Intervju: Koala Voice

O KOALAH, PRAVIH PRINCIPIH IN OBETU POSTAPOKALIPTIČNEGA SVETA (2021)

Bilo je nekje leta 2014 ali 2015, ko sem jih videl prvič – na odru Kina Šiška kot predskupino izvrstnih Moveknowledgementov – in ostali so mi v spominu. Najprej karizmatična, iskriva in simpatična deklica s tedaj za njeno telo kar preveliko Fenderco, pa koalin kostum in glasba, ki je suvereno in igrivo prestopala meje žanrov ter drsela od indie rocka do skaja, popa ter še česar, že na prvi posluh pa je obetalo, da so Koala Voice več kot le muha enodnevnica in trenutna atrakcija. Bend iz Kisovca, kjer je med drugim odraščal tudi naš olimpijski borec in as Primož Roglič in prej omenjeni kaliber imajo nekaj skupnega in, da, geografski temelji so očitno pomembni – najprej odločnost, nato pravo mero brezpogojne predanosti, fokus in tudi malce sreče, saj brez slednje ne gre. Tako se podirajo meje in dosega več kot le golo povprečje in Koala Voice, četverec prodornih glasbenikov, to ve. Bend sestavljajo vokalistka Manca Trampuš, kitarist Domen Don Holc, basist Tilen Prašnikar in za bobni njegov starejši brat in metronom zasedbe Miha Prašnikar. V komaj dvanajstih letih obstoja ali recimo v le osmih letih po ključnem izidu prvenca Kangaroo’s Neighbour iz leta 2014 so nanizali še bolj udarne albume kot so Wolkenfabrik, Woo Horsie in nazadnje, letos, v letu COVIDa 2021 še četrto delo – enostavno Plats, ki je več kot le samo en izdelek več. Po dovtipni zgodbici o potujočem potniku, ki se je po naporni poti in sestankih odločil spočiti v hotelu, kjer ga je v kotu sobe s svojim ljubkim prdenjem motila koala, ki jo je dal na poličko hotela, zastrl okna in ne glede na nizke temperature zunaj odmeditiral svojo kitico ali dve, koala pa je dočakala neljubi konec, bi si ne obetali precej dobrega, a nauk basni je, kakopak, drugačen. Lajf morda nima vedno globljih smislov, smisle si pletemo sami, vsekakor pa je potrebno pri tem biti drugačen od sivega in zdolgočasenega povprečja. Dovoliti si je potrebno sanjati, posegati za sanjami, predvsem pa imeti svoj lasten glas, pa čeprav je to glas koaljega prdca, če se pošalimo, a Koala Voice so precej več od tega, kar dokazuje kopica odmevnih koncertov doma in po tujem. So garači, predvsem pa vedo, kako se stvari streže in prav o tem sem se želel pogovoriti z bendom kot celoto, usoda pa mi je naklonila uro časa simpatičnega, iskrivega in zelo prodornega sogovorca, bobnarja Mihe Prašnikarja, s katerim sva se sestala le par dni po izidu Plate, na dvorišču dvorca Kodeljevo ter si ob pivu (ali dveh) dovolila oditi korak dalje od varnih in enoznačnih pomenkov, ki so primerni zgolj in samo za mainstream medije. Zato, da preverimo, ali vam je mar in ali v tej državi sploh še kdo bere ali se gledajo samo še slikice, bi hudomušno dodal že ob samem začetku sam.

 

RockOnNet & BIS: Najprej bi se najlepše zahvalil za tvoj čas. Ravno včeraj sem v svoj nabiralnik prejel vaš najnovejši izdelek, ploščo Plata, ki jo moram že po prvih nekaj poslušanjih pohvaliti: čestitke za več kot le zgledno posnet izdelek.

Miha Prašnikar: Hvala …

Pa glede na to, da prihaja v času, ko smo vsaj navidezno prebrodili muke Covida in ni povsem jasno, kaj si lahko obetamo, kako ste lahko v teh časih lockdownow in zapiranj sploh snovati tak projekt in kako bi Plato primerjali s tremi predhodnimi albumi?

Miha: OK, v primerjavi s prejšnjim albumom, ki je bil popolnoma stvar navdiha z danes na jutri, da bomo ploščo posneli, tako je bil razpon od tega, da smo se odločili oditi v studio do tega, da so bili albumi doma, dva meseca, smo bili tu bližje principu drugega ploščka Wolkenfarik in v neki meri tudi našega prvenca (Kangaroo’s a Neighbour iz leta 2015 op.p.) – material smo imeli že pripravljen, ne sicer čisto vse komade, in ko se je lani vse skupaj zapiralo, smo se odločili, da hočemo ta čas kar najbolje izkoristiti, tako smo se odločili oditi v studio in tudi zaradi same Covid siteuacije so bili zaprti tudi studii, nakar je Jure (producent Jure Vlahovič, s katerim so posneli plošči Woo Horsie in zadnji album Plata op.p.) dobil kontakt od Saškota Kotnika ter Aarrgghh Studia, nakar smo kontaktirali Bazo v Ajdovščini, če lahko v njihovih prostorih posnamemo vse, kjer smo dobili semi improviziran studio, kjer smo imeli v Bazi postavljeno opremo, multicore napeljali čez okno do Saškotovega studia. Provizorično … Prostor smo zvočno dušili s kavči in penami, da se niso podirali mikrofoni in potem je bil orincip jasen. »Tri, štiri, zdaj …« in gremo na polno. Posneli smo po pet tejkov vsakega komada in izbrali najboljše.

Dejansko so bili to komadi, ki ste jih imeli na zalogi že od albuma Woo Horsie, le da niso outtaki, temveč so nastali kot popolnoma novi komadi za četrto plato?

Miha: Ja, eni komadi so malce starejši – same ideje in ne nastanki komadov – medtem, ko je Spaghettification nastal prav v studiu, kjer je Manca v viseči mreži med oddihom spisala besedila in smo zvečer preizkusili par idej, naslednji dan pa postavili vse v nulo.

Končno različico v vseh plasteh, ki jih slišimo na plošči?

Miha: Ja …

Ko primerjam žmoht plošč od prvega albuma dalje in verjamem, da ti da prva plošča malce več zraka in prostora – dejansko ste ji posneli v času petih let od ustanovitve benda – in se izraz še definira. Prvorojenci so verjetno prav zato najbolj boleči, ker je bilo potrebno še konstituirati svoj lastni izraz in poanto, ki jo Koala Voice predstavljate sedaj.

Miha: Hja, ne vem, če bi rekel, da je bilo karkoli boleče na debiju, saj je bila sama praosnova benda precej preprosta – dolgčas nam je bilo čez poletje in nihče ni ravno briljiral na svojem inštrumentu, saj smo si vsi po večini nabavili opremo in začeli iz nule in tistega poletja 2010 smo začeli vleči iz sebe prve tone …

Tedaj ste bili še osnovnošolski bend?

Miha: V osnovni šoli je bila tedaj, se mi zdi, le Manca, Tilen in Domen sta bila, se mi zdi, že na faksu. Zgodila se je nato Špil Liga pa Klubski Maraton in vrstiti so se začeli koncerti – vsak mesec in vsako leto več – na Špil Ligi je bil Gušti, ki je povedal, da ima enega hudega producenta, nakar smo se seznanili s Petrom Deklevo in prvenec je nastajal tu, kjer je sedaj naš plac (v izvrstni kulisi dvorca Kodeljevo). Peter je bil dobro vodilo tudi tedaj, ko je bilo težko in nam je bilo pretežko določene stvari narediti, zato smo se tedaj sprehajali tu po parku ter se pogovarjali, kako se česa lotiti. Plata zveni tako, kot pač zveni prvenec.

Producent definitivno pusti svoj pečat in vprašal bi, če ste bili kot bend vodljivi in ste si dopuščali spreminjati svoje primarno bistvo, saj tisto, kar imaš v glavi je drugačno od tega, kar v tvoji glasbi sliši producent?

Miha: Dejansko smo par komadov spremenili ter jim dodali nove plasti, a smo vedno bili in smo iodprti za nove ideje in sugestije. Tudi pri drugem albumu, ko smo sodelovali s producentom  Dantonom Suppleom (producentom plošče X&Y zasedbe Coldplay op.p.) so nam vsi obetali, da bo naredil popolno preobrazbo, popolno demontažo naše glasbe, a se to ni zgodilo. Dodal je tisto češnjico na vrh, s tem, da je dodal rotirajoče zvočnike, se poglabljal v tehniko, v zvok. Sama produkcija je, priznajmo, vrhunska, a da bi nam spreminjal komade kot take, se to ni zgodilo. Ne bom rekel, da sem bil nad tem razočaran, a so bile stvari tako postavljene, da je sam med 14 komadi izbral 10 takih, da so bili popolni za na ploščo.

Z Dantonom delati je bil, verjamem, za vas kot glasbenike le malce stres, saj imaš v mislih njegovo perfekcijo ter pedigre izdelkov, slišiš Coldplaye, zahtevno produkcijo, ki prinaša sicer dodatno vrednost, je pa določena teža odločitve na vaših plečih, ker ne veš, kaj bo iz vsega nastalo. Kako to, da ste se odločili sodelovati z njim in kako ste se našli, povezali konce in idejo prelili v stvarnost?

Miha: Kot se spomnim sta bila naša tedanja menedžerka Maša (Pavokovič op.p.) in Danton na nekem showcase festivalu in sta v nekem trenutku sočasno sklenila oditi v nek bližnji lunapark, kjer je beseda dala besedo, sta se nakonektala in Maša je prišla na plan z idejo, da povabi Dantona k sodelovanju z nami in ko smo imeli predstavitev ter dobili nagradni nastop pred Moveknowledgement v Kinu Šiška 2016 smo se spoznali tudi mi z njim osebno …

Tedaj sem vas, leta 2014, tudi sam videl v živo in če se ne motim, je bil to tudi vaš prvi večji špil pred publiko in je Manca za prebijanje leda stopila na oder oblečena v koalo … 2016 ste sodelovali z Dantonom …

Miha: 2015 je bila Špil Liga, Dantonovo sodelovanje pa je bilo leto kasneje, 2017 pa je sledil izid albuma. Kakorkoli – tedaj nas je slišal in potrdil sodelovanje. Vse ostalo je sledilo po naravni poti.

Pa poglejmo tempo – prvenec 2015, drugi album 2017, Woo Horsie 2018 in tri leta kasneje smo deležni že novega izdelka. Nekaj diši po hiper produkciji. Kakšen je ključ selekcije, po kateri določate merodajno, kaj je in kaj ni primerno za Koala Voice material za ploščo in kaj ne? Verjamem, da vse, kar naredite, ni čisto zlato?

Miha: Nikakor ne, a že to, da večina komadov nastane spontano iz jammanja in ideje, ki jo npr. prinese Domen za glavno linijo kitare, nakar se gradi okoli tega s prvim in drugim jammom ter še kakim zraven in nekaj od tega nam je enostavno bližje. Na plato vsekakor ne gre vse, kar pa prebudi željo po gibanju in plesu na vajah in vzbuja dobro počutje, je osnova za izbor. Če se imamo mi dobro, se bo to preneslo na publiko in to je do sedaj potekalo tako. Kar pa se ni zložilo v prvo – recimo Ker tu je vse tako zelo lepo je bil iz leta 2015 in prve različice niso šle skupaj, na zadnjem dnevu snemanja plošče Woo Horsie pa je čudežno sfunkcioniral … (smeh)

In to zelo in tudi na radijskih postajah so ga vzeli za svojega. Kar vidim je dejstvo, da se na vsakem albumu najde kopica skladb, ki si po naravni liniji utrejo pot na radijske valove tre pridejo na pravi način tudi nam, publiki, ki se je navzela vašega zvoka in melodike.

Miha: Eni komadi so težki, drugi bolj čustveni, nekaj je bolj pop in tu smo pri tem, kar ves čas poudarjam – zakaj pišemo v slovenščini, angleščini, zakaj je nekaj tako, nekaj drugače – ker je dovoljeno vse in tu si dopuščamo odprto polje in tudi pri sami glasbi je glavno vodilo le to, da se imamo pri tem fajn – dokler se imam jaz dobro za bobni, Manca na vokalu, Tilen na basu in Domen na kitari, je vse OK in tako, kot mora biti …

Ti pa Tilen sta brata, a ne?

Miha: Tako je.

Kakšna je kemija, ko se ritem sekcija postavlja na bratski navezi podobno, kot se to dogaja sedaj v zasedbi Demolition Group z brati Gregl? Sta že od nekdaj muzikalično povezana?

Miha: Ja, Tilen je 8 let mlajši od mene in oba sva delala osnovno šolo iz sintesajzerja pri Domnovi mami, ki je poučevala to. Ko sem bil malce starejši je Tilen poslušal vso tisto glasbo, ki sem jo nosil domov jaz od svojih starejših prijateljev. Tedaj je bila to še doba kaset in CDjev, ni bilo downloadov, Nepsterjev in Spotifyja … Glasbena vez je bila in ravno zadnjič je ati poslal en video, na katerem igram na sintesajzer, Tilen pa, star dve ali tri leta, piha v piščal. Ni bilo sicer neke melodije, bil pa je ritem, kar kaže na to, da je nekaj glasbeno povezovalnega med nama od nekdaj tu. Kar pa se tiče ritem sekcije – večkrat slišimo, da tisti dobro poučeni pravijo, da zadeva stoji. Sam imam tako na koncertih v monitorju največ prav basa, ker bas je zame ziherca in če tega ni, ni organske povezave.

Je pa zanimivo, da so se izpraševalci na preteklih intervjujih venomer dotikali, nikoli pa povsem globinsko dotaknili glasbenega genoma, ki ga vaša zasedba ima. Kar smo z leti absorbirali prek kopice glasbe, nas naredi takšne, kot smo. Morda se motim, v vaši glasbeni matrici sem vsaj sam slišal veliko zgodnjega Bowieja, pa še kaj več kot samo trendovskih zadev sedanjosti. Kaj je tisto, kar vam kot bendu dogaja kot glasba, kot vpliv, kot tista nit ali izvir, iz katerega ste vsi kolektivno zajemali? Pa morda, da bo lažje, najprej prek tebe in Tilna, saj sta rasla skupaj in bo tu vplive lažje izluščiti?

Miha: Prav v obdobju, ko je bilo največ preposlušane glasbe z moje strani, kar se je posledično preneslo na Tilna, so bili nedvomno Strokesi, kar ima cel bend za nekaj skupnega, nato so bili Pixies, Radiohead, nato so tu še Franz Ferdinand v kar precejšni meri, nato pa še ogromno slovenske glasbe – od Zmelkoow, Smolarja, Avtomobilov, Ali Ena … Doma morda res nismo bili izpostavljeni hard rocku v maniri AC/DC ali Iron Maiden, smo pa bili vedno prek radia izpostavljeni balkanskim ritmom, slovenskim popevkam in vsemu. Menim, da imamo glasbeno širino vsi skupaj in Juretu je včasih hecno, ko poslušamo radio in poznamo vsa besedila ne glede na to, od kod komadi prihajajo. »Od kod pa vi to poznate?« Ne vem, verjetno smo glasbeno razgledani … (smeh)

Kateri pa je najbolj presenetljiv vpliv, ki ga po zvoku Koala Voice ne bi mogel neposredno videti na prvi hip?

Miha: Stoner, ki je definitivno od Tilna smer in ga je v zadnjih nekaj letih kar precej vnesel v naš zvok, nato je tu nekaj elektronike, ki smo jo v zadnjih petih letih kar precej preposlušali … Vsako leto, ko delamo revizijo za nazaj, so od prvotnih vplivov, kot so Strokes ena vezna nit, kar ima pa kdo kot svoje dogodje tega trenutka pa bi moral vsak dejansko sam povedati …

Odraščamo in verjetno spreminjamo svoje osebne preference, kar je naravno …

Miha: Čeprav obdobje desetih let … To je še vedno glasba, ki se na vsake toliko še znajde na predvajalniku. Strokes so bili konec devetdesetih in na prelomu tisočletja, tako je prva plošča stara že, fak, dvajset let …

Ja, tako se počutim tudi sam, ki sem odraščal v dobi grungea in ga še vedno jemljem kot svojo zvrst in se mi niti približno ne zdi realno, da je od tedaj preteklo že debelih 30 let, pa smo tam … Čas teče in redefiniramo pojme tega, kar nam je v izziv …

Miha: Ja, sicer pa je tu sigurno tudi seme Davida Bowieja, ki je estetsko vplival na nas, pa Arcade Fire. Ne samo en komad, temveč več njih …

Sedaj pa preidiva na vaš zvok kot celoto – verjamem, da nisem edini, ki bo rekel, da ste Koala Voice več kot samo puhla definicija indie rocka. Imate svoj izraz, noto in svoj razpoznavni zvok, po katerem ste drugačni od ostalih. Morda tudi zato, ker je Maca kot frontmanka s svojo persono in pristopom tako samosvoja, da ti ostane v podzavesti kot nekdo, ki ga poznaš že od nekdaj, čeprav ste po letih mlad bend. Pa dejva še to pogledati – Manca je prišla v bend nazadnje. Kako pa ste delali do njenega prihoda? Ste pred njo preizkušali še druge kombinacije ali ljudi?

Miha: V bistvu je Manca res razpoznavna in nekoč nam je Poredoš (Vlado, pevec zasedbe Orlek op.p.) rekel, da je po tem, ko nas je slišal na radiu, čestitke, saj sedaj dejansko ločiš Koala Voice od ostalega po tem, kar prinašamo zvokovno. No, pa ni bilo od prvega dne tako. Najprej smo poskusili sami trije nekaj muzicirati in da se predvsem jaz in Tilen ujameva na bobnih in basu in tedaj je bila Manca s Tilnom prek IRCa na zvezi, sta si tipkala, kar se da videti tudi v predstavi Kam pa kam, kjer je po viziji režiserja Vlada G. Repnika v predstavo dodana zgodbam, kako je Manca hodila skoraj celo leto na prvo vajo in kako je končno le prišla, ostala na vaji in sva se še nekaj časa hecala, da sva pristopna člana, saj sta Domen in Tilen spucala ves plac … Ravno od Poredoša sin Samo je prišel na vajo kot kitarist. Na začetku je več ali manj pel Domen, saj so bila besedila njegova, nakar je prišel Samo s svojim Marshallom, čeprav smo sami vedeli, da tega ojačevalca ne vidimo v zvoku zasedbe, nakar je po hudih linijah, ki niso funkcionirale, postalo jasno, da to ni to, ko pa je prišla Manca …  Tedaj sploh ne vem, če je imela kakršnokoli kitaro. Morda je bila tedaj samo na akustiki, ki je bila za test dovolj, nakar si je nabavila ostale potrebščine. Ravno zato, ker smo imeli vsi svoj glasbeni manko smo rasli skupaj prek teh počasnih in enostavnih ritmov in solaž ter se dograjevali. Ta zvok, ki ga poslušate je to …

In to funkcionira in pije vodo! Plata je prišla 25.junija ven, imate pa že sveže podpisano pogodbo z založbo Nika. Kakšna so pričakovanja od založbe po tem, ko ste bili doslej samostojni in se držali principa samozaložništva?

Miha: Prve tri plate so bile samozaložba, na Radiu Študent smo izdali le dva komada, ki sta bila predstavljena v sklopu Klubskega maratona, sicer smo bili vedno samostojni. To, da je prišla v igro Nika, je naključje. Bili smo ravno na tem, da stisnemo naročilo za CD in vinile, da bi tudi ta album izšel v samozaložbi, ko je neko popoldne poklical Jizah in izrazil željo, da po pol leta truda in napora le pristopimo oziroma nas je povabil na sestanek na Niko. S tem smo se strinjali in Jizah je kot predpogoj postavil fakt, da pridemo vsi, kar je samoumevno, saj če smo demokratični in hočemo, da smo vsi za nekaj, ne bi hodili posamično. Predebatirali smo naše in njihove želje …

Kakšne pa so dejansko dandanes želje založnikov oziroma vaše želje? Verjamem, da se je vloga založništva korenito spremenila in kar je bilo 20 ali 30 let nazaj, je stvar preteklosti – morda izid plošč, tisk, promocija, morda obet večjim odrom, ki so za neodvisne težje dosegljivi?

Miha: Vsekakor so bile stvari jasne, saj po tem, ko toliko časa poslušaš in bereš o tem, kako so bendi sklenili slabe pogodbe z založbami in bili na koncu izigrani, kar je bilo tako doma in na tujem, smo šli relativno previdno na pogajanja in dogovarjanja. Že prvi sestanek je bil tako v redu, da smo se spraševali, kje je tu catch v ozadju? Naš glavni cilj sodelovanja z Niko je bil priložnost, da dobimo malce širši krog in da nekdo, ki ima znanje, in Nika nedvomno to znanje ima, da naredimo nekaj dobrega zanje in za nas. Do sedaj se odvija vse izvrstno in fantje ter punce so poprijeli za delo, dobro spromovirali ime in ploščo, maili letijo na dnevni bazi in že sama krstna promocija v KUD France Prešeren je bila izpeljana na nivoju. Namesto, da je na nas, da kličemo na firme, kako naj naredijo CDje, kar je bil sicer utečen proces, je sedaj lažje, ko je v ozadju mašinerija in ekipa ljudi, ki pozna svoj posel ter procese. Kot so rekli: če se bodo oni trudili za nas, bo dobro, prav tako pa tudi obratno. Ne vem, če sem ti odgovoril na vprašanje?

Si, saj zaslomba, ki ste jo potrebovali, je tu. Občutek kaže, da ste zadovoljni, saj je tu plošča, nato kopica špilov, ki polnijo julij, avgust … Zgodil se bo (in se je op.p.) drugi festival Exit v Srbiji. Pa tujine ste vajeni, saj je bila tu Nemčija, Slovaška … Tuje izkušnje ste do danes kovali na lastnem trudu in povezavah?

Miha: Ja, večina je bila v lastni režiji, nekaj v povezavi s Šiško, Mentom, Mašo, večji del pa smo sami izborili, je pa tu še cela paleta ljudi, brez katerih to ne bi bilo mogoče in so nam bili res v izjemno pomoč in ne bi mogel trditi, da smo vse to dosegli popolnoma sami uredili, a si, verjamem, moramo pomagati, saj tako dvigamo sceno tako doma kot na tujem in v ta namen so bili zasnovani showcase festivali …

Za promocijo bendov in za to, da pride glasba do novih odjemalcev, do širšega kroga ljudi. Pa se le vrniva nazaj k izkušnji tujine, od katere me kot eksotična zanima vaša izkušnja Rusije?

Miha: V Rusiji smo bili na turneji pet ali šest dni in imeli en špil (na festivalu Wild Mint leta 2015 op.p.) kar se je dogajalo malce iz Moskve zunaj. Moram reči, da je ta festival, glede na to da je bilo to na enem ogromnem polju, kar je bil naš dejansko prvi koncert na tujem, nas je prevzel princip. Ko smo prišli na letališče, nas je tam počakal majhen avtobus z osebnim šoferjem in vodičem, človekom, ki je teh pet dni skrbel za nas. Namestili so nas v hotel s petimi zvezdicami, deležni smo bili turističnih ogledov Moskve, ogledali smo si vse, na festivalu nas je pričakalo vse, stage manager mi je, ko sem dal ven lastne činele, ponudil, da probam neko dark činelo, pa sem rekel, da meni moje stvari funkcionirajo, če pa meni, da dodamo še kaj, naj doda … (smeh) Ta izkušnja tujine je bila res izjemna in smo se čutili, da smo zmagali, da bo, če nas tako sprejmejo tudi drugod, vse OK in da smo zmagali. Čeprav se je izkazalo kaj kmalu, da je turanje po svetu precej drugačo od te uvodne pravljice. Dejansko si kar nekaj časa v kombiju in drgneš sedeže ter prenašaš stvari sem in tja, je pa to neprecenljiva izkušnja, saj smo spoznali malo morje ljudi, videli marsikaj, igrali pred različnimi nacijami, ki se na koncertih drugače obnašajo.

Katera izkušnja ti je ostala v najglobljem spominu? Verjamem, da je razlika med tem, ko nastopaš spočit doma pred domačo publiko in je vse bolj na enostavno, tam pa pot, utrujenost, kilometri in nato lovljenje urnikov ter nato stopiš pred publiko, kjer te ljudje ne poznajo in marsikdo stežka najde Slovenijo na zemljevidu …

Miha: Rusija je bila nekaj posebnega, ker je bila nekaj novega, nato je bil tu še Reeperbahn Festival v Nemčiji pri Hamburgu in tam smo prišli v en klub za 100 ali 200 ljudi, kjer smo še 10 minut pred špilom delali zadnje intervjuje, nakar skoraj ne bi mogli priti do odra, ker je bilo vse nabito polno do zadnjega kotička, oder pa je bil dvignjen vsega 5 centimetrov od tal – dejansko tri evropalete, na katerih smo imeli postavljene bobne, Manca je imela mikrofon na tleh, Tilen je med koncertom padel na bobne in sem ga odrinil s činelami, pot je tekel v potokih, nihče pa se ni mogel premikati, a smo vsi skakali, kar je bil do konca divji špil. Dosti divje je bilo na Poljskem, kjer nam je na poti počilo steklo na kombiju in smo morali zjutraj še na Carglass in smo bili pozni za pot do Litve ter njihovega glavnega mesta Vilna …

Litvo ste tudi obredli?

Miha: Da, odigrali smo turnejo po Litvi, Latviji, Estoniji, obredli kar dvakrat baltski trojček – v Estoniji smo bili enkrat, v Litvi dvakrat, v Latviji tudi dvakrat. Talin je bil showcase festival, v Rigi smo igrali dvakrat v različnih klubih, v Latviji pa smo igrali na nekem festivalu ob nekem jezeru na nekem promo busu na strehi ter v enem klubu, kjer smo prišli direktno s Poljske, morda bomo malce pozni, a bo vse v redu, nakar smo s Poljske do Litve šli ravno v času menjave ure in smo poleg tega izgubili še eno uro dodatno in je bila zamuda, a smo po nagli postavitvi odra dočakali še en popolni razfuk, saj je bil tam še en tak punk plac, kjer smo prespali ter upali, da ne zbolimo ter se nalezemo česa … (smeh)

To so bili še zlati časi onkraj COVIDa …Nato je bila tu še Španija …

Miha: Španija se je zgodila predlani leta 2019 in tam so ljudje dejansko bolj topli in že med koncertom pokažejo, kaj se dogaja v njihovih mislih in srcih. Odlična izkušnja. Lima, ki smo jo dali skozi z Electro Limo, kar pomeni električni lazar, kjer smo prek mail liste dobili koncert …

Pa dajva res narediti primerjavo med temperamentom zadržanega severa, blatskega etosa in tople duše Sredozemlja in juga …

Miha: Težko bi rekel, da so baltski narodi zadržani, vsaj po tem, kar smo dali mi čez, Nemci pa definitivno so, dokler ni konec koncerta, ko pokažejo koliko so jim bile stvari blizu in dobre. Morda imajo malce komornega duha, po drugi strani pa tudi meni paše ob podobnih prilikah le zapreti oči in zgolj uživati v zvoku, zato razumem, kaj se jim dogaja. Vedno pa se zgodi, da po koncertu, pred katerim morda izgledamo kot bend, ki ne ve, po kaj je prišel, potem stvari tečejo in se kocka obrne ter prijavijo, zakaj ne igramo v večjem placu? Morda zato, ker se mora vse graditi postopoma ali pa še nismo srečali tistega tapravega, ki bi nas lahko na pravi način plasiral na večje odre?

Morda pa ne, saj se med večje odre šteje Exit, kjer ste igrali pred koliko ljudmi?

Miha: Težko sodim, a jih je bilo ziher tisoč pred odrom. Na Pohodi jih je bilo ziher tudi tisoč (Pohoda festival je slovaški festival na katerem so nastopili leta 2017 op.p.), pa 1000 jih je bilo sigurno na In Musicu v Zagrebu. Kaj je razlika med velikimi odri in klubsko sceno? Morda predvsem v tem, da ljudi drugače čutiš in ljudje so ti fizično bližje na klubskih špilih, kjer je vse bolj intimno in morda še bolj efektivno, če pa si pred par tisoč ljudmi na velikem odru je tu efekt mase, glasu, množic in odprtega prostora in ima drugačen vajb. In zvok je drugačen.

Pa tebi kot glasbeniku sedejo bolj manjša in intimnejša prizorišča ali mase ter veliki odri?

Miha: Težko rečem, kaj mi bolj sede. Težko sodim, saj je zame pomembn kemija med ljudmi in tudi če jih je pred odrom le deset ter stvari funkcionirajo, je to to.

Je pa obdobje COVIDa redefiniralo koncertno in tudi sicer našo stvarnost, zato se lahko obeta na koncertih manj ljudi, pa potem sedežni redi, testiranja … Sedaj imate pred seboj smele načrte koncertno obresti Slovenijo, Srbijo ter v drugo obiskati Exit – kakšna so pričakovanja? Verjetno bolj z rezervo kot pred tem, ko so bile te stvari precej samoumevne, sedaj pa niso?

Miha: Bolj kot število ljudi mi je bolj hecno to, česar smo bili deležni že v MIKK-u – ograjeni del sedi, ostalo pa je prosto pretočno. Hecno mi je, da se pod odri sedi in, da, dajmo se držat restrikcij, kot so zapisane in ne pojdimo z glavo skozi zid in si s tem delati škodo na dolgi rok. Nestrinjanje s sistemom lahko na bolj zdrav način izrazim kje drugje, a ne?

Kako pa se pri tem pri vas vklaplja pragmatizem, kot so ga na svoj način v svoj koncertni repertoar integrirali Big Foot Mama s sedečimi koncerti in akustiko, ki to dopušča? Težko sdi predstavljam polno elektrificirani koncert in podobo sedeče publike, ki ohranja medosebno razdaljo?

Miha: Ja, mogoče smo po eni strani v dilemi, kako se obrniti, a po drugi strani je najbolje slediti toku dogajanja, slediti razpletu in na zdrav način iztržiti največ kar lahko v dani situaciji iztržimo ter naredimo. 14 koncertov čez poletje je že potrjenih in menim, da se nimamo nad ničimer za pritoževati tudi sami bookerji, s katerimi sem na zvezi, ne vem, se morda le meni zdi, ko preverijo, ali smo Koala Voice ta pa ta dan na voljo, slišim v njihovem glasu veselje, da lahko tudi sami delajo te evente in ta Murska Sobota, kjer smo bili po koncertu na pozitiven način oblegani po koncertu, je to nekaj, kar dokazuje, da nam je vsem manjkalo koncertov.

In morda znamo sedaj celo bolj ceniti koncerte, kot smo jih znali ceniti pred zaprtjem?

Miha: Vsekakor. Čim pridejo take restrikcije smo lahko še bolj veseli odklepanja in dogodkov, še posebej, če smo po naravi bolj odprti in uporniki.

No, pa vzemiva to za iztočnico. Vsak bend ima svoje sporočilo, ki ga namenja ljudem. Nekateri gredo v družbeno kritiko, upor, nemalokrat v scanje proti vetru, po katerem so lahko izdatno omokreni. Vi se obračate v človeka in čustvovanje. Lirika osebnih razmerij, čustev, ljubezni – je to vsa rdeča nit albuma Plata ali je tu še kaj več in kaj?

Miha: Mislim da, kot si že sam povedal, da se nam tu nadaljuje nit dogajanja, ki nam ga streže življenje. Zgodile so se dobre in slabe strani in z obojim smo rasli, definitivno pa je pod vsem sporočilo ljubezni, imejmo se radi in delajmo ne en proti drugemu. Zadnjič sva imela z Manco intervju na temo sovražnega govora. Kaj pametnega povedati? Ni dosti za filozofirat – pač ne biti kreten do drugih, pa je. Imejte se dobro z ljudmi okoli sebe in če bi to delali vsi dosledno, bi bil svet lepši. Sigurno ni sporočilo Plate dejmo trpet in furat safer. Dajmo najti dobre stvari, ne pa pozabiti vse, zaradi česar nam je bilo kdajkoli težko. Malo je potrebno boja, včasih pa se je potrebno vase zapreti in razmisliti, kaj se je danes zgodilo ali kaj sem tebi rekel ali svojemu najboljšemu prijatelju. Ne zabijajmo žeblje tam, kamor ni potrebno.

To bi bila lahko lepa sklepna misel pogovora, a se bom še prej nečesar dotaknil, pa me res zanima – živeti danes od glasbe je nemogoče, razen če si pred tem ustoličil na sceni kot Kreslin ali Predin. Kaj pa za življenje počnete Koala Voice?

Miha: Vsi se borimo po svoje poleg tega, kar je glasbenega. Naša ideja vsekakor je kar se da čim bolje živeti od glasbe, ker kljub temu, da imamo vsi svoje postranske ali tudi resne jobe, je to tisto, kar ubija kreativo in težko se posvečamo glasbi brezpogojno, če moramo razmišljati, kaj bomo jedli jutri. To, da se koncerti odpirajo in bo s tem povezanega tudi nekaj budgeta, kar bomo lahko investirali v opremo ali v najemnino, je to super. Kdaj se bo zgodilo – če sploh kdaj – da bomo živeli neodvisno samo z glasbo, je najlepša misel, ki se jo vsi držimo in delamo precej na tem.

Mediji so tu lahko v podporo, a kako vidiš podporo medijske javnosti ti? Jo je dovolj? Večina, ki piše o glasbi, je v subverzivi in profitabilnosti v tem ni …

Miha: Mediji in radii so definitivno pomembni za to, da se glasba razširi med ljudi, ki so sami nagnjeni k temu, da iščejo novo glasbo – tako za mlade, za srednje bende kot tudi za Kreslina in podobne je ta pozornost potrebna. Ni važno ali je tega dovolj v Sloveniji ali ne – medijev, ki delajo dobro okoli glasbe, ni nikoli dovolj in bi jih bilo lahko več. Če imamo podporo? Nedvomno, saj se pojavljamo in če imamo priložnost, tako kot danes, da prejmemo vprašanja, na katera lahko dejansko odgovorimo in nekaj povemo, je to super za nas in za poslušalce in konec tudi za novinarje, ki jih to zanima in imamo konec koncev od tega vsi nekaj. Rumeni tisk ne dojemam kot naš target, a tudi če se pojavi nekje, da smo si kupili nove kitare ali odšli na dopust in če zaradi te novice pride nekdo do naše glasbe, je to super – berite Lady …

Manjka pa specializiranega prostora za poglobljene vsebine …

Miha: Manjka nenazadnje neka glasbena oddaja, kjer bi bilo govora o glasbi. RTV ima Točko, vrtijo videospote, a se manjšajo proračuni in se produkcija tanjša, kvari spored … Ne vem, sam vem, da sem pred Videopotnicami preživel levji delež svoje mladosti in spoznal ogromno glasbe, ker je bil internet tedaj problem. Sedaj imamo vsi popolni globalni dostop in če hočeš najti glasbo, jo boš našel, a se tu v masi veliko izgubi. Nima vsak možnost pogovarjati se z bendi in zato pozdravljam  to, da obstajajo še mediji, posamezniki z voljo ali blogerji, ki zapišejo določen trenutek in tisti, ki bodo hoteli najti, bodi tako lažje dostopali do vsebin, do pogovorov in nato pridejo lažje po koncertih do nas in se o tem ali drugem pogovorimo, navežemo stik.

Meni je fascinantno kako zelo in kakovostno ste delali do sedaj na video produkciji – Spaghettification je narejen »mastno« in na produkcijskem nivoju, kot bi bil namenjen MTVju v njegovih zlatih časih, pa vemo da že dolgo časa ni več to. Kako se lotevate izbire video tem? Za četrti album imate tu že tri video spote? Kaj daje zagon za video produkcijo, če je v državi (pogojno) le ena oddaja, v kateri se bo video vrtel, Youtube pa je kot platforma priročen, a spet se produkcija na tako visoki ravni v masi objav kar izgubi, stroški pa so?

Miha: Saj je bil že nekaj časa napisan komad, da je video ubil radio stara, pa tudi na Nikini strani ni bilo govora o tem, da bi morali finančno obremeniti objave na Youtubeu oziroma upam na monetizacijo tudi pri nas, da se vsaj delno povrnejo stroški za video produkcijo, pa ne zato, da bi obogateli, temveč tudi zato, da so lahko videospoti bolje in fer plačani. Dejstvo je, da je, in hvaležen sem, da si to izpostavil, da smo pripravljeni v video produkcije veliko vlagati, ker nam to veliko pomeni in ti artisti gredo lahko v eter, na festivale, hkrati pa se naša glasba na nekih filmskih festivalih subverzivno plasira na filmske festivale. Obenem pa imamo mi narejene videospote, ki so zelo pomembni, saj se dandanes glasbo vse bolj gleda in posluša na Youtubeu in računalniku in mora biti ta vizualna plat prisotna. Da, lahko bi bila na glasbo dana le slika benda in bi bilo to vse, a če imamo to možnost, da lahko nekaj denarja in časa investiramo v to in spet razširimo polje zaznave in damo glasbi novo dimenzijo, je to zelo pomembno. Vsak ima lahko še neko drugo percepcijo.

Kaj pa home video in plasiranje videospotov na DVD formatih? Je to preživeto ali ne, da imate arhiviranje dosedanjih video posnetkov ali pa celo dlje – vpogled v zakulisje oziroma nekaj takšnega, kar so nekoč Demolition Group estetsko in lepo naredili s filmom Temni angeli usode, nenazadnje pa so tu med zadnjimi na sceni Meduzalem s svojim novim filmom?

Miha: Tri leta nazaj se je zgodil film, ki je bil nagrajen in fundiran s strani Kina Šiška s kulturnim evrom, ki ga je naredila Hanna Szentpeteri s Simono Jerala in je bil ta film namenjen Maši in Evi Kristini Filipčič – dvema ženskimi menedžerkama zasedb Koala Voice in Persons. Tedaj smo imeli pomislek, ali je nastopil pravi čas, da se snema dokumentarec o nas ali ne. Morda se lahko še malce počaka in se nabere še malce materiala.

Sedaj imate koliko videospotov? Devet ali več?

Miha: Po mojem več. Že sedaj so samo trije na tej plošči. Dajva prešteti: Go disco, Nothing, Vertigo, Vukovi, Spaghettification, nato so tu Vede premikanja, Remain silent, ki je akustičen, Ker tu je vse tako lepo, pa un na ladjici s prve plošče (Strangers Tides op.p.), Nothing, Talk About it, Sierra, Brainstorm …

Kar precej – 15 s koncertnim posnetkom še za Remain Silent. Pa morda le kdaj ugledamo celoten, že sedaj bogat video arhiv, ki ste si ga ustvarili v teh nekaj letih. Dobro, tu je še faktor kulture kupovanja, saj je že izdajanje plošč pod finančnim vprašajem, če se vsi večinsko zatekajo k downloadu in streamanju. Vi to rešujete tudi z obetom vinila, ki si ga že omenil …

Miha: Tako je, v pripravi imamo vinil ki bo prišla čez vsaj tri ali štiri mesece na plan. Tu si imel v mislih le video posnetke?

Pa behind the scenes za vse voayerje in tiste, ki želimo videti ali slišati več – upam, da imate tu arhivirano kaj tudi z dela s producentom Coldplayov …

Miha: Nekaj je že, čeprav imamo največ zapisanega in posnetega z Go disko, Go, ki sta ga posnela dva fanta, ki sta sedaj že zelo močen team. To smo delali s tremi kolegicami, ko smo imeli idejo za stop motion v Trzinu v kulturnem domu in smo se v treh dneh posneli iz vseh možnih kotov, ta dva fanta pa sta šla posneti ekskluzivno behind the scenes. Sedaj so tudi na vseh setih doslej bili fotografi in se je snemalo, a kdaj bo to prišlo ven, se sedaj še nismo tega lotevali sistematično …

Se pustimo presenetiti torej … Dotaknil bi se še, preden dam zadnjo besedo tebi in s tem zadnji misli bralcem, projektom. Manca je delala projekt 1na1 s Štrasem iz MRFY, kar je bil glasbeni derivat izven okrilja Koala Voice. Kaj ste počeli ostali oziroma meniš, da je tvoj glasbeni izraz lahko dan samo v okvir zasedbe Koala Voice ali čutiš, da bi se bilo potrebno še kje izraziti ter kako?

Miha: Domen je tak, da ima zelo močen projekt Domen Don Holc in je izdal že kar nekaj komadov in v svoje delo glasbeno tudi izven Koala Voice največ vlaga. Manca tudi – z Vazzom za Neskončno dolge objeme, nato s Štrasem od MRFY 1na1, dočim sva s Tilnom bolj zadržana. Jaz imam full time job in ne bi želel še ekstra časa namenjati drugam kot v Koala Voice. Nimam potrebe in tudi ne želje. S Tilnom sva se o tem pogovarjala na enem prvih koncertov v Kisovcu v eni gostilni, takrat so se lokalci drli »Ansambel bratov Prašnikar« in takrat sva se menila, da bi bila to, da bi imela drum’n’bass a biolj stoner techno raverskega – doma imam elektronske bobne, na katerih se zelo zabavam in prenašam to na akustične bobne. Menim, da imam še zadosti oziroma ogromno stvari za probat v Koala Voice in dejansko nimam želje trenutno odhajati kam drugam.

Bilo bi preveč razelektritve, da bi lahko dal toliko, kot daš v bendu.

Miha: Tu je vsa kreativa, ki jo dam lahko popolnoma in to je to, doma sicer lahko delam zase kot igranje sempli.

OK pa se za veliki finale dotakniva kratkoročnih in daljnoročnih ciljev ter kakšno je tvoje sporočilo bralcem?

Miha: Ne vem. Pojdite na različne špile in nas preverite v različnih okolij, ker se karakterno naši špili zelo razlikujejo kaj in koliko damo na posameznih odrih in v posameznih konceptih. Veliko je jamma in različni placi nudijo različne energije. Preberite si kakšno besedilo in kakšno dobro knjigo. Med knjigami, ki so navdušile mene, je Zofijin svet, zelo sem navdušen nad Alamutom, a nisem največji bralec, kar sta v bendu Tilen in Domen. Za Manco niti ne vem, koliko bere, vem pa da so pri tem vsi bolj pridni kot jaz kar se tiče leposlovja. Predvsem pa ne se omejevati!

Avtor: Sandi Sadar Šoba