DICKLESS TRACY – Grave New World (Monsterbilly Records, 2021)

Nekoč sem že premleval, da je nekaj na vodi, oplemeniteni z rudninami ali pa bližina krške elektrarne, da se v Brežicah rojeva, ustvarja, kreira toliko dobre glasbe in idej, ki zmorejo prestati test časa. Poleg Demolition Groupov, zasedbe Kontradikshn, Lilith Cage, od tistih bolj metaliziranih zvokov pa si definicije Brežic sam ne bi mogel predstavljati brez bratov Cepanec ter njunega občutka za ušesom manj prijazne rife ter grindersko zajebancijo, kjer so po Dog Eat Hot Dog, SFU, Štefka’s Vomit in številnih glasbenih eksperimentih leta 1997 konstituirala jedro zasedbe, ki letos praznuje, reci in piši, 25 let grindanja pod imenom Dickless Tracy! In nenamensko, a zavoljo mentalnega stanja ter situacije v našem podalpskem koščku univerzuma, se petega gnevnega ploščka, ki nadgrajuje leta 2014 izdani Paroxysm Of Disgust, albuma Grave New World, lotevam z malce zamude, a toliko več predanosti in pozornosti.

Pravzaprav benda ne bi več niti geografsko definiral, saj je Tomi Cepanec a.k.a. Cepo, vokalist in kitarist zasedbe, pomemben metalski doprinos Velenju, mlajši Ivan, poznan tudi kot Tegla, pa se s svojim znanjem in občutkom za bobne že leta vpisuje na vseslovenski metalski seznam poleg imen zasedbe Eruption, do nedavno tudi pri zasedbi Glista in Tenacious Zhgantsi in še kaj bi se našlo, kraj bivanja zadnja leta Ljubljana. Celota je dopolnjena in zapolnjena zvočno zadnjih sedem let z nizkimi frekvenčnimi zvoki basista Jerneja Rejca, sicer bivšega člana zasedb Aeonic, Temnava in black metalskega benda Mrtva Goša. Bend leta 2021 prestopa in je že zdavnaj prestopil rubikon grinda ter z nadgrajenim in izboljšanim, kvalitetno izpiljenim muziciranjem vpisuje bend Dickless Tracy v dominion kakovostnega death metala (s prostimi radikali ostre družbene kritike in ideali grinda, ki si dovoli biti produkcijsko izboljšan, bi dodal sam). Smo pri Napalm Death, Carcassih  ali nečim avtohtono brutalnem in krvniškem? V  časih, ko je esenca smrti, uničenja in minevanja globoko zažrta v duh časa in dogodja, vsekakor!

Grave New World je fantastični splet enajstih novih avtorskih skladb, ki jim je svoj pečat z občutkom za ostro, definirano, domala švedsko produkcijo pustil Andrej Čuk, že po prvem obratu malce več kot tričetrturnega maratona grlenih grmečih vokalov ter death metalsko nasičenem nizanju rifov, ritmike, izvzemši solaže na kitarah, ki jih bend ne ponuja, je jasno, da je plošča izdelek, ki je moral nastati in je plod intenzivne glasbene nadgradnje preteklosti, seva pa jasno predstavo, da ni nič definitivnega, samoumevnega, neskončnega. Uvod z blast beatovsko nasičenim komadom Deathless predstavlja bend v agresivni, skoraj na način Skandinavije rezimiranega metala, ki dere, dodaja okraske izvrstnih Morbid Angelov, da ni vse samo evropsko, odceja odvečnosti in vse zgosti v balistični izstrelek čistega adrenalina. Pospešeni zgodnji At The Gates z boljšo produkcijo? Morda, a se načrtno ne predajam evforiji prezgodaj. Kar paše in se da okušati, kako suva nekje globoko v abdominalni del telesa, so natančni, prikriti in neusmiljeni basovski toni, ki dajejo bendu več definicije in teže kot na preteklih štirih studijskih izdelkih.

Dawn Of The Living Dead se poigrava s cinematično podobo sveta polnih zombijev, ki so jim amputirani možgani, občutek za kritiko, zdravo mero občutka za svet in soljudi. Čakaj malo, pravzaprav se pod tonažo ostrih kitar, kirurško nasekljanih bobnarskih izbruhov in grmečih struktur prepleta lucidna kritika sveta in družbe, ki ju tvorimo. »Consumer be consumed!«, nevredni življenja, sveta in blagoslova umnosti, ki je v globalu ne znamo uporabljati, smo patetična stranpot evolucije in slednjemu dajo fantje prosto pot pri skladbi Pathetic Descendant Of Apes, ki je logično nadaljevanje, disonantna alegorija prej zarisanega kolaža človeške ničevosti. Seksi atonalnost, izvrstni rifi in nič kaj zmanjšana stopnja agresije, ki se v marsičem hrani s tempom in zvočnimi recepturami Slayerjev, a z dostopnimi, death metalsko grmečimi vokali, ki jih je Cepo sfriziral do obisti! Kapo dol! Krasna dinamika, dobri prelomi v ritmu in kompozicijska razgibanost dajo vedeti, da se je bend s prihodom Rejca prelevil v zasedbo z dodatno vrednostjo, v bend, ki postavlja zapovedi in jim nič več zgolj samo sledi.

Izvrstni The Apostles Of Terror vpelje noto suspenza, distorzirane zadržanosti. Ni mašil ali akorda zaradi akorda samega. Vse funkcionira in si dosledno podaja roko. Bas, kitara, bobni in nezemeljski demonski vokal, ki zmore v slušni vod prenesti oratorij gneva, besa, norosti in zlovešče uničujoče minljivosti, katere poroki in nosilci smo si ljudje povsem sami. Potrošniki, ignoranti, pateti vrste, ki si zasluži konec, ukinitev, smrt. Seksi! Kot je s svojo granitno strukturo seksi naslovni komad Grave New World, pravi briljant stare šole death metala, kot so ga igrali na Švedskem, bi dodal sam, v srčiki pa dodan ta prosti radikal na thrash navezane neusmiljene ostrine, ki jo bend s precizno in dobro godbo dobro pooseblja in lovi na nosilec zvoka. Blaznosti poklon s skladbo Morphing Into Maelstrom slika nastavlja ogledalo vsem novodobnim psihopatom, pokvarjencem, morilcem, uničevalcem, despotom uničenja, ki jim Dicklessi napovedujejo, da bodo vsi padli, ostal bo le en sam. Vrhovni psihopat. Popolni izprijenec. Evolucijski maksimum degeneriranosti. Fantastika v formi in liricizmu! Zato, da vas nagloda in izprazni od znotraj ter naredi prostor odrešitvi.

Nekrofagični bolezenski dodatek s skladbo Devoured From The Inside spomni s svojimi fraktali, natrganostjo na zgodnje Carcass, Cannibal Corpse, a z manj melodike, več disonance. Kot bi v glasbeni formi inkorporirali bistvo raka, notranjega razpada. Razpada, ki vodi do popolne teme, niča, zgoščene odsotnosti bivanjskosti, do komada Faydark Forest, ki je razbrazdan, botanično raznolik kot mordorske planjave, bend pa si tu dopušča nasgulovsko umazanijo, demoničnost, krasni zvočni nihilizem, ki jemlje dih in zastira luč. Smo že skoraj pri koncu, kjer Dissection Of The Mind ponuja obredni nož, rezilo, da prerežemo vezi s svetom, se predamo plesu norosti, se predamo nato šepetu peklenskega s skladbo The Curse Of Michael Myers (demonski poklon klasiki serijskega morilca lastne krvne linije, ki je dejansko vršil le poporodni abortus lastnega rodu je eno bolj zloveščih dejanj plošče), da smo s finalom pripravljeni popolnoma prestopiti na zadnji funkadelični našpičeni grind kos, na zadnjo protipehotno mino, ki nas raztrosi na vse konce in kraje, da se odpovemo jedijem in izkusimo mogočnost temne strani z The Darkside. Nato pa konec, finale, nič, ki terja vnovične obrate, da bi dojeli, kaj vas je zadelo!

Fak! Fak! Fak! Moram priznati, da sem po tridesetem obratu po plošči še vedno zbegano srečen simultano. Plošča je izvrstna! Grave New World je album, ki ne trosi rožic in mašil, prav tako ne obljublja revolucije ali izumetničene nadgradnje. Je plošča kakovostnega death metala in izseva principe, kako se po 25 letih truda, potu, menjav v zasedbi in prelivanja krvi iz želje po dobrem artikuliranem muziciranju ustvari dobro ploščo, ki ne terja čaščenja, medijskega opevanja, šminkerskega lizunstva, pri tistih, ki vedo, pa nedvomno izvabi besede pohvale in priznanje, da zmoremo dober, kakovosten metal skovati tudi na naši strani Alp. Skovati tako, da ne stremi k poustvarjanju že slišanega ter kreira lasten organon čaščenja kemije števila tri, rifov in popolne hermetične kemije ekstremov, ki ne potrebujejo zvočne spremembe, vsekakor pa si s pričakovanjem in željo iskreno želim, da albumu številka pet kmalu sledi še šesti in sedmi – v enaki postavi in z enakimi metri kakovosti!