta bili zanj dve leti z Joni Mitchell tisto, kar ga je najbolj oblikovalo, z njo so namreč igrali sami prekaljeni mački z izjemno glasbeno širino, ki so ga imeli radi in so bili z njim potrpežljivi in so ga naučili največ. Poseben pomen pri svojem formativnem glasbenem razvoju pripisuje Robben Ford Paulu Desmondu, recimo njegovi legendarni skladbi Take Five, ki jo je igral z zasedbo Davea Brubecka.
Tudi na koncertu v Križankah je bilo slišati rock, blues, folk, jazz, funk, americano, taljenje različnih vplivov, preprostost, dušo, lep ton, ne toliko tehnike, dobro poznavanje različnih prijemov akordov, barvanje glasbe z akordi, premišljen songwriting, veliko prostora za improvizacijo, ki ne preigrava enih in istih trikov, ampak je zadržana in melodična, čutna in čustvena in vse to in polna lepih gospodarnih fraz. Jazz je tisto, kar daje sofisticiranost, blues pa tisto, kar daje duhovno podlago. Brez te duhovne podlage, pravi v nekem intervjuju Robben Ford, bi zahodnjak težko ustvaril karkoli glasbeno prepričljivega.
Robben Ford je nekoč začasno pustil glasbo in se posvetil budizmu. Pot duhovnosti je široka, Robben Ford v intervjujih pravi, da je od budizma odnesel predvsem to, kako povedati da in ne, namesto mogoče. Mimogrede, spomnim se, kako je basist Melvin Gibbs v studiu RTV Slovenija humorno razlagal, da je glasbo prvič polno doživel in se o njej največ naučil v cerkvi, in v smehu dodal, da je to pri njih običajno, da niso vsi živeli v komunizmu.
Zasedba vrhunskega kova
V Križankah je igral bas danski virtuoz, pol Vietnamec Chris Minh Doky, klaviature je igral Ricky Peterson, stalni sodelavec Princea, moj bog, prvič sem v živo slišal Hammond orgle, za bobni pa je bil Keith Carlock, znan po sodelovanju s Stingom, Steely Dan in skupino Toto. Vsi trije glasbeniki so zveri. Robben Ford v intervjujih pravi, da sta dva načina, kako lahko razumemo, kaj pomeni biti glasbenik. Eden, kako z glasbo zaslužiti, drugi pa kako narediti umetnost, ustvariti nekaj, na kar si lahko ponosen. Pristopa sta si diametralno nasprotna. Mislim, da so koncert odigrali iskreni umetniki, ki pa k sreči lahko (s pomočjo Braneta Rončela) napolnijo Križanke, a je to verjetno edini zaslužek, ki ga od svoje glasbe imajo. Robben Ford nas je z odra šaljivo nagovoril: »Streaming je za otroke!« Ljudje se starajo, cesta pa je naporna.
Na začetku koncerta, ko je bil zvok precej slab, sem se vprašal, kako bi brezupno situacijo, če bi šlo ta večer vse po zlu, zapakiral v besede, kako bi koncertni polom z uporabo besed obrnil sebi v prid, obrnil katastrofo in se kljub razočaranju spravil v dobro voljo? Moja navada je, da si izpisujem besede, ob katerih se dobro počutim, se na njih telesno odzovem in bi jih lahko bolj pogosto uporabljal, ali pa si izpišem kakšne zanimivo oblikovane izseke besedil, recimo
»doktrinarne gotovosti ljudi, ki svoje življenje preživijo v trgovskih centrih in pred televizijskimi zasloni in so zazidani v sterilni, blodnjavi samotnosti svojih privatnih raziskav«
in s premetavanjem vsega tega ustvarim nekaj svojega, svojo lastno umetnost, svoj svet, ki »resničnega« presega. Naša življenja so lahko še tako klavrna, a s pravo postavitvijo besed, s katerimi jih opisujemo, pridobijo na privlačnosti in povsem mogoče tudi na vrednosti. Podobno, sicer v glasbenem smislu, počne Robben Ford in kot sam pravi, ni tako težko, get a book, beri o glasbenikih, beri o glasbi, v knjigah najdeš nove ideje, nove pristope, ne rabiš se ubijati, majhen dodatek k preverjenemu pristopu naredi veliko, preveč glasbenikov namreč obtiči. Robben Ford, ki je tisti, ki je v zasedbi – s katero smo, če uporabimo besednjak Braneta Rončela, »žurali« v Križankah – po mojem mnenju najmočnejši, najbolj prepoznaven in predstavlja identiteto benda, nima težav z blokadami, spet je na poti nečesa drugačnega, ne izrazito drugačnega, me je pa vseeno presenetil, že zvok kitare je bil zanj netipičen. Definitivno ostaja eden od mojih vzornikov.
Doma me je objela žena, ravno izpod tuša, in rekla, da je imela čudovit dan in da se mi zahvaljuje za pogovor pri kosilu.
Tudi jaz sem na hitro skočil pod tuš.
Če povzamem, moja ocena koncerta, bil je dober, celo odličen, vendar ne najboljša stvar večera, če se razumemo.
Tekst: Jan Kozlevčar
Foto: Klemen Udovč
