Kako opisati Primus, ne da bi zapadel v klišeje in ponavljanja? Pravzaprav bi začel lahko že prej – v definiranju devetdesetih in postavljanju konteksta identitete ter dometa Generacije X. Devetdeseta so bila poseben čas, v katerem so bili miti še dovoljeni, brez prave distance in nepristranskosti pa lahko napišem, da je bil to verjetno zadnje večje obdobje, v katerem so se zgodile za glasbo in glasbeni svet velike in pomembne stvari. Recimo temu epoha izjemnega, saj se je onkraj sicer klišeizicije ter postopnega degeneriranja MTV-ja in založništva, etiketiranja s pojmi grungea, alternative, punka in vseh derivatov organske glasbe ustvarjalo poleg predvidljivih receptur tudi obilje glasbe, ki je bežala predalčkanju. Vsakdo je imel fazo, v kateri je zbiral kar se da čudaške primerke glasbe, ki je drugi, »manj razsvetljeni« sovrstniki niso poznali, in si je niso prisvajali kot svojo – zgolj zato, da smo imeli svoj sebi lasten košček eksistence pod manj skvarjenim in žgočim soncem za življenja vreden košček pobega proč od vsakodnevnih brezveznosti. Zgodili so se Mr. Bungle, Melvins, Buthole Surfers, prav posebno mesto pa so v tem kontekstu imeli kalifornijski čudaki Primus. Slednje sem po bratski dolžnosti, hočeš ali nočeš, spoznal prek brata Borisa, ki je bil kot tedaj še novopečeni basist popolnoma zasvojen z bendi, v katerih bi se lahko bas kitari dodajalo status več kot le spremljevalnega inštrumenta. Les Claypool je prototip basovske ikone, saj je v Primus bas poleg bobnov glavna jed, kitara pa se okuša kot čudno začinjena priloga v formi brokolija. Nosljati vokal, neharmonično spevna in skoraj karnevalska bizarnost s ploščami Suck On This, Frizzle Fry, Sailing The Seas Of Cheese, Pork Soda, Tales From The Punchbowl, pa Antipop in nenazadnje Brown Album. Antidefinicija poslušljivega, na kar so lahko tripali le najbolj zagriženi, je bila prav obsojena na kratkoživost in propad, nikakor ne na prodajo v masivnih nakladah, a lej ga, zlomka – ta čudna zver je bila trdoživa in prav lepo se je zažrla v možganski korteks ter ostala na sceni domala nespremenjena celih 40 in malce več let.
Ko sem zasledil, da bodo bojda pod okriljem turneje Primus UK & Europe avgusta 2026 prvič obiskali Ljubljano, sem predvideval, da je to sicer dobra šala, ki pa bi ji marsikdo moral bolj verjeti, saj je le dobra dva tedna po uradni objavi in najavi koncerta v naši prestolnici zaloga vstopnic popolnoma pošla, Kino Šiška pa si je lahko obetal več kot samo nabito poln podij Križank. Koncert je bil priložnost tudi za preverjanje fakta, ali Les Claypool in Larry LaLonde funkcionirata po odhodu Tima Herba Alexandra, dolgoletnega bobnarja zasedbe, enako prepričljivo z meni skoraj popolno neznanko v enačbi – novim bobnarjem, ki je zmagal na Interstellar Drum Derbyju, sicer dobro varovano lousijansko skrivnostjo – Johnom Hoffer Hoffmanom. Bend po letu 2017 in plošči Desaturating Seven ni izdal novega ploščka, po tedaj impozantnem koncertu v Pordenoneju pa so bili kriteriji sprejemljivega zastavljeni visoko, pričakovanja od tega, česar bomo bili v Ljubljani deležni v prvo pa tema barskih pogovorov med modeli, ki smo v zadnjih letih nergavo odpisovali redno obiskovanje koncertov, ker je vse »out« in ker nas je s štirimi ali petimi križi na plečih čas, jebiga, povozil ter prek nas zapeljal še vzvratno. 3. avgust 2026 smo zatorej na debelo označili na koledarjih in se v tihem upanju, da preživimo do tedaj, prav prešerno geriatrično veselili. Veselo je bilo tudi to, da po letih suše in po vse večji dominaciji Zagreba dobimo tudi v Ljubljani en večji in pomembnejši koncert in bomo lahko po koncertu šli ostareli spat ob dostojni uri.
Čas smo odštevali, vročinski valovi so si na poletje podajali roko in temperatura je rasla, na prijetno razbeljenih 35 stopinj ali decimalko več pa se je zgodil dan koncerta, ko se je pred vrati Križank začelo štetje množic. Jara kača 40, 50 pa tudi 20 in 30-letnih zanesenjakov ter zagovornikov posebnosti se je vila od vrat Križank pa vse do Foculusa in še malce dlje, po sedmi pa se je prizorišče Križank začelo konkretno polniti. Že po prvem občutku je bilo jasno, da je pojem »razprodanega« dejansko understatement, saj je bilo prizorišče prenapolnjeno za kakih 30 % (ali pa se je moja koncepcija osebnega prostora po COVID-u dejansko spremenila in me Gen Z-jevci upravičeno žigosajo z oznako boomerja …). Na odru le zastori s podobo šimpanza s cilindrom dajejo slutiti, da je pod estetiko izražena kritika sveta, saj svetu vladajo opice. Pred tem niz ojačevalcev in, kakopak, mikrofon z glavo konja ali samoroga. Po zvokih karnevalske skladbe Clown Dream Dannyja Elfmana je bilo jasno, da se cirkus zmešnjav in emocij lahko začne. Za bobne sede novopečeni Hoffer, kitaro zajaha osiveli Lalonde, po zvokih kot alarm disonantne kitare zajadramo po morju topljenega sira na Those Damned Blue-Collar Tweekers, krmilo ladje satisfakcije pa poprime Les Claypool. Basovski guru s svojim vokalom preverja klimo Ljubljane, publika pa že na prvih taktih voljno sledi taktirki anarhije ritma in prvinske disonance brez roka trajanja. Kul, led je prebit, v masi prepotenih teles in suhih grl pa se vidi navkljub ne najbolj definiranem zvoku iz zvočnikov tisočere vesele poglede, ki so pripravljeni na vse. Green Naugahyde je leta 2011 povil zadnjega lovca na losose, Last Salmon Man je tako prava izbira za drugo jed večera, prekleto jasno pa je, da je v recepturi alternativnega power tria bas glavna sestavina, vokal začimba večera, prgišče psihedelikov obilno, bobni solidni, a ne takšni, kot jih je nastreljal Tim Alexandre, a je John Hoffer Hoffman tam, kjer biti mora. Groundhog’s Day nas vrne v prvinsko leto 1990, ko so nas Primus prvič avditivno razdevičili ter premešali karte, tudi skoraj 40 let kasneje pa zveni Lesov slaping sentiš s tokrat ravno prav šlampastimi kitarskimi sprehodi enako grenko-sladko, Primus nas pa s stampedom mentalne alternative kiticam in refrenom zvočno premikastijo za vse solde. Odra se skoraj ne vidi, ker pred seboj, srečen kot sem, vedno fašem za glavo višjo plešočo gmoto mišic, potu in ob poskusih preživetja nevede stopim na tisti rob parterja, kjer je z nevidnimi oznakami naznačen prehod prijetno opitim internacionalnim rapsodom »klasike«. Z liste novitet se v set z zadnjega EP-ja prikrade The Ol’ Grizz, plesni standard, ki so nam ga Primus z Golden Nuggetom postregli letos kot sveže pečeno nenadejano žemljico. Če kaj, ne nižajo standardov in čudaštvo je neločljiv del psihedeličnega DNK-ja, Primus pa so ga dvignili na novo raven. Gobe še grabijo, fraktali s stakati in repetitivno in nezmotljivo teksturo ostajajo zapoved tudi toliko let po spočetju, evolucijske stranpoti glasbe pa so še vedno neraziskane do konca in kraja. Kolektivno mentalno pohanje, medtem, ko je Jilly na nečem tršem (Jilly’s on Smack je bil dejansko turnejski debitantski test skladbe na ljubljanskem občestvu), da sem na prvem delu prejel rokovnjaški briljant s skladbo z Brown Albuma, Shake Hands With Beef. Nekaj manjka … Morda malce več šusa in definicije zvoka? Je tonski mojster zamešal potenciometre ali pa je kriva le napačna izbira pododrskega prostora in fenomenološke umeščenosti v časovno-prostorski kontinuum? Hladnokrvni, tudi zaradi temperature zraka, nismo mogli biti, žejo in potrebo po ohladitvi s pivom pa napove Bob’s Party Time Lounge. Prvo dejanje sklenjeno. Horde na poti k preobleganim in logistično podhranjenim šankom, za katerimi bi morali streči križanci s hobotnico, pa bi komaj zmogli napojiti prepotene mase obiskovalce z vseh vetrov. Srbi, Hrvati, Nemci, Italijani, domorodci vseh barv in prepričanj, romarji pa smo dodobra spraznili tudi precej konkretno založen štant s koncertnimi spominki in majicami ter ploščami pod krošnjami Plečnikovega arhitektonskega briljanta, ki bi bil v primeru bombnega preplaha prav zlahka prizorišče manj harmoničnega umiranja. In prek razumevanja polnih mas se prikotalim ali poskušam prebiti do prej tako kritiziranega, a le nekako posvojenega prostora za degustacijo drugega hoda večera, drugega dejanja.
In odprtje je bilo za vse solde! Too Many Puppies je recimo temu hit, na katerega smo mnogi čakali. »Too many puppies are being shot in the dark / Too many puppies are trained not to bark / At the sight of blood that must be spilled so that we may maintain our oil fields«, poje Les, mi pa mu sledimo v tej shizofreni in umazanih predrznih disonanc polni igri besed iz preteklosti, ki so tudi dandanes enako potentne kot v davnem letu 1990. »Too many puppies with guns in their hands /
Too many puppies in foreign lands / Are dressed up sharp in suits of green and placed upon the war machine« – kontekst za vse zavojevalce v Zalivu in drugje. Isto sranje, drugo pakovanje, Primus pa krasna podlaga za igre nesmislov! Here Come the Bastards, ki predstavljanja ne potrebujejo, zaudarjajo pa po tako potrebnem samoniklem hormonalnem zdrizu in ne po brezvezni in prazni tinkturi instantnega novodobnega sranja brez lastne potence in definicije! Primus bi lahko naredili redukcijo na preproste elemente s štirimi osnovnimi albumi in bi bilo povedano vse, a kot pri Mötörheadih ali AC/DC je repeticija dobro znanega prek filtrov podobnega in istorodnega tokrat dobrodošla, ker je tako prav in se tako spodobi! Težava moje generacije je, da ne verjamemo v marsikaj, saj so nam sanje vzeli prezgodaj, precej pa smo jih abortirali sami, Frizzle Fry pa je bil naša mantra: »I don’t believe in Santa Claus / I don’t believe in spite / I have no use for beauty dolls / Especially on this night / I don’t believe in miracles / I don’t believe in lies / I don’t believe in hologram/ For I am the Frizzle Fry / Andy’s painted green again / This time they might take him away« Jebeš ga, žge pa kot bi ga za to plačali v zlatu, Primus so weird, they might suck, a sedejo kot ata na mamo! Da odtrobezljamo prek robov univerzuma kot dobro uigrana horda opitih opic z Over The Falls ter zagazimo v norost globlje z mentalno moteno Welcome to This World ter izvemo ime tistega nebodigatreba nujneža (My Name Is Mud je bil v ravno prav zafukanem soundu ta prekleto vroči večer nevralgični klimaks za moje bitje, po katerem sem upal na Tommy The Cata, a ga ta večer ni bilo v planu in na seznamu dogodij, ker od preveč dobrega boli glava ter še kaj). Je pa v kontekst pridrkal in pridirkal tisti Jerry, ki dirja z avtomobili (Jerry Was a Race Car Driver), da smo z po Indiji na tripu zveneči Over the Electric Grapevine prijadrali skoraj do dna skrivnosti in kolektivni meditaciji tega ponedeljka. Po zadnjih atomih v brezzračju, nabito polnem s kriki ugodja in odobravanje po skromni oceni 2500 glave množice je čas za standard dodatkov. Precej redkobesedni in od komunikacije s publiko odmaknjenem Les Claypoolu pa se zgodi modni dodatek večera. Les si povezne na glavo čelado, ki asociira na disko kroglo in v sugestivnem soju žarometov smo deležni vizualne popestritve in ne samo ušesom namenjenega polzenja proti definiranemu brown tonu. Popolni sklep z glavnim hitom albuma Tales From The Punchbowl, skladbe o letečih slončkih in divjem lovu – Southbound Pachyderm. Psihedelični bonbonček večera. »What an ingenious device / Boredom encompasses my time / I don’t know what I should do / Indulging a moment of your time / Seldom the breeder of lies / But you won’t believe that it’s true«. Vse bi bilo lahko sklenjeno pri tem, pa nam dajo Primus na koncu za zobati še en piškot težko prebavljive koncentrirane norije z Pure Imagination iz filma Chocolate Factory, ker ko meniš, da je mera polna, se vedno prileže malce pokvariti lepoto s slovesom in občutkom izpraznjenja z zadnjim aktom navihanosti.
Toliko za tokrat, fantje in dekleta, geriatriki smo morali spat, v ušesih je šumelo, srce je bilo privezano, tudi po treh decenijah in malce več izpostavitvi fenomenu, ki sliši na ime Primus pa še vedno ne štekam, kako lahko takšna glasba, ki ni namenjena romantiki v dvoje, še manj pa v tisočero, zmore še vedno glodati in ostati izmuzljiva osebni percepciji in dojetju. Primus poosebljajo pojem čudnega in čudaškega, kar je obenem tudi kul in edino prav, saj v času, ko je vse nedefinirano skozlano podobno ter nosi vse enake barve in stremi k brezvezni uniformizaciji ter všečnosti na prvi posluh tudi po 40 + letih premore več svežine in izvirnosti kot marsikaj drugega v seznamu glasbe, ki smo si jo prisvajali in jemali za svojo. Ni pa ta glasba nič bolj dojemljiva in nagnjena h kategorizaciji ter kataloškemu razvrščanju razen pod rubriko »storjeno z napako« in napake so lahko kul. Tudi zato, ker po več kot desetletju srečaš prijatelje iz drugih občin, ki si jih še pred 20 leti srečeval bolj redno na koncertnih prizoriščih, kjer so tisti za šankom poznali tvoje ime in vedeli, kaj piješ, a je to zgodba za druge čase in druge pogovore. Primus so svoj delež tlake v službi ljudstva opravili z odliko, po slišanem pa iskreno upam na popravni izpit z malce več truda s strani tonca, morda malce hladnejšem prizorišču in malce več prostora za samodejni odklop filtrov ter priklop na kalejdoskope ugodja. Vsekakor je bil koncert poslastica leta, verjetno, z izjemo festivalskih obiskov, koncert leta in srčno upam, da zmoremo in premoremo kolektivno še moči in volje, da naredimo preskok naprej, doživimo morda reprizo ali popravne izpite tako za nas kot nastopajoče ter da zaužijemo še kdaj nekaj, kar se v glasbeni produkciji definira kot prva liga, blago z zgornje police in ne samo bero tistega, kar ni bilo namenjeno v Avstrijo, Italijo ali na trge na južni strani Kolpe, kot smo nekoč znali in bili tega deležni zato, ker je tako prav in se tako spodobi.
(Sandi Sadar Šoba)
