Progresivni trojček v Šiški: Leprous, Ihlo in Crystal Horizon
Redka priložnost za progresivo v Ljubljana
Slovenska glasbeno radovedna ušesa so le redko deležna koncertov progresivnega rocka in metala. Zato je bila napoved norveških Leprous, ki sta jih v Kinu Šiška spremljali zasedbi Ihlo in Crystal Horizon, preveč mamljiva, da bi jo izpustili.
Pred koncertom, ki je bil 3. februarja 2026, se je pojavil manjši dvom o obisku, saj so istega večera v Media Parku nastopili še Slaughter to Prevail. A skrb je bila odveč: dvorana sicer ni bila razprodana, vendar je bilo vzdušje živahno, povratnikov na koncertih Leprous pa očitno ne manjka.
Crystal Horizon: kratek, zgoščen in obetaven uvod
Večer so odprli prvi Norvežani na odru – Crystal Horizon. Skupina še pripravlja prvenec, za zdaj pa se opira na istoimenski EP. Kratek in zgoščen nastop je bil dovolj, da je predstavil njihovo, pri nas še neznano glasbo: brez nepotrebnega pretiravanja in kiča, z jasno idejo in dobromerjeno energijo. Ker so glasbeno pot kot prijatelji s fakultete začeli šele leta 2021, je njihov napredek še toliko bolj obetaven – le repertoar bo moral kmalu postati daljši.
Ihlo: suveren “Legacy” v praksi
Nato so oder prevzeli britanski Ihlo, zaradi katerih je del publike prišel v Šiško prav ta večer. Za seboj imajo približno desetletje izkušenj in dva albuma, trenutno pa predstavljajo album Legacy (izdan lani). Na odru so delovali suvereno in dinamično, posebej izstopa ekspresivni pevec in klaviaturist Andy Robison. Njihov zvok se naslanja na sodobno progresivo, mestoma se spogleduje z djentom in elektroniko, publika pa je odzivnost hitro vrnila z opaznim odobravanjem.
Leprous: karizma, natančnost in zvok na nivoju
Glavni del večera je pričakovano pripadel Leprous. Če je kdo pred tem še lovil zrak na pivu, se je dvorana ob prihodu zvezd večera precej spodobno napolnila. Leprous na slovenskih odrih niso neznanka: gostoval jih je Orto Bar, nastopili so na MetalDays in se v Kinu Šiška predstavili tudi leta 2023. Norveški peterček (na turnejah občasno okrepljen še z dodatnim glasbenikom) tudi tokrat ni razočaral – ne po karizmi ne po izvedbi.
Frontman Einar Solberg je bil izjemno komunikativen, celotna zasedba pa je s kristalno čistim zvokom potrdila, da gre za glasbenike, ki svoje standarde dvigujejo iz albuma v album in iz koncerta v koncert. Kitarista Tor Oddmund Suhrke in Robin Ognedal sta navdušila z dodelanim tonom in natančnostjo, bobnar Baard Kolstad pa je zame brez pretiravanja med najboljšimi dveh ali treh svoje generacije.
Posebno pohvalo si zasluži tudi zvok v dvorani: redko se zgodi, da je koncert tako uravnotežen in hkrati dovolj močan, da zadrži detajle v najgostejših aranžmajih. Aktualni studijski izdelek Leprous ostaja album Melodies of Atonement (2024), ob njihovi delovni frekvenci pa se zdi nov material le še vprašanje časa.
Med vrhunci večera je bila tudi priredba Take On Me (A-ha), ki je – pričakovano – sprožila val navdušenja. Repertoar je učinkovito prepletal novejše in starejše trenutke, brez občutka praznega teka; koncert je deloval kot zaokrožena celota.
Takšnih glasbenih poslastic je pri nas žal vedno manj, zato je bil ta večer še toliko dragocenejši. Leprous so znova potrdili, da sodijo v sam vrh svetovne progresive – in da se k tej eliti približujejo z doslednim delom, ne s trenutnim hypeom.
Fotografije in tekst: Klemen Udovč
