Leta 1964 so na svetovnih glasbenih lestvicah kraljevale zimzelene uspešnice Can’t Buy Me Love, House of The Rising Sun ter Oh, Pretty Woman. Istega leta je bil ustanovljen časopis The Sun, za rešetke so strpali Nelsona Mandelo, v manjšem mestu ob reki Savinji pa se je odvil prvi festival Pivo in cvetje.
Od takrat do danes se je seveda marsikaj spremenilo, a Laško še vedno vsak julij gosti največjo festivalsko prireditev v Sloveniji.
Letošnja edicija praznika piva in cvetja se je med 11. in 14. julijem znova odvijala v samem središču mesta, kjer so za glasbene navdušence poskrbeli na dveh odrih – na glavnem, Zlatorogu so na svoj račun prišli ljubitelji hip-hop, rock, blues in swing ritmov, na manjšem odru Burin pa so se zvrstili izvajalci zabavne glasbe.
Zlatorogovo dogajanje je v četrtek otvorila Masayah, ki je letos domov odnesla dve Zlati piščali za najboljšo skladbo Zavedno in istoimenski najboljši album. Sicer maloštevilčna, a glasbenici izjemno zvesta publika je lahko uživala v energičnem nastopu prve dame hip-hopa, ki je med drugim postregla s hiti Ni panike, Cigaret in že prej omenjenim Zavedno. Njen nastop so mestoma popestrile plesalke, a roko na srce – plesni vložki niti niso bili potrebni, saj je ogromnemu odru navkljub, Masayah zelo dobro obvladovala tako svoj prostor, kot tudi pretežno žensko publiko v prvih vrstah.
Njenemu navdušujočemu nastopu je sledil zelo kratek, grenko-sladek koncert trenutno enega najbolj vročih izvajalcev stare celine, letošnjega Evrovizijskega osmoljenca Marka Purišića, ki nastopa pod imenom Baby Lasagna. Vidno utrujen je v Laško prispel direktno iz festivala Exit, med sicer energičnim setom pa ga je malo izdajal vokal. Na moje presenečenje so zbrani pod odrom poznali večji del repertoarja, vključno z IG Boy, Don’t Hate Yourself but Don’t Love Yourself Too Much in pred kratkim izdano pesmijo And I. Vrhunec nastopa je bila seveda evrovizijska Rim Tim Tagi Dim, Baby Lasagna pa se je od Piva in cvetja presenetljivo poslovil brez zaključnega priklona publiki.
Četrtkov večer je v noč popeljala zasedba Mi2, zaključil pa ga je slovenski publiki zelo ljub Gibonni.
Dan kasneje so Zlatorog prvi zavzeli dolenjski Dan D, ki jih je po mojem mnenju doletela manjša krivica ogrevanja odra za kasnejše nastopajoče. Krasna, morebiti celo malo podcenjena zasedba na čelu s poetom Tomislavom Jovanovićem-Tokcem, je na prizorišče ob Savinji privabila množico ogretih grl, ki so skupini peli spremljevalne vokale od prve do zadnje pesmi. Poleg najbolj znanih, že skorajda ponarodelih Čas, Voda in Plešeš, se je na seznamu odigranih znašla tudi čudovita skladba Magično, priredba Nietovske Lep dan za smrt in celo nekaj čisto svežega materiala. Zame zagotovo najboljši petkov, če ne celo kar najljubši nastop celotnega festivala.
Za njima je nastopil duet Romachild, pa nato še inventar Piva in cvetja Šank Rock in največja zvezda festivala Tony Hadley. Če ga ne poznate po imenu, poznate morda njegov nekdanji band Spandau Ballet. Sicer zelo profesionalno oddelan nastop možakarja s šarmatnim vokalom je bil slabo obiskan, čemur je mogoče botrovala zelo pozna ura krepko preko polnoči ali pa dejstvo, da se zadnja leta na festival vabi že skorajda odslužene glasbenike, ki ne zanimajo malodane nikogar. No, razen tistega ducata oboževalcev Spandau Ballet, ob katerih je bila prazna kulisa velikega prizorišča sicer še vedno zelo žalostna na pogled, je pa vsaj kdo prepeval skupaj s Hadleyjem.
Za zadnji koncertni dan festivala so organizatorji v Laško pripeljali Nino Pušlar, zasedbo Hamo & Tribute 2 Love, Pantaloons in Deladap.
Do zadnje podrobnosti dodelan Nina Pušlar show je spremljala velika množica ljudi, med katerimi je bilo videti vse od otrok pa do starostnikov in prav vsak v publiki je užival v tehnično brezhibno izvedenem nastopu. Na veliko veselje oboževalcev v prvih vrstah je Nina, tako kot v četrtek Gibonni, iz odra stopila tudi do publike ter se tako zagotovo še bolj prikupila svojim več kot očitno zvestim poslušalcem. Zdi se mi pošteno priznati, da sem kljub temu, da njene glasbe ne poslušam in pravzaprav niti ne poznam, na koncertu uživala. Čeprav mi tako dodelani nastopi navadno niso najbolj všeč saj se mi zdijo preveč sterilni, od Nine, ki velja za eno najbolj poslušanih glasbenic pri nas, ne bi pričakovala nič manj od perfekcije.
Glavni glasniki lubezni v tej deželi, Hamo & Tribute 2 Love so stari znanci festivala in kot taki tudi dobro znani širši publiki. Od zasedbe sem rabila čisto malo več kemije med člani, ki se na njihovih nastopih sicer kar preliva čez rob, a jo je tokrat v Laškem malenkost zmanjkalo. To pa ni motilo obiskovalcev, ki so, tako kot prej pri Nini Pušlar poskrbeli za dobro ogrete glasilke in tvorili pevski zbor ob Rožicah, Na na na, Vija vaja ven, Rabm tebe in drugih uspešnicah. Mogoče bi bil počasi tudi že čas za nekaj novega materiala, saj bo aktualen album kmalu upihnil tretjo svečko.
Glasbeno presenečenje festivala so bili zame zagotovo Pantaloons. Trio, ki se je širši Sloveniji predstavil v oddaji kjer iščejo talente, je navdušil z mešanico različnih glasbenih zvrsti in izjemno energičnim nastopom, ob katerem se je le redkokdo lahko zadržal pri miru.
Letošnje Pivo in cvetje na odru Zlatorog so zatvorili Deladap, elektro swing zasedba iz dežele naših severnih sosedov. Kljub precej solidnemu nastopu, je prizorišče žal ponovno bolj ali manj samevalo in zopet se mi poraja misel ali gre kriviti zelo pozno uro ali pač… kaj drugega. Recimo to, da zasedba navkljub svoji dvajsetletni kilometrini med obiskovalci festivala v Laškem ni poznana.
Ko potegnem črto pod 59. edicijo najstarejšega tovrstnega dogodka v majhni kokoški pod Alpami, me prevevajo mešani občutki. Kot domačinka sem s festivalom rastla, tu naredila svoje prve koncertne fotografije z analognim aparatom, se na festivalu zaljubljala in odljubljala, na prizorišče me vežejo močna čustva, a sem vsako leto še malenkost bolj razočarana kot leto poprej. Nad izborom izvajalcev, nad kulinarično ponudbo, ki se še vedno ni uspela prilagoditi prehranskim zahtevam moderne dobe in nad spremljevalnim programom, ki že dolgo, dolgo ni bil posodobljen in prilagojen današnjim časom. Dejstvo je, da festival več kot očitno ne jadra v pravo smer, kar vedno znova dokazujejo najpomembnejši – obiskovalci. Ki jih je iz leta v leto manj. In njihov glas je tisti, ki bo slej ali prej odločil o prihodnosti festivala v manjšem mestu ob reki Savinji, kakršnakoli že bo.
Tekst in fotografije: Manja Črep
