V torek nas je po dolgem boju z tumorjem na možganih zapustil Neil Peart, bobnarski virtuoz, ki je soustvarjal glasbo in zgodbo skupine Rush.
Bend je daljnega leta 1968 ustanovil Alex Lifeson, ki je tudi še edini originalni član benda. Še istega leta je Geddy Lee nadomestil basista Jeffa Jonesa, Neil Peart pa se je skupini pridružil zadnji, in sicer julija 1974, ko je zamenjal originalnega bobnarja Johna Rutseyja. Po tem se sestava skupine ni več spreminjala in je v tej postavi delovala več kot 40 let.
Rush so znani po svoji komplekstnosti, zapletenih skladbah in eklektičnih liričnih motivih, ki se močno opirajo na znanstveno fantastiko, fantazijo in filozofijo. Bedelia za svoje albume so v veliki meri črpali iz bogate zakladnice leposlovja in poezije. Glasbeni slog skupine se je tako skozi leta večkrat spremenil. Začeli so pravzaprav v hard rocku in bluesu in kasneje prešli v progresivni rock, vključno z obdobjem, ki ga je zaznamovala močna uporaba sintesajzerjev. V začetku devetdesetih so se vrnil h koreninam in hard rocku, ter pri njem vztrajali vse do konca kariere. Leta 2015 se je skupina odpravila na R40 Tour, turnejo, ki je ovekovečila dva pomembna mejnika: izdajo prvenca Rush (1974) ter 40 let delovanja Neila Pearta. To je bila tudi njihova poslednja turneja, bend pa je s svojim delovanjem uradno prenehal leta 2018.
Bend je v svoji bogati karieri izdal 19 studijskih albumov, ki jih zaznamujejo lirično bogata in kompleksna besedila ter izjemno bogat in prepoznaven zvok h kateremu so doprinesli prav vsi trije člani benda. Lee in Lifeson sta predvsem skrbela za zvočni aspek, med tem, ko je Peart primarno skrbel za besedila. Peart je svoj neibrisan pečat pustil že na prvem studijskem albumu, ki so ga izdali po tem, ko je zasedel bobnarski stolček. Fly By Night (1975) je že nakazoval progresivno smer v katero se je bend gibal, čeprav ohranja vez s hard rockom in bluesom. Na njem se prvič pojavijo kompleksnejši aranžmaji ter dramatične lirične spremembe, navdihnjene z znanstveno fantastiko. Po albumu 2112 (1976) se je bend odpravil v Združeno Kraljestvo, kjer so posneli albuma Farewell s Kings (1977) in Hemispheres (1978).
Tekom obiska Anglije so naleteli na skupine kot so Yes, Van der Graaf Generator in King Crimson, katerih vplivi so Rush ponesli v povsem druge dimenzije. Bend je v zvok vnesel več sintetizatorja, skladbe so postale daljše in konceptualne, pospremilo pa jih je tudi zelo dinamično igranje, ki je vključuje tudi kompleksne spremembe časov. Vsi člani so začeli eksperimentirati s svojimi inštrumenti ter jim začeli dodajati še druge zvokovne pripomočke od dvanaj-strunskih kitar, bass pedalov pa do saksofona. Ekspreimentiranja pa ni manjkalo niti pri bobnih, kjer so se seti iz leta v leto kopičili, zvok pa so obogatili še z zvončki, timpani, triangli, kravji zvonci, lesene kocke … Bend je v tem času izdal več albumov, vrhunec priljubljenosti pa je dosegel z izdajo albuma Moving Pictures (1981), na katerem se nahaja tudi skladba “Tom Sawyer“, verjetno najbolj znana skladba skupine. Ta album je tudi nakazal novo smer proti kateri se je pomikal. V naslednjih nekaj letih je zvok predvsem zaznamovala (pretirana) uporaba klaviatur, ki so se na albumih Signals (1982) in Grace Under Preassure (1984) pomaknile iz ozadja v ospredje.
V začetku devetdesetih se je bend vrnil k svojim koreninam, ter več poudarka namenil kitarskim zvokom. Ta premik se nekako začne z albumom Presto (1989), z njim pa so vztrajali vse do konca kariere, ki se je, kot rečeno, neuradno zaključila s turnejo R40. Zadnji studijski album so izdali leta 2012 in nosi naslov Clockwork Angels.
V spomin na enega največjih bobnarjev in bobnarskih vizionarjev našega časa v komadu dneva prisluhnite najbolj kultni skladbi benda – Tom Sawyer.
